Konec počitnic in Slope majhna vasica v Brkinih nas je v četrtek z objemom burje sprejela na domačijo pri Filetu.
Pod ogromno nekaj stoletno lipo se nas je posedlo 12 ukaželjnih piscev iz cele Slovenije.
Pesnica in predsednica primorskih pisateljev Magdalena Terčon nas je seznanila s pesniki cele Primorske.
Izpustila je le idrijsko območje kot češ, saj se res ne ve kam to spada ali pod Notranjsko ali Primorsko. Pa smo jo prizadeti iz čete Risovcev (6 osebkov) napadli, češ čeprav smo na tromeji…
Izostrene puščice, sploh Sabinine, ki je ves čas pred in med vojno kot Primorka že občutila bolečo prepoved maternega jezika.
In niti burja, ki je vse štiri dni upogibala veje, ni mogla omajati dejstva, da smo Idrci Primorci in pika.
Po večerji, tisti preobilni, celo s sladico in ne taki kot v Škocjanu, smo s pisateljico proze, poezije in dramatike Cvetko Bevc zaključili prijete večer in se nato prepustili burji, ki je še kar naprej vršala čez strehe, da nas je uspavala.
V petek po obvezni telovadbi, zajtrk, da te kap.
Ko so se nekateri že najedli marmelade, se je na mize prismejal pršut in klobase in salame, sir in skuta.
Tu res ni bilo šans za hujšanje.
Tako podprti, smo potem s predavateljico Nado Dobnik obdelali francosko književnost od Francoske Akademije, ki jo je leta 1635 ustanovil kardinal Richelieu in še do danes šteje le po 40 članov, ki imajo dosmrtni mandat.
Od številnih podatkov smo si oddahnili potem šele na kraških poteh, do poznega kosila.
Miha Mohar (pravi bibiofil) nas je kasneje seznanil koliko so šole kreativnega pisanja potrebne avtorjem in za zaključek smo imeli še liter. večer.
Burjasta sobota nas je po telovadbi in zajtrku posedla z Miho Mohorjem v kreativno delavnico, kjer smo najprej napisali vsak svoj LIMERIK, to je kratka komična pesem zgrajena na dveh rimah, njen idejni oče je bil baje slikar in pesnik Edward Lear.
Nato smo iz časopisnih izrezkov sestavili pesem.
S Sabino sva skupaj izrezali tole besedilo:
Vse se začne v sobi.
Odprta vrata.
Malčka preselili v odmaknjene razpoke
nad mraz in vročino z novo fasado.
Po kosilu so se eni naložili v kombi, drugi v osebne avtomobile in ekskurzija po Krasu se je začela. V Lokvi smo si ogledali trgovino in artikle, ki so se prodajali pred drugo vojno in po njej. Starejši smo tako obudili spomine na tiste Šumijeve bonbone, Franck kavo in prvi pralni prašek iz Saponije Osijek - Plavi Radion, ki je imel znamenito reklo »Pere sam«.
Nekateri so si šli v bližini ogledati tudi stare radijske sprejemnike.
Ja, pa Vilenica, podelitev nagrade za književnost Claudiu Magrisu za roman Donava.
Veličastna predstava v jami ob prisotnosti predsednika republike Danila Türka s soprogo in ministrico Majdo Širca.
Le tisti stavek v Magrisovem nagovoru, ki smo ga pozneje prebrali še v prevodu, je bil nam Primorcem malce nerazumljiv. Citiram.
»Hkrati pa je bil za mejo tudi svet, ki sem ga zelo dobro poznal: zemlja, ki je bila del Italije in si jo je Jugoslavija priključila po drugi svetovni vojni:«
Pa naj bo že kakor koli, po podelitvi je bil pa še žur.
Dragica Breskvar, NAŠA MAMA je drugi dan dejala, da nas je bilo tistih enajst vitezov podolgovate mize najbolj preskrbljenih z okrepčilom, ki ga je premogla Vilenica po Vilenici.
Zato pa je bila nedelja bolj utrujena in me je zvilo sredi predavanja o slikarski tehniki Kolažu.
Samo še o Picasu sem nekaj dojela in kubizmu , Salvadorja Dalija pa že ne vem več.
Burja me je potem že zbistrila, ko je bil na vrsti pogovor s Petro Rezmanom o liter. revijah in njihovem delovanju.
Potem pa nekaj solzic in dolgo poslavljanje do drugič.
Čao!
Pod ogromno nekaj stoletno lipo se nas je posedlo 12 ukaželjnih piscev iz cele Slovenije.
Pesnica in predsednica primorskih pisateljev Magdalena Terčon nas je seznanila s pesniki cele Primorske.
Izpustila je le idrijsko območje kot češ, saj se res ne ve kam to spada ali pod Notranjsko ali Primorsko. Pa smo jo prizadeti iz čete Risovcev (6 osebkov) napadli, češ čeprav smo na tromeji…
Izostrene puščice, sploh Sabinine, ki je ves čas pred in med vojno kot Primorka že občutila bolečo prepoved maternega jezika.
In niti burja, ki je vse štiri dni upogibala veje, ni mogla omajati dejstva, da smo Idrci Primorci in pika.
Po večerji, tisti preobilni, celo s sladico in ne taki kot v Škocjanu, smo s pisateljico proze, poezije in dramatike Cvetko Bevc zaključili prijete večer in se nato prepustili burji, ki je še kar naprej vršala čez strehe, da nas je uspavala.
V petek po obvezni telovadbi, zajtrk, da te kap.
Ko so se nekateri že najedli marmelade, se je na mize prismejal pršut in klobase in salame, sir in skuta.
Tu res ni bilo šans za hujšanje.
Tako podprti, smo potem s predavateljico Nado Dobnik obdelali francosko književnost od Francoske Akademije, ki jo je leta 1635 ustanovil kardinal Richelieu in še do danes šteje le po 40 članov, ki imajo dosmrtni mandat.
Od številnih podatkov smo si oddahnili potem šele na kraških poteh, do poznega kosila.
Miha Mohar (pravi bibiofil) nas je kasneje seznanil koliko so šole kreativnega pisanja potrebne avtorjem in za zaključek smo imeli še liter. večer.
Burjasta sobota nas je po telovadbi in zajtrku posedla z Miho Mohorjem v kreativno delavnico, kjer smo najprej napisali vsak svoj LIMERIK, to je kratka komična pesem zgrajena na dveh rimah, njen idejni oče je bil baje slikar in pesnik Edward Lear.
Nato smo iz časopisnih izrezkov sestavili pesem.
S Sabino sva skupaj izrezali tole besedilo:
Vse se začne v sobi.
Odprta vrata.
Malčka preselili v odmaknjene razpoke
nad mraz in vročino z novo fasado.
Po kosilu so se eni naložili v kombi, drugi v osebne avtomobile in ekskurzija po Krasu se je začela. V Lokvi smo si ogledali trgovino in artikle, ki so se prodajali pred drugo vojno in po njej. Starejši smo tako obudili spomine na tiste Šumijeve bonbone, Franck kavo in prvi pralni prašek iz Saponije Osijek - Plavi Radion, ki je imel znamenito reklo »Pere sam«.
Nekateri so si šli v bližini ogledati tudi stare radijske sprejemnike.
Ja, pa Vilenica, podelitev nagrade za književnost Claudiu Magrisu za roman Donava.
Veličastna predstava v jami ob prisotnosti predsednika republike Danila Türka s soprogo in ministrico Majdo Širca.
Le tisti stavek v Magrisovem nagovoru, ki smo ga pozneje prebrali še v prevodu, je bil nam Primorcem malce nerazumljiv. Citiram.
»Hkrati pa je bil za mejo tudi svet, ki sem ga zelo dobro poznal: zemlja, ki je bila del Italije in si jo je Jugoslavija priključila po drugi svetovni vojni:«
Pa naj bo že kakor koli, po podelitvi je bil pa še žur.
Dragica Breskvar, NAŠA MAMA je drugi dan dejala, da nas je bilo tistih enajst vitezov podolgovate mize najbolj preskrbljenih z okrepčilom, ki ga je premogla Vilenica po Vilenici.
Zato pa je bila nedelja bolj utrujena in me je zvilo sredi predavanja o slikarski tehniki Kolažu.
Samo še o Picasu sem nekaj dojela in kubizmu , Salvadorja Dalija pa že ne vem več.
Burja me je potem že zbistrila, ko je bil na vrsti pogovor s Petro Rezmanom o liter. revijah in njihovem delovanju.
Potem pa nekaj solzic in dolgo poslavljanje do drugič.
Čao!
Ni komentarjev:
Objavite komentar