23. oktober
Tako se je zapisalo Vandi Lavrič članici lit. društva Zeleni oblaki, besedni veseličici, ko nas je povabila v svojo vas Laze, prav tja na rob, kjer ob hudih nalivih izmezi iz Planinskega polja, jezero in vasica skoraj pade vanj.
Je rekla, da bomo gostje TD Lanski vrh. Smo bili za. Nas je dež priplavil in smo se bali, da ga med našim nastopom polje ne bo več srebalo vase. Potem bi rabili čoln, da bi se med potunkanimi drevesi speljali domov.
Da nas bo v dobro voljo spravljal gledališki in filmski igralec Janez Škof s svojo nepogrešljivo frajtonarco, s katero odene pesmi Daneta Zajca in Milana Jesiha.
Smo mu ploskali..
Vanda pa nas je popeljala (to so njene besede) na OBROBJA razgibanega gozda, ki se nekje še kosi. Ki zna biti poraščen z razcefranim grmičevjem, ki ga vsake toliko spomladi kdo poseka. Ki včasih, kadar je okolje poraščeno s praprotjo, pod njo domujejo gobe in če se hočeš splaziti skozenj zjutraj, ko je praprot še polna nočnih solz, tvegaš, da prideš na drugo stran moker in premražen.
Da so obrobja tisti prostorčki, ki so pokriti s trohnečimi panji posekanih dreves in razpadajočimi drevesnimi koreninami.
Obrobja so nekaj, kar je nekje ob robu - so parobki ali porobki rosnih juter.
ROSNA JUTRA so tista.... najlepša jutra. Jutra, ki so sveža in se počasi prebujajo. Vanje so vpletene pajčevinaste koprene, ki se raztezajo z drevesa na drevo, z veje na vejo - kot zgodaj zjutraj obešeno perilo, nastavljeno soncu, da ga pobelijo drzni, skoraj beli sončni žarki. Ti stopijo in posušijo mokro, mrzlo roso.
Na zemljo se za rosnim jutrom spusti jedro novega dne. Ko se dan konča, prevesi v večer, svet prekrije tema in takrat se spusti na drevje v gozdu, na steklo v oknih, na klopi v parku - večerna rosa.
In zgodba novega dne se začne z jutranjo roso...
NIZANJA DOTIKOV BESED bi lahko obstajala brez obrobij rosnih juter. A ne na mojem vrtu. Ne, ne gre! Na mojem vrtu so nizanja dotikov besed v tem oktobru lahko le v povezavi z obrobji. Z nečim, kar ni glavno, je pa pomembno. Z nečim, kar nas dela bogate, zadovoljne, tako - mimogrede. In mimogrede nizamo tudi besede. Nizamo jih v stavke. In nizamo stavke. Nizamo jih v zgodbe in pesmi. Nizamo v knjige. Na obrobjih rosnih juter nabiramo na zlato nitko nize dotikov besed.
Mi pa smo se lotili večera vsak po svoje, ko je Vanda zaukazala, da lahko tudi pošljemo k vragu jesen in roso in pečen kostanj, mošt in rumene buče in naj ostanemo le pri besedah, naj dodamo čustva, toplino ali led, barve in vonj življenja.
Ob spremljavi Janeza Škofa, smo svoje umotvore oblečene v kar kaj, razgrnili številnemu očinstvu (90 osebkom brez nastopajočih) So nam ploskali.
Ja, tukaj v Lazah se pa res grejo kulturo! Skoraj dve uri (Vanda, da je predolgo), se ni nihče naveličano presedal. Od jesenskega dežja shlajena dvorana, se je segrela do zavihanih rokavov.
Kot skoraj vedno imamo na koncu za na torto tudi smetano. Vando in Tineta Vučka, ki je tokratni konec zopet začinil v njegovem teatralnem slogu in ponovil še posonetene Slike z razstave Modesta Musorgskega.
V uho smo pospravili smetano in načeli dobrote obložene mize s kapljico rujnega.
"Da mi Zeleni oblaki slučajno ne bi pobegnili v noč, ko bo tukaj konec!" nam je Vanda že na začetku zagrozila. Končno odlepljeni od praznih krožnikov, smo se odpeljali domov k zvezdi večera.
(še dobro, da se jezeru od naliva ni kolcnilo proti Lazam).
"Ja, kdo vam je pa rekel, da se sezujte? Ko bo naš kuža po hiši hodil v copatih, bodo pa tudi gostje morali:"
se je pojezila Vanda, ko smo pridrsali že ocopateni v toplino njenega prvega nadstropja.
Najprej so nam oči zakrožile po ženinu in nevesti, ker so bile mize tako bogato obložene.
Ja, kot na ohceti bi rekel.
"Ampak za božji čas ljuba Vanda, saj ni bilo treba, saj smo samo svojo malenkost razprli med hvaležno poslušalstvo in to z veseljem!" nam je bilo nerodno.
Ob dobrotah je šumelo kot v panju ( in pes, ta tvoj prijatelj vdani / ki v tvojem srcu, svoje ima srce...poByronu ) ki so ga pustili na verandi, je skozi šipe vsake toliko potegnil žalosten pogled in obliznil dobrote, ter pritajeno bevsknil, kot češ: "Čigav sem pa jaz?" Ja, saj so ga pobožali, a se je užaljen protestno vrgel v košaro in pokazal hrbet.
Draga zvezda večera in vsi tvoji, vas imamo radi, hvala!
To pa je moj jesenski preblisk temu večeru
Jesen tostran
Na tej strani je jesen.
Za robom so ostala poletja.
Nikoli nisem pogledala čez,
me je bilo strah rosnih juter,
vlažnih in pomečkanih rjuh,
vrat, ki so izrivala naročje.
Na tej strani se krajša dan.
Tam je ostalo sonce.
Nikoli ni žarkov poslalo nazaj,
ne smeha in mavric,
ne brazd in semena,
le korake v nasprotno smer.
Na tej strani bo vedno jesen
in jaz bom tvoj dolg.
Nikoli ga nisi polačal
in pot si zasukal nazaj,
na oblake narisal grafit:
"Pusti ljubezen nežno umreti!"
Ana Balantič
Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar