Zeleni oblački smo se tokrat v preselili na Sultanov dvor logaškega grajskega parka s plavolaso Šeherezado Vando .
Mlademu princu se je najprej ponudila za pripovedovanje pravljic mlada gostojezična osnovnošolka Vandina (naša ta mala). Ko se je zbor dvorjanov odločal, jo je kar odneslo s stola. "Jaz bom Šeherezada!" "A pa veš kdo je to?" je teta Vanda samo zevnila od začudenja. "Ja, vem, no ja, ja saj sem prebrala Tisoč in ena noč, lahko naredim scenariji!"
In ravno, ko bi morala s svojo očarljivostjo stopiti pred princa, jo je vsezastrašijoča gripa položila v mehko naročje domače postelje.Vlogo je velikodušno prevzela teta Vanda.
Tako smo se dvorjani vseeno ta petek odeli v svilene šale, prižgali svečke in ob božanju nežnih zvokov, ki jih je iz svojega inštrumenta SAROD izvabljal Damir Višič, ki si je svojo pot začrtal v indijsko tradicionalno glasbo, posedli okoli Šeherezade.
Vsak na svoj način smo bogatili njeno že tako polno pripovedovalsko žilico, da bo v zimskih večerih lahko omrežila svojega princa, če bo zamerljivo pogledoval na uro, "A tebe niii, še vedno niii"...
Čeprav je odpadlo kar nekaj ta glavnih humorističnosonetnoaforistčnosmelih akterjev (predvsem Tineta, Marcela in Petkovška) je precej zasanjano vzdušje predramil le Tim s svojim duhovitim humorjem. Ostalih trinajst pa se je nežno prepustilo mehkobi Zelenih oblakov in smo pluli po deželi pravljic, brez povečanega pritiska in adrenalina. Ob Brankini in Franckini pripovedi pa skoraj spustili dež na poslušalce. Še dobro, da so tudi za oblake iznašli robčke in smo svoja čustva diskretno spustili vanje.
Hvala (naši mami) Branki in vsem v društvu, da vedno znova in znova doživim večer, ki mu potem še pozno v noč tudi spanec ne more do živega.
Naši ta mali pa v imenu vseh želim hitrega okrevanja, da nas kdaj drugič popelje v svoj svet.
Moj pridevek k temu večeru je bil sicer čisto po moje malo drugačen, ker pač ne morem iz svoje kože.
Tisoč in ena jesen
Kadar noč že tisoč
in enkrat povije noči,
se stegne med pločnike,
ki so brez korakov
poleženi med hiše,
takrat si povem pravljico.
Ti v njej ostaneš do jutra.
Vedno prehitro oblečen v dan
zblediš do naslednje.
Ko povem si že tisoč in eno,
o najinih davnih poletjih,
o smaragdu, svili in rašu
in vratih večnih odhajanj,
se od samotnih sten
prebijem do jutra,
potegnem sonce na veke,
z listjem ga zmešam v oker
in vržem na platno jesen.
Tvoj dolg sem,
vzemi me nežno.
Čao do naslednjič!
Ko sem sama, sem čisto svoja! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar