16. oktober 2009
Srečanje severnoprimorskih literatov je bilo tokrat v majhni zamejski vasici Zgornji Tarbij.
Nič hudega, če se malo zgubiš med nadiškimi griči. Vidiš pa malo več lepote kamnastih domačij nasajenih v brege. Kot majhna orličja gnezda vsa bela z obveznim zvonikom na sredi, špegajo po nas kalilcih miru, ko kolovratimo zdaj po eni cesti, potem se nam zdi, da je druga prava in končno ta prva je čisto zares prava, ki nas pripelje v eneg izmed njih. Nikjer žive duše, še zavesa se ne zgane, ko iščemo pravo stavbo.
"Ja kakšen jezik pa govorite?" jo lomi po hrvaško moški, ki se je snel iz nič in sliši našo špraho.
"Ja slovensko!"Naenkrat ve vse o Idriji in njihovih lovcih. Ha, ha.
Jaz sem topel objem zamejske govorice na literarnem srečanju doživela že drugič.
Tokrat se je med nami iz tostran meje, pridružilo še 13 zamejskih Slovencev. Na srečanju so se predstavili s svojo literaturo. Skupaj z našo mentorico prof. Ivano Slamič, smo se predali njihovim razmišljanjem.
Z glasilom "MI SMO TU", tuka, izde, kle, tle, se oglašajo člani kulturnega društva Ivan Trinko, vsak po svoje, vsi pa v edinem jeziku, ki ga poznajo poleg italijanščine. Knjižno slovenščino se manjšina šele sedaj uči v privatnih dvojezičnih šolah.
Ko so se baje slovanska ljudstva na poti na zahod in jug pred 1300 leti ustavila pred langobardskim orožjem, so naselili telele dolince in njej ni so ji dali svoje beside, wiže, te jošt piisanjee in nediškega kantavtorja Kekka.
Kot pravi Marina Cernetig v svoji knjigi PA NIČ NIJE UMARLO, ki je izšla v antologiji
BESIDE TELE ZEMLJE
Ob njihovih besidah po sloviensko, so naše izgubile ves lesk.
Še posebno so pobožale mene, kot me že toliko let tiste čisto podobne, tam čez v breginjskem kotu, kjer svoje korenine greje moja sošolka Ida.
V 19. stoletju živeči profesor Giovani Clodig, je rekel, da goste sprejmejo velikodušno in prijazno. Njihove hiše in kleti so kot brez vrat, ki bi zapirale. Samo odpirajo.
Tudi nas so sprejeli, toplo in prisrčno, najprej s kostanjem in vinom. Zvečer, ko je tam doli v tržaški zaliv utonilo zadnje sonce pa še z bogato tipično kulinariko nadiških domačij. Njihovo vino je ogrelo in razmnožilo naše in njihove BESIDE. Do naslednjega srečanja.
In tako dalje, s popotnico za dolge kilometre do doma.
La vita e bella! Čao! Se vidimo
Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar