sreda, 23. september 2009

29. marec 2008

Za založbo Pivec iz Maribora sem pod geslo RAZDIH skrila pesem V OGLEDALU in med 240 prispevki so v polfinale izbrali nas 24 pesnikov iz cele slovenije, ki smo svoj umotvor morali najprej predstaviti eni v Novem mestu drugi v Velenju.
Deževen in z vetrom pocukran dan nas je spravil v novomeški klub Lokalpatriot, kjer smo, ne samo tistih tako slavnih petnajst akademskih minut, ampak  debelo uro čakali na lanskoletno vitezinjo Stanko Hrastelj, ki je kot je navada velikih, malo zamudila.
Ker me je v naši hišni kantini, ki je zrasla pod rokami sosedovega Iztoka, ravno tisti večer čakalo še praznovanje enega rojstnega dneva, sem jo skoraj že pobrala domov. Malo me je pa tudi načenjala trema. Lastno interpretacijo in vsebino pesmi je potem ocenila strokovna komisija in občinstvo in vse se je še kar izteklo, le nad mano se je dvignil tisti meč pravice in mi položen na ramo pomenil, da se bom še drugič borila in še z večjimi kalibri.



V ogledalu                                            

Da bi stopila v ogledalo?
Potem bi videla te tudi zadaj
in druga vrata, ki jih še odpiraš,
in senco, ki se nate sklanja,
in vlažen vzdih, ki se mečka med ustnicami,
pa tiste prste, ki drse navzdol
v pridušen stok naslade
pomešane z razdraženostjo vlaken v koži
in tisti krik, ki zadrže ga šipe,
ko izstopaš mlahav z vrtiljaka poželenja.

Od zadaj si preveč drugačen,
čeprav ob zvrhano natočeni penini
topiš se ob mehurčkih zmage.

Jaz le pelinje naj izpijem,
skomignem v noč in listam po Bukowskem?
To, kar pustila sem na tvoji koži,
ostaja na tej strani ogledala.

Ana Balantič

Ni komentarjev: