Če ne bi bilo pisma ...

Narava te nikoli ne užali, le tisto ti da, kar si zaslužiš.

Pa me je nekega dne doletelo. Pismo. Intelektualec, kaj je po poklicu mi ni znano, nekateri pravijo, da je bil pedagog. Kakor koli, midva baje ne bova nikoli na isti- podobni valovni dolžini, (si tudi jaz ne želim) tip se je razgrudil v svojem žolčnem pisemskem  nastopu. Da naj se ne delam bolj neumno kot sem v resnici." Halo! In sem se od vsega srca nasmejala. No, pa sem dobila potrditev o tako imenovanih izobraženih ljudeh.

 (Hujša od sodnika je ostrost jezika.) Je v besedi "neumna" mogoče nevoščljivost? Zna biti, saj je merjenje z valovno dolžino enako manjvrednostemu kompleksu.  

Kar slišim pokojnega pisatelja in psihiatra Jožeta Felca.

"Nak, besedo neumen, celo psihiatri ne smemo uporabljati."

Vidiš ga vraga, nekateri pa s to besede opletajo kot smetar z metlo in nič ne dajo na svoj ugled. Še na mar jim ni, da je izbruh znak privitivizma in pomanjkanja takta. Mislijo, da so ... no naj pač mislijo, če sploh kaj, na primer, da imamo nekateri celo vest.

Ampak krasen poletni dan, po nevihti, ki je razsajala prejšnji dan, še ves umit in radoživ, si pa ne pustim vzeti. Vsaj to nekaj šteje. In misel, da bom v svojem raju ob ptičjem petju  spet vsa romantična. Tam med zelenjem bo prisotna le zdrava logika in toliko zaželjen neposreden stik z zemljo, virom vsega živega.  Tam se nihče ne bo spotikal ob moj IQ in otresal z nevoščljivostjo. Tam bom lahko jaz, neumna ali pametna, med malimi ljudmi in tistimi z visokimi naslovi, ki imajo srce in omiko. Ja, tudi taki tam vrtičkajo.

Tako kratko je bivanje na tem svetu, pa toliko ljudi nam pije kri, le jaz se še vedno učim od mravelj in zemlje in spreminjam svet, da bolj človeški bi postal. Še bolj neumni od mene me svarijo, da je škoda časa in zdravja. Vedno jih ne poslušam, le včasih, ko dobim kakšno kolerično  pismo ... in si mislim ali ima narava res zmeraj prav. Zakaj znam le tisto, kar me ona uči sproti in še vedno in me bo še do ...

Tako kratko je poletje,  nekateri pa bi se ubadali samo z neumnimi ljudmi. Nič sonca, nič cvetja, le preteči oblaki, nevihta in žalost.

Jaz pa bi smeh in dobre ljudi in šentjaževo rožo. Pozdrav iz Zelenega vrta. Vaša Ana   

 

 

Fotografije Ana in Vladimir 

Vrtičkarji, vrtičkarji

Poletje in ... vrtičkarji, vrtičkarji ...

 

Pisateljski kolega Dare, me je oni dan zastrupil z zapiskom na svojem blogu o njegovih senožetih. Krščen duš! In je tudi meni potegnilo, da se v Barbarah uganjam že 43 let, a nobenega glasu o tem, kako v hribini nad mestom matram vrt in sadovnjak. Pa ne samo zaradi pridelka, razgled je tako zavidajoč in rezervoar pozitivne energije, iz katerega se vsak dan napijem čez vsako dovoljeno mero. Če bi mi dali pihati, o jej ...

Razgled, ja, vse imam pod kontrolo kot letališki stolp, parkirišče v Barbarah, avtobusno postajo, cerkev sv. Antona, plac, grad, da z njegove ure snamem čas, kdaj je treba domov. Domov, jaz pa bi ostala kar med zelenjem, poslušala nočni utrip narave in gledala svetlobo cestnih svetilk. Skoraj vsak dan stopim na vrh smukovega griča, da se pod mano kot knjiga odpre mesto in najveličastnejši prizor, ki me za dolgo ne spusti iz zamaknjenosti.  

Edino kar pogrešam med tistimi fižolovimi preklami, je izvirska voda, nobene skale, nič curljanja, nobene možnosti za pitje. Le od dežja napiti sodi in plastičen rezervoar z nekaj deset metri gume za žejne rastline. Za suha usta so pa le piksne v cekarju.    

Ne manjka pa sence. Baraka, sprva le kokošnjak, pozneje kraj oddiha, nato zapuščina, zdaj, ko sem prepustila urejanje prijateljema Ines in Miranu, je nastal skoraj vikend, nov nadstrešek, pod njim miza, klopi, okoli nežna bambusova živa meja in robida za posladek ali varovalo pred vsiljivci. 

Bo rekel kdo, notri po tleh celo linolej, potem pa ta stara zanikrna vrata. Ampak to je edini drag spomin na hišo v Prontu, ki je že davno ni več, kjer sva z Ines preživeli otroštvo. Ko danes pokljukaš po starinski kljuki, te nekaj nežno poboža in zakaj naj bi ta kos spomina ne visel tu, le nekaj sto metrov stran od najine mladosti.

Da nam ni dolgčas, če zmanjka besed, je zraven v javorjevi in brestovi šumi vsak dan živa glasba, pod dirigentskim vodstvom najglasnejšega gospoda kosa, ki ubrano vodi ves ostali ptičji zbor. Za ples in telovadbo obiskovalcev skrbijo komarji, ki so se letos namnožili in jih ne prežene niti cigaretni dim, včasih celo treh žlobudravih kadilk, ki zavite v smrdečo kopreno vneto konkurirajo pernatemu orkestru. Sama premikam sedalo po vetru, ker baje pasivnim kadilcem že na čelu piše, kako bi radi spremenili svet v zdravo okolje, pred zasmrajevalskimi pretečimi pogledi pa sezidali zid do neba.

Da bi kdaj ob grmu vrtnic in hortenzij imeli piknik. Ja, a brez mene. Da bi jedla čevapčiče z Malborom, ali kaj je že tisto za en strup, najlepša hvala.

 Saj sem med zelenjem, kjer se vendar vse sme, me obdelujejo dekleta, ( možje nekadilci modro molčijo),  a nobenemu mar, če se mi kadi ravno pod nos, pa naj se še tako presedam. No, ja, mi vsaj ni dolgčas, me še tolažijo, jaz pa bi kisika, kisiiiiiiiiiika in grem iz sence med solato in fižolovo listje. Klinc, še ta zasmrajen babji čvek!

Molči solata, molčijo jagode, ko pijejo vodo iz škropilnice. Se mi je samo zdelo, da so se zasmejale? So mi pomežiknile?

 "O, hvala vam, pa še drugič!"

Se sprašujete kako je izgledala moja zapuščina še pred dvema letoma.

 Iz tega je počasi raslo ...

 in raslo ...

 in ko je komaj doraslo ... Vihar ... Le, da je streha zdržala.

Ob včerajšnji že drugi košnji sadovnjaka, sem za vsak slučaj vzela s sabo Fotolika, da ovekoveči kosca ženskega spola z električnim brenčalom. Res se ne matram s tako ogromno zverino kot Dare, pa saj za babje mlahave mišice tudi ne pride v poštev. Dobrih dvesto kvadratov pa zmoremo tudi tisti, ki zadnje čase poganjamo le črke po računalniku, šivalni stroj in klekeljne.  Toda pot je vseeno tekel. Zaradi sonca.  

 

 

Sedaj je na vrsti počitek in užitek, pravi Miran 

Pa lep vrtičkarski pozdrav in prijetne počitnice. 

Vaša Ana

Inventura prvega polletja

Mnogi me sprašujejo, zakaj nič več ne napišem na spletno stran. V letošnjem letu se je res nabralo nekaj svetlih iskric, premalo za eno stran. Ampak dragi moji, kje pa naj najdem kakšen spodoben navdih, ker se mi je, bog pomagaj, raztrgalo toliko perila, da mi ga je, s svojo občutljivo dušo, do danes uspelo komaj nekaj zavreči. Da bi ga zakrpala. Toliko energije pa spet nimam. Pameti, ja, te je pa še kar. Saj ravno to je tisto, če jo imaš, vsako nepremišljeno potezo posameznikov takoj zaznaš.

Pandemija povzpetništa, hinavščine in kar je še takih prekletih bacilov, se je razširila tudi v moji okolici.  Ogrožene je bilo potrebno cepiti s preizkušenim  odmerkom  (Dostojanstvo & Strpnost). Jaz sem sicer že tako precepljena, a dodaten odmerek nikoli ne škodi.

Tako daleč je že, ko sem sama zaplavala v  pesniške in prozne vode, zasanjana, očiščena navlake prejšnjih let, in sem mislila samo na svobodo, ki je takrat zavela okoli mene. Ja precej let mi je šlo gladko. Med enako mislečimi sem krmarila zlagoma in tu in tam me je kdo celo pohvalil. Vsi smo krvavi pod kožo, in se mi je prileglo. Toliko sem imela opraviti s svojo pisano besedo, s prijatelji,  da kratko malo nisem ob sebi opazila ptiča,  ki je malo preveč očitno rinil v oblake in stegoval kremplje. Dokler tega niso občutili tudi drugi in kajpak, v strelovod najprej trešči, vprašanja so bila namenjena meni, da kaj si pa ta misli. Za božji čas, kaj pa mene briga to, če so motnje, jih bodo že odpravili sami. Potem je sila vzpenjanja okrušila moj vogal. Ja, takrat se je utrgalo pa mojemu listu. Če znam jaz uporabljati rokavice ...  In  spletna stran je bila prvič priča, da sem se morala opravičiti neimenovani osebi, ki se je našla v mojem opominu. Moje opravičilo, zaradi higiene, in ponos na ta podvig. Potem pa spet, če sem trapasta, da se opravičujem.

Rokavice so očitno ovira in kremplji so še kar strgali. Žrtve, ob zadnji intrigantski zarezi niso več sklanjale glav. Zato je ptič, z višine, kjer se že težko diha in s preobteženimi krili strmoglavil in si umazal podobo.

Taka je ta, tudi v pesniških vodah kdaj butne val ob čer, pa se tudi odlije.  Odlije mehko, če je podstavljena prijateljska dlan in lepa beseda, če ni več napetih žic, ki bi zadrževale, da, tako iskano človeško blago, kot je čustvo, svobodno zakoraka med poštenjem in ponosom. To se je tudi na srečo in veselje premnnogih zgodilo.

Samo, da si sedaj ne bi mislili, da sem na kakšnem sirskem bojišču in pišem reportažo.

Kar sledi pa so tiste iskrice, ki jih omenjam na začetku.  Iskrice, ki smo jih člani RISa v tem polletju prižgali v očeh oskrbovancem doma starejših v Idriji in Spodnji Idriji in v Psihiatrični bolnišnici pred hvaležnim poslušalstvom prebrali nekaj razvedrilnih in modrih misli.

Te in še mnoge dobre misli mojih prijateljev,  so tokrat zašle v  to  čudno poletje, ki ga niti Kresnik ni predvideval.

Zdaj zima, potlej me vročina  tare, koga, razen mene, danes sploh še gane.

Da ne pozabim na kresovanje v Dolah pri družini Cigale, ki je letos že tretjič naložila grmado in medse blagohotno povabila še ostale člane RISa. Literarna prireditev in gostija je bilo namreč spet čudovita. Začetek je res požegnala ploha, a je sonce potem nadoknadilo in nam podarilo sprehod do čudeža narave, znamenite ogromne kamnite mize, vredne Stonehenga, v Ravnah, baje obdane s pozitivno in zdravilno energijo. Marko je celo splezal nanjo, Vinko jo je samo pobožal, dekleta pa smo s fotoaparati ostala v spoštljivi varnostni razdalji  pred morebitno preveliko odmero »sevanja«. (Strah ima velike oči.) Ampak tistim, ki smo ta čudež doživeli, je v dušo leglo precej žameta.  Nekje sem prebrala, da je obisk tega kraja posebno priporočljiv ženskam, ki ne obvladajo svojih agresivnih čustev (spletna stran). Škoda, da smo tja šle le mirovnice ...   

Junij je že pojenjaval, ko nas je doletel še en dogodek. Pesnica iz Podnanosa, nekdanja medicinska sestra v idrijski Psihiatrični bolnišnici, Ida Semenič, nas je presenetila s svojo poezijo. Skupaj s profesorico Ivano Slamič sta nam priredili prijeten in čustveno obarvan večer v rudarski hiši, kjer je pesnica nekoč tudi stanovala.  

Zaradi obiska japonskega princa in princeze  v Idriji, so ogromna vrata stare osnovne šole dobila novo barvno prevleko in preperele zastave na pročelju so zamenjale nove. Princ mi je celo poziral, ko sem na svojem oknu strašila s fotoaparatom. Baje so drugje po Sloveniji, ta znameniti par lahko fotografirali le izbranci. Torej ...?

Ima danes še kdo moč, da mi prepove, pisati blog in se bom morala tudi za današnjega javno in z velikimi črkami opravičiti neimenovani osebi, menda ne princu in njegovi ljubki soprogi?    

Ja, čisto za konec pa vesela novica. Sem v pričakovanju svojega petega otroka, (knjigo namreč) ime mu bo Odrezana sreča, ki bo luč sveta ugledal konec tedna.

Lepo vas  pozdravljam moji dragi prijatelji vaša Ana

 

Japonski kraljevi par

 Ida Semenič in Ivana Slamič

Pravljica o Slavi in Miru

Pravljica o Slavi in Miru

Slava in Mir sta bila dvojčka.

»A boš ti predsednik?« je Slava nekega dne navrgla Miru.

»Boš pa ja ti, ki si bolj doma v tem. Politiki bi rekli, da sta si protiustavno razdelila stolčke. Nato sta spravila skupaj vsak po nekaj članov. Rodila se je nova stranka in z njo, že na začetku težave, ker Mir ni zmogel skakanja po raznih uradih namesto Slave. Samo on je vedel zakaj in s svojimi stiskami spodobno živel dolga leta. Ona ga ni hotela razumeti. Nato je postal moteč, ker je včasih pohvalil drugo  stranko iz katere še ni izstopil.

»Kratenje pravic,« si je natiho dejal.

»Tam sem vendar pognal prve korenine in nihče mi ni nikoli omenil, da so moji govori zelo potrebni kakšne inštrukcije.«

Potem je začel misliti in vprašaji so ga potrli.

»Zakaj je danes v tej novi stranki že toliko članov?« Odgovor se mu je ponujal daleč nazaj na prelom novega tisočletja. Takrat ni bilo nikogar, ki bi se upal in hotel tako vreči v javnost kot se je on in marsikdo mu je rekel, le kako se upa tako razgaliti pred ljudmi. Pa se je, ne zase, da so ljudje imeli nekaj od tega, da imajo njegovi prijatelji za sabo že svojih pet minut slave.

Zdaj pa je naenkrat od skupnega začetka, od dveh imen, njegovo, ki se ni dovolj potrudilo bleščati in dvigati glasu, že popolnoma zbledelo. Zasluge o nastanku sloveče stranke v časopisnih stolpcih nimajo več podpisa Slava in Mir.

Mir, nekdaj poln nočnih mor, se je potuhnil v svoj svet, a še vedno vstraja v obeh strankah, ne zaradi sebe, ne za blišč, zato, da bi z njegovo spodbudo, vedno več neznanih talentov našlo svoj kotiček in kanček zadovoljstva.

Ne samo slave, ki vedno traja le toliko, kot je dolga pot od ust do ušes in ni vredna izgube prijatelja.

Pravljica o Slavi in Miru, ki sta se razšla, še ni končana, ker se S. in R. v stranki pa le oglasita vsake toliko in se s hvaležnostjo spomnita, če ne bi bilo Miru tudi onadva ne bi nikoli sedela med enako mislečimi pisci.

 

Dragi prijatelji, prišla bo pomlad, so danes ugotovili strokovnjaki. Veselimo se je in bodimo zadovoljni čeprav bo kratke slave. Uživajte ob pravljici.

Prisrčno vas pozdravlja vaša Ana