Šele danes, ko se je zvezdni prah slave malce ulegel, me je spet vzelo k sebi, da lahko ves oh in sploh, ki je mrgolel v meni in okoli, napikam v računalnik.
Tako je, ko se ti zopet zgodi knjiga.
Ne pravijo zastonj, da smo pesnik taka čudna sorta, da se kar slečemo, potem pa je kar je.
Ko se prvič, si še naiven in ljudje te sprejmejo iz radovednosti. Odziv je: "No ja!"
Ko se drugič, že tipajo malo bolj kritično in se tudi zmrdnejo.
Ampak, ko se razgališ tretjič, hočejo slišati najmanj Bukowskega, Majakovskega, Larkina in celo Šalamuna in kot pri kuharju, ko jim postane domač, hočejo že kar kaviar za desert.
Ti pa jim vsiliš le svojo povprečno preproščino in si srečen, če ti nihče ne požvižga.
V tišino naše knjižnice, ki ji je velikodušno odprla vrata ravnateljica gospa Milanka, nas je bilo posedenih (še stojišča so bila polna), za skoraj tri razrede, ko smo jemali snov iz moje tretje pesniške zbirke
Slana vitica življenja.
Pa ženski pevski zbor iz Spodnje Idrije pod vodstvom gospe Monike Rijavec nam je zapel uvod, da so se zmehčala srca in pripravila za srkanje poezije.
Tu in tam so se prsti pianistke Marije Rijavec sprehodili po tipkah in nam pričarali nekaj temperamenta argentinskega libertanga priznanega Astorja Piazzolle.
Pa o Branki Novak in Bojani Levinger in njuni interpretaciji ne bi izgubljala besed (da pa znata, so ju vsi pohvalili.)
Ta večer je res zašumel v vseh odtenkih jeseni in nas pripravil na zaspano zimo.
Pa nič se ni v avditoriju zdehalo in kašljalo od dolgčasa, le včasih se je v tišino skozi nos potegnila kakšna solza.
Vsi prisotni, ki jim je bil večer namenjen, so se imeli (rekli, da zelloooo lepo).
So mi čestitali, so bile rože in darila in solze.
Logaški Zeleni oblaki, sicer v okrnjeni zasedbi, so itak lepo zloženi v kombi, že tretjič pripluli na moje pesniško nebo in se tam za ogromnim šopkom v stilu slane vitice, razpotegnili v puhasto mehkobo in me tako prisrčno objeli. Sploh Vanda Lavrič, ki je za konec dodala nekaj v njenem pesniškem stilu. (bo za v spominsko knjigo)
Draga Ana! Tvoji prijatelji iz Zelenih oblakov ti iskreno čestitamo ob izidu tretje pesniške zbirke in se ti zahvaljujemo, da si nas povabila v goste v prostore idrijske knjižnice, kjer smo posedeni na zelene oblake.
Odtenek oblaka na katerem sediš ti pa je med vsemi zelenimi oblaki prav posebno drugačen. Podoben je cirokumulusu, ovčki med oblaki. Po njem so kot bele snežinke potresene besede, ki so tam zato, da jih predevaš, se jim odpiraš, z njimi trkaš na naše duše.
Tvoje besede so...
besede, ki poljubljajo papir,
se dvigajo iz rež globine,
sejejo prešernost, mir,
čas spreminjajo v spomine.
Sejejo žarke sonca v morje,
veter bivanja lovijo,
v dalji rišejo obzorje,
trepete srčne umirijo.
Rišejo objeme sreče,
pletejo dotike v kito,
stiskajo v past trpeče,
potresajo življenja v sito.
Draga Ana, kot je žlahtnost idrijske čipke lahko dragocena le izbrancem, tako je nam Zelenim oblakom dragoceno klekljanje tvoje poezije. Naj bodo blazinice v tvojem naročju v času juter, ki so pred tabo ravno prav napete, da boš čeznje lahko polagala papirce z najlepšimi besednimi vzorci in čipkasto ustvarjalo.
Ana, naj ti še enkrat iskreno čestitam in se ti zahvalim za skladovnice poetičnosti, ki jih deliš z nami!
Vanda
Drugo moje lit. društvo idrijski RIS me je tudi pobožalo s šopkom rdečih amarilisov, dodalo objem in lepe želje po skupnem sodelovanju in uspešni poti naprej.
Pa recite, da mi ni bilo lepo!
No ja, škoda za tiste, ki so dobili vabila in ostali doma brez razloga
Tistim pa tole:
Najprej bi vam rada rekla nekaj o sebi. Ampak kaj? Tisto, da sem kot čebula, ki se majim.
Če se preveč? Vedno se preveč. Itak pa moji boleči omajki nikogar ne ganejo.
Ampak omajki nasploh, saj ne, da bi jih pogoltnila žrela smetišnic?
Ne, tiste nizam v marjetkaste venčke. Ampak zakaj?
No ja, za kar tako, zame, za dolgčas? Ne, ne!
Za vsa tista zgrbljena drevesa, za vsa prerezana morja, za vse nabrekle žile, za vsa zatemnjena obzorja, za vse krvave reke, za tebe, za nas, za ljubezen, za trpeče duše, za zadnji krik, za...
Kadar nisem rada v svoji koži, se z vsemi jadri razpotegnem čez svet.
Takrat kričim, se tepem z mlini na veter, trgam micelij zla...
Nazadnje vendar pobožam in sem spet rada v sebi.
Ne maram, da moji robovi štrlijo preveč navzven.
Kdor hoče, me tudi v ozadju vidi in sliši čisto dobro.
Danes si ne služim več kruha z iglo in škarjami, le tu in tam še zabrni pesem šivalnega stroja, da je ne pozabim. Tudi tisto iz otroštva pri mami in obeh babicah.
Rada imam sonce, moje ognjeno znamenje. Temo pa zato, da me skrije.
Moja barva je modra kot peščica ljudi, ki se ne ogibajo moje sence.
Kadar sem čisto sama, sem modra od metuljev v glavi, od svetlobe juter, ki čakajo na moj dan, od gnezd iz katerih vzletajo tisti, ki me imajo radi, ki na široko razpirajo svoja krila zato, ker me preprosto želijo objeti.
Strah me je komolcev, laži in zavisti. Bojim se norega sveta. Samota mi pomaga biti.
Nobenih zanikanj mi ni treba, nobenih laži.
Sem samo to kar se je omajilo z mene in škoda bi bilo, če se ne bi.
Zato si reče: "Smej" se imeti rada!" in se res smem imeti rada, da me je en velik, čez celi svet, na široko razpotenjen "smej"
Ko bom čisto tiho
Kot odtrgan z veje bom sedla na veter,
da me odvrtinči daleč od gneče,
v brezpotje, v enost,
kjer bom pokrita z letnimi časi,
prepuščena njihovi muhavosti
ne boječ se tujih stopinj,
ki mrvinčijo ,ojo krhko skorjo,
še zadnjič zadišala v vročo noč.
Kot od skal spodrezana reka
bom zvlekla za sabo vijugasto strugo,
ne meneč se za mehke bregove,
ki se posedajo vame,
v zapleten dialog enodejanke.
Takrat bom polizala sol z ustnic
in čisto tiho postajala nič.
Hvala vam moji zvesti prijatelji, da ste že tretjič delili z mano veselje ob izidu pesniške zbirke!
Hvala gospodu Zoranu Pevcu, ki j egrebel po moji poeziji in luščil sedimente mojega biti in jih tako lepo nanizal s spremno besedo!
Hvala gospe Lidiji Kleindienst, ki mi je z velikim veseljem priskočila na pomoč in vso zadevo rešila pravopisnih napa!
Hvala prijateljici in pesnici Ptriciji Dodič, ki mi je v akrostih na zadnjo platnico podarila pesem in ob tem zapisala: Ko se pokrijem s tabo, me več ne zebe. Vduši...
Hvala pesnicama Branki Novak in Bojani Levinger za čudovito interpretacijo
in ženskemu pevskemu zboru iz Spodnje Idrije pod vodstvom gospe Monike Rijavec in pianistke
Marije Rijavec za prijeten sprehod v svet glasbe in petja!
Kaj naj rečem za konec?
Da sem srečna, ker sem vas zopet lahko pobožala s svojim vencem pesmi v tej tišini prekrasne knjižnice, ki tako lepo diši po preteklosti in tisočih zgodbah, ki šibijo police.
Zato prisrčna hvala gospe Milanki za prijaznost, da je lahko nastal ta literarni večer!
Še enkrat hvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sem danes spet med vami!
Rada vas ima!
Uh, kako me je to metanje ven spotilo in mislim, da se je iz računalnika pravkar malce pokadilo.
Še nekaj fotografij za boljšo predstavo in pozdravljeni do takrat, ko se oba malce pohladiva! Čao!
Ni komentarjev:
Objavite komentar