Ljubno ob Savinji
No ja, bom začela kar s samohvalo, čeprav to ni res lepa čednost. Saj je pa itak Dragica Breskvar seštela moje nagrajene udeležbe na javnem natečaju za pisce seniorje in javno razglasila vseh osem, od teh sem jih do sedaj v desetih leti obiskala šest. Za zadnje, ki se je rodilo v Vipavi pod tankim ušesom prof. Ivane Slamič, mi je neka pesnica navrgla tako za usput, po primorsko:
"Kaj morjo vedno izbrat tebe?" Noben odgovor mi ni prišel na misel.
Kriva? Zakaj?
Sram? Pred kom?
Foušija? Za gotovo!
Tako so odločili uni tam gor, hi hi, ha, ha, ho, ho! (Iztok Mlakar)
Ali naj zaradi takih opazk pospravim kufre in se zalezem v kot. Jok! Dokler ne pride bolezen in stric Alzhajmer.
Samostojna svetovalka JSKD in glavna urednica revije Mentor, Dragica Brekvar je s pomočjo predsednice JSKD Mozirje Ivane Žvipelj pripravila nagradno srečanje piscev seniorjev v Juvanju / Ljubno ob Savinji.
17 najboljših iz preljube Slovenije po izboru območnih selektorjev smo se za dva dni ugnezdili v športnem centru Prodnik. Večina smo bili stari znanci, nekaj piscev, je pa to postalo sedaj.
Začelo se je z ogledom mašnih plaščev v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija, ki jih je darovala smetana mogotcev, vključno s cesarico Marijo Terezijo. Neprecenljiva vrednost, ne tako z žlahtnostjo zlate in srebrne niti, ampak zaradi milijonov potrpežljivih ubodov.
Nadaljevali smo s kosilom. Pri Prodniku so nas nahranili kot se spodobi, za ukaželjne goste. Nič se ni šparalo kot tam na Primorskem in Milena Miklavčič (najbolj gobčna, seveda novinarka) pa kot da ne more pozabiti: "A se spomniš Dragica tistih makaronov v Škocjanu?" Kar dvignilo nas je ob tem spominu. Tega je že dve leti in so še vedno vredni pogrevanja. Verjetno jih bomo ob naslednji dostojno obloženi mizi privlekli spet na krožnike. No ja, kakor koli obrneš je...
Mentorica Ivana Slamič, se nas je lotila po kosilu in tri ure predavanja kot bi mignil. Tako je bilo zanimivo.Nato je sledil kot kulisa stalnica, naš literarni večer. Najprej kot se za nastop spodobi, toaleta in malo treme, sploh če si na vrsti predzadnji. Ampak glasbeni vložki citrarke in kitaristke so poskrbeli za sproščenost. Gost tega večera je bil zmagovalec lanskega natečaja Urška Gregor Rozman iz Ljubljane, ki je bil vidno navdušen nad našimi prebranimi umotvori in za piko na i je dodal nekaj utrinkov iz svojega nagradnega prvenca (crux. ansata).
Nato je bilo vino in potica. Profesorica Ivana Slamič pa mi je mimogrede navrgla nekaj pohvale na račun moje interpretacije dveh pesmi.
Spreletelo me je ob spominu na prvi nastop pred sedmimi leti v Dobrni, kjer je bil mentor Peter Kuhar.
"Jaz pa ne bom brala pred publiko!" sem se ga lotila previdno.
"O tem pa sploh ni govora, kar pripraviti se!" me je trdo postavil na tla.
Na hodniku sem kar lezla skupaj in tuhtala kako se tej zadevi ogniti. Ja, Ana kaj se ti pa lahko zgodi?" me je nekaj udarilo v možgane in sem bila ozdravljena. Razdeljeni v pare sva z Zvonetom Batista potem odbrenkala vsak svoje besedilo in Kuhar na koncu:
Ana kje ste pa vi že nastopali?" Malo debelo sem ga pogledala. "Zakaj?" Ja, ker ste tako lepo z občutkom prebrali."
No ja, to sem napisala zato, ker me nekateri v društvu Ris stalno masirajo, naj berem lepo s poudarkom in še vse kar paše zraven. Vsak sicer sliši le drugega in ker nismo profesionalci, naj nam bo oproščeno.
Itak pa če beremo slabo, beremo v svoj špot in preveč pojasnjevanja nekaterih nastopajočih, zakaj, kje, kako je nastalo besedilo, poslušalcev tudi ne prepusti k svobodnemu razmišljanju.
Tako, naj bo dovolj poduka!
Zaključek večera ob dobri hrani in z nekaj osebki, ki se nam je še kar družilo, skoraj do polnoči.
Potem pa smo le potegnili dreto.
Zjutraj sem seveda zamudila telovadbo in ujela le še nekaj taktov tega prijetnega opravila, seveda, če ga vodi Dragica. Doma je to opravilo preveč dolgočasno.
Po obilnem zajtrku, brez odmora spet tri ure intenzivnega predavanaja in razčlenjevanja naših umotvorov.
Prof. Slamičeva je svoje trditve podkrepila z ocenami štajerskega selektorja Marjana Pugartnika ( pravijo, da vsako besedilo precej trdo prime v roke - natrže). Res nam je navrgel kar precej poučnih in dobrohotnih ocvirkov. Ja, če ti taka učena glava kaj podmetne, si lahko samo vesel.
Drugo je, če ti nič hudega slutečemu in nič krivemu, ob prijetnem pogovoru z nekom, oseba okužena z virusom foušije ali čim podobnim, tako v mimohodu, podmete grenak ocvirek in to na konec dveh čudovitih dni. Kar je preveč, je pa too much. Taktnost in manira se je nekaterim res izneverila ali jim je že ob rojstvu izpadla in ne ločijo meje zasebnega pogovora in ti frfotaje pritaknejo nekaj v smeh zavitega sarkazma. Haloo!
So me potem podučili, naj za božjo voljo že enkrat naredim črto. Bom!
Po kosilu, ki smo ga nekateri raztegnili, ker se je zunaj ponujal siv v dež nagnjen dan pa slovo, ki ga nikoli ne maram.
mentorja Ivana Slamič in Marjan Pungartnik
Kar veter odloži, odloži z namenom!
Se vidimo! Čao! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar