Pravijo, da se v Idriji nič ne dogaja. Res izgleda tako klavrno kot bi nas kotel preveč tiščal.
Nikomur se nikamor ne da, nič ne da, le od kavča do tv in postelje in drugi dan ponovitev.
Vmes pa dolgčas.
Teater, knjižnjica, galerija pa kot popotnik v puščavi žejno kličejo po obiskovalcih.
Ja, obiskovalcev, teh primanjkuje.
Podob je že Apel zadosti na ogled postavil. Pa saj jih ni zase. Razumite že enkrat ljudje božji!
Le predstavitev monografije o živem srebru in žgalništvu na idrijskem gospe Ivice Kavčič decembra lani, katere knjiga je potem pošla v mesecu dni,
promocija najnovejšega dela prof. Vinka Cudermana o umetnosti in književni vzgoji 3. marca letos
in odprtje restavrirane rudniške črpalke Kley v stavbi Frančiškovega jaška so potegnili idrijsko smetano iz svojega udobja.
Kot vreme. Po nekaj neurjih tu in tam nekaj kapljic. Da bi človek tudi tistim petim odlimancem iz kavčev, ki so se ob neki likovni otvoritvi pa le potrudili premagati stopnice do Galerije, rekel, naj gredo kar lepo domov.
Ja, samo jamramo, da se nič ne godi. Verjetno, da se za domačimi vrati res vsak dan isto.
Kadar pa se kaj posebnega,
se u Idari čist zagatau, m pa sam, pa zmiirej zgadi u četartk.
Seveda so tudi izjeme. Tako se je danes v sredo 21. oktobra po tednu dni že zopet zgodila ena
nova zbirka pesmi. Kdo bi si mislil, da smo idarci tako opesnjeni in na gosto?
"Le tako naprej Andra Jereb!" so ji čestitali številni sorodniki in občudovalci njene poezije, ko je razgrnila pred njimi svoj prvenec Presledek v času. Skozi improvizacijo večera, smo tisti zadaj skozi šepet interpretov le ujeli nekaj utrinkov poezije. Le recenzorka g. profesorica Ivana Slamič, je poživila njeno liriko z dobršno mero prepričljivosti. Njen jasen in odločen glas, kot se za nekdanjo predavateljico spodobi, da so Andrine pesmi kot oblak, ki raste, se spreminja in še toliko misli, je razgibalo poslušalstvo. Le škoda, da vsega tega ni sprejela vase tudi knjiga, da bi dobila svojo težo (obleko), ker se je založniku g. Bogataju to zdelo brez veze. (nekaj listov več seveda podraži zadevo) in kot trdi on, se poezija itak ne bere. Ta je itak tako za usput.
Ja, pa se! Roman, ko ga prebereš, odložiš za dolgo ali za vedno. Pesmi pa vzameš v roke večkrat, ob različnih razpoloženjih in tudi vsakokrat ti pove nekaj drugega.
Tisti ki smo bili na predstavitvi, smo čudovito podajanje g. Slamičeve že vtisnili v spomin, ki pa kmalu zbledi. Ostali, ki bodo to knjigo brez obleke le brali pa bodo za to prikrajšani.
Škoda, ker imajo pesmi nekaj zelo lepe sporočilne note, le o pesnici tisti, ki jo ne poznajo, ne bodo vedeli nič in recenzija g. Slamičeve, ki tako strokobno utemelji zadevo, bo ostala v predalu.
Knjiga je sicer lepo oblikovana, le škoda, da so cenene fotografije vzete iz internetnih strani. S pomočjo pesničinega moža, ki ima precej smisla za te reči, bi lahko dala na svetlo nekaj pristne izvirnosti ali pa zamenjala založnika.
To sem namreč storila sama. Prva zbirka Modra srebrina je bila oblikovana po njegovi meri in meni nič všeč. (seveda jo nekateri hvalijo, hvala pa je dvoličen pojem)
Druga, Globina praznine in tretja Slana vitica življenja pa sta zame, in čisto zame, in po meni,
in ne po modi in skomercializiranosti založnika.
Tudi to me ne moti, če bom vseh 300 izvodov zadnje knjige pošenkala po sloveniji (10 so jih že dobili tudi v Beneški Sloveniji) Prva je sedaj po šestih letih v domači knjigarni končno pošla, (160 izvodov) se je založnik danes pohvalil ( ja šest let) jaz pa sem jih ostalih 100 od honorarja in 40 odkupljenih od njega v enem let spravila v promet. Saj sem tudi drugo zbirko, ki jo je ostalo le še za vzorec poklonila.
Prijateljem in tistim, ki milo gledajo v tvoj kup in si ne morejo privoščiti pa tudi ne moreš zaračunati knjige. Denar ni vse in bo še, ko nas ne bo.
Pa mnogo bralnega užitka take in drugačne literature in ne mislite samo na denar, tu sta še človek in narava.
Tako pa je vstopila Andra s svojo knjigo v literarni svet.
Veter piše reko.
Oblaki parajo luno.
Koraki dušijo tlak.
Noč čaka.
Da vstopim.
Ubeseden ekran sedaj prepuščam vam, do naslednjega nabadanja črk Nasvidenje! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar