Zaris v čas

17. september

Ja, tako je pa, če sediš na dveh stolčkih, se ti eden gotovo spodmakne.
Zato se mi je tudi pomotoma zapisala najprej logaška predstavitev zelenooblaškega literarnega zbornika, ki se je sicer zgodil teden dni kasneje kot idrijskorisovski.
Motiti se, je modro (modno). Zato opravičilo RISovi klapi. Verjetno se bo še kdaj ponovilo.Obljubim!

Po spominu bom opisala ta RISov zbornik ZARIS V ČAS, ker ga trenutno nimam pri sebi in sploh ne vem kje se je zataknil, ker samo od dveh izvodov, ki smo jih dobili člani društva zastonj, res ni nobenih šans, da da bi bil kateri vedno v moji posesti, ob tolikih radovednežih brez ficka, ki bi si ga radi prebrali. Jaz pa trmasta, nočem kupiti še kakšnega, ker je navada, da Zelenooblačnih ČAS BESED V OBLAK UJET iz Logatca, dobim vsako leto  toliko zastonj, da jih za promocijo raztalam  po celi sloveniji.
Kdor ima v spominu lanskoletni logaški Oblaček, si lahko ustvari sliko o letošnjem idrijčanu.
Nekako tako kot bi sossedje rekli materi o njenem detetu: "Čisto po njem je, po očetu".
Samo notri so umotvori drugih piscev in slike so delo akademskega slikarja Rafaela Terpina. Tej neizvirnosti ni kaj dodati. No ja pa pustimo podobnosti ob strani, se bodo že staknile prave glave in to prežvečile.

Kakor koli že, Kendov dvorec v Spodnji Idriji je privabil številno publiko ob izidu tega zbornika.
Mogoče je k številčnosti pripomoglo veliko ime našega gosta orgličarja Mira Božiča.
Ja, dvorana v vsem svojem blišču je skoraj počila po šivih.
"Tam je, je že prišel!" se je šušljalo za mojim hrbtom, ko se je med publiko pomešal Idrijčan Miro Božič, ki naj bi svojo glasbeno umetnost prepletel z našim zbornikom.
  Tokrat je imela v svojih rokah vse nitke povezovanja voditeljica in moderatorka kulturnih dogodkov, sodelavka radia Odmev, članica kult. umetniške skupine, samostojna slikarka in oblikovalka Sanja Rejc, ki je z besedami Manje Plešnar zakrmarila Risovo ladjo.
Manja ljubiteljica morja, si je večer zamislila takole:
Morje življenja nas premetava. Meče na čeri učenja, za počitek nam podari kratek pristan ali potegne na ladjo sobivanja.
Kapitanka Andra Jereb s podkapitanko Ano Balantič uspešno krmari med svojimi mornarji. Vsi skupaj pa plovemo v ustvarjalnosti.
Za ime ladje in zbornika je poskrbel dr. Jože Felc tudi uspešen literat.
Zato so danes med nami mornarji z odprtimi jadri svoje literaturne ustvarjalnosti in kapitanka Andra, ki ima jekleno moč. Kajti ustvarjalna hrana ji daje moč, da nas drži skupaj.
IRENA CIGALE nas je že dvakrat zapeljala v pristanišče Kresnih noči. Danes pa nas želi skozi besedno umetnost seznaniti z doživljajskim svetom otroka.
MATEJ CIGALE  je  vstopil v Ledeno palačo in razkril samopogovor.
IVANKA ČADEŽ pisateljica nam je razložila recept za peko življenja.
SABINA ERŽEN si v eni od pesmi želi, da bratu bi brat spet roko podal, da človek človeku bi človek ostal.
Današnji nori svet je poln nasprotji, zato ljudje še toliko bolj potrebujemo drug drugega in tudi živali kličejo, da jim prisluhnemo. Tako DRAGICA GRUDEN.
Z nami so krmarili tudi VLADIMIR KRŽIŠNIK, RAFAEL LAPAJNE, RADICA PAHOR, ki hočejo še več.
TOMAŽ PAVŠIČ pa je stal na mostu in pod njim gledal reko MIRABEAU. Ali je v njem nekaj APOLINAIRJA katerega pesem je sam prevedel v Slovenščino.
Z ROŽO PEČNIK njenim spominom na umrlo sošolko,
ANO PODGORNIK, ki niha med Slovenijo, Avstrijo in Češko,
MIJO SKVARČA, JELKO TRČEK, ki nas v svoji preprostosti vedno popelje v spomin,
SLAVICO URŠIČ, ki nam vedno odpre oči in srce in
RAFAELOM TERPINOM, ki sicer ostaja na palubi, čeprav njegovo srce hrepeni po hribih, smo izpeljali svoj ZARIS V ČAS. In konec!
Melodija orglic se je prilepila na valove, ki so jo odplivlali v trajen spominski zapis in Kendov dvorec, ki očara v vsakem letnem času, j enavdušil nas in poslušalce.
Profesorica Draga Urbas Keravica je kot pridružena članica društva začinila konec z bidermajerskim šopkom, ki se je tako čudovito zložil v ambient dvorane in ga podarila predsednici Andri z izbranimi besedami zahvale vsem, ki so kakorkoli prispevali k ustanovitvi tega lit. društva.

Kot se šika na taki prireditvi ne manjka pogostitev. Ne boste verjeli, da je večina od tam odšla celo žejna. Potem, ko se je skoraj izpraznil celo foaje se tam ni dogajalo nič več. Da pa se je potem še jedlo in pokušalo mladi mošt, smo izvedeli teden dni kasneje. Pa dober tek tistim, ki so za to vedeli.
Tako se godi tistim, ki se držimo preveč nazaj in z rokami na križu, kot poslušni šolarčki v klopi, ko učiteljica dvigne prst.

Moja malenkost pa je k temu večeru dodala tole noto.

BITI  NIKJER  IN  NIKDAR


Biti tu je težko.
Raje potujem po labirintu, v neznane puščave,
prisluhnem nebu, ki je čisto tu,
skoraj se dotaknem njegovega plašča.
Poslušam utrinke, ki zacvrčijo,
ko se zvrnejo za temni rob
in bledijo dalje do drugih svetov.
Potujem v druge galaksije.

Biti zdaj, je težko.
Dotaknem se znamenja časa,
odkrhnem svoj košček,
kot zreli plod mi ostane v dlaneh.
Utrgam list regrata,
ki se ravno pripravlja k cvetenju,
obsijan je le z ene strani,
pohodim ga.
Po drugi strani je lezel črv.

    Orgličar Miro Božič           povezovalka Sanja Rejc                  profesorica  Draga Urbas Keravica