Vrtičkarji, vrtičkarji

Poletje in ... vrtičkarji, vrtičkarji ...

 

Pisateljski kolega Dare, me je oni dan zastrupil z zapiskom na svojem blogu o njegovih senožetih. Krščen duš! In je tudi meni potegnilo, da se v Barbarah uganjam že 43 let, a nobenega glasu o tem, kako v hribini nad mestom matram vrt in sadovnjak. Pa ne samo zaradi pridelka, razgled je tako zavidajoč in rezervoar pozitivne energije, iz katerega se vsak dan napijem čez vsako dovoljeno mero. Če bi mi dali pihati, o jej ...

Razgled, ja, vse imam pod kontrolo kot letališki stolp, parkirišče v Barbarah, avtobusno postajo, cerkev sv. Antona, plac, grad, da z njegove ure snamem čas, kdaj je treba domov. Domov, jaz pa bi ostala kar med zelenjem, poslušala nočni utrip narave in gledala svetlobo cestnih svetilk. Skoraj vsak dan stopim na vrh smukovega griča, da se pod mano kot knjiga odpre mesto in najveličastnejši prizor, ki me za dolgo ne spusti iz zamaknjenosti.  

Edino kar pogrešam med tistimi fižolovimi preklami, je izvirska voda, nobene skale, nič curljanja, nobene možnosti za pitje. Le od dežja napiti sodi in plastičen rezervoar z nekaj deset metri gume za žejne rastline. Za suha usta so pa le piksne v cekarju.    

Ne manjka pa sence. Baraka, sprva le kokošnjak, pozneje kraj oddiha, nato zapuščina, zdaj, ko sem prepustila urejanje prijateljema Ines in Miranu, je nastal skoraj vikend, nov nadstrešek, pod njim miza, klopi, okoli nežna bambusova živa meja in robida za posladek ali varovalo pred vsiljivci. 

Bo rekel kdo, notri po tleh celo linolej, potem pa ta stara zanikrna vrata. Ampak to je edini drag spomin na hišo v Prontu, ki je že davno ni več, kjer sva z Ines preživeli otroštvo. Ko danes pokljukaš po starinski kljuki, te nekaj nežno poboža in zakaj naj bi ta kos spomina ne visel tu, le nekaj sto metrov stran od najine mladosti.

Da nam ni dolgčas, če zmanjka besed, je zraven v javorjevi in brestovi šumi vsak dan živa glasba, pod dirigentskim vodstvom najglasnejšega gospoda kosa, ki ubrano vodi ves ostali ptičji zbor. Za ples in telovadbo obiskovalcev skrbijo komarji, ki so se letos namnožili in jih ne prežene niti cigaretni dim, včasih celo treh žlobudravih kadilk, ki zavite v smrdečo kopreno vneto konkurirajo pernatemu orkestru. Sama premikam sedalo po vetru, ker baje pasivnim kadilcem že na čelu piše, kako bi radi spremenili svet v zdravo okolje, pred zasmrajevalskimi pretečimi pogledi pa sezidali zid do neba.

Da bi kdaj ob grmu vrtnic in hortenzij imeli piknik. Ja, a brez mene. Da bi jedla čevapčiče z Malborom, ali kaj je že tisto za en strup, najlepša hvala.

 Saj sem med zelenjem, kjer se vendar vse sme, me obdelujejo dekleta, ( možje nekadilci modro molčijo),  a nobenemu mar, če se mi kadi ravno pod nos, pa naj se še tako presedam. No, ja, mi vsaj ni dolgčas, me še tolažijo, jaz pa bi kisika, kisiiiiiiiiiika in grem iz sence med solato in fižolovo listje. Klinc, še ta zasmrajen babji čvek!

Molči solata, molčijo jagode, ko pijejo vodo iz škropilnice. Se mi je samo zdelo, da so se zasmejale? So mi pomežiknile?

 "O, hvala vam, pa še drugič!"

Se sprašujete kako je izgledala moja zapuščina še pred dvema letoma.

 Iz tega je počasi raslo ...

 in raslo ...

 in ko je komaj doraslo ... Vihar ... Le, da je streha zdržala.

Ob včerajšnji že drugi košnji sadovnjaka, sem za vsak slučaj vzela s sabo Fotolika, da ovekoveči kosca ženskega spola z električnim brenčalom. Res se ne matram s tako ogromno zverino kot Dare, pa saj za babje mlahave mišice tudi ne pride v poštev. Dobrih dvesto kvadratov pa zmoremo tudi tisti, ki zadnje čase poganjamo le črke po računalniku, šivalni stroj in klekeljne.  Toda pot je vseeno tekel. Zaradi sonca.  

 

 

Sedaj je na vrsti počitek in užitek, pravi Miran 

Pa lep vrtičkarski pozdrav in prijetne počitnice. 

Vaša Ana