petek, 03. april 2015

Poezija v slikah



 Namesto uvoda, vam podarim pesem  

Tisti mesec, ko vlada bodika, sem zrasla iz matere, prilagojena za vse mogoče podlage.
V snegu sem najbolj zelena, z rdečim patnoštrom jagod.
Polna čustev in trda kot ebenovina se grebem z resnico in za pravice.
Nikoli ne sodim črnim dušam, le zbodem, če kje je potreba.
Najbolj trdna sem zdaj, v srebrinastih letih, ko pred samoto bežim.
Priznam, tudi mene boli in včasih mi ni do žametnih čmrljev,
do cvetja na jablani, samo čakam na jugo, da ga omede z vej
in bom smela jokati, pribita na razvaline omrznjenih zvezd.
Danes me ima, da bi reka prišla mimo in mi z obraza zbrisala pljunek.
Da se bom jutri smejala skozi mrežo besed, ki umirajo z nesmrtnostjo
in bom na njihovih gomilah pustila stari črvivi plašč.

     Trinajst let je, kar sem v prostorih Idrijske mestne knjižnice prvič, še vsa negodna, predstavila svoje pesmi. Takrat je Dušan Mravlje napisal v Idrijske novice;
"Bili smo priča, ko je ena izmed navadnih žena zbrala zadosti poguma in na javni vpogled postavila svoje stvaritve, misli in občutja, pesmi. Marsikdo ne bi imel poguma, da svoje pisarije vrže v zobe javnosti. Izražena je bila želja, da ta večer ne bi ostal osamljen, ampak le prvi v nizu."
Preštevilnim so se potem res uresničile želje.

     V torek 31. marca sem bila pred hvaležnim občinstvom že sedmič. Šesta knjiga, Poezija v slikah, je najlepše darilo, ki sem si ga lahko podarila za uspešno petnajstletno prehojeno pot pisateljevanja.
V njej je tudi ciklus dvanajstih pesmi, ki sem jih  poslala na anonimni natečaj Mladika iz Trsta in zanj prejela prvo nagrado. Ugotovitev žirije, ki jo povzema poročevalec v časopisu Delo(6. 2. 2014), je, da so pesmi očarljiva izpoved, v kateri lirski subjekt vzporeja dogajanje v naravi z vzgibi lastne notranjosti in vzpostavlja neko ravnovesje med obema svetovoma. Ritem je harmonično uravnotežen in metaforika zelo izvirna." Vita Žerjal Pavlin pravi, da lirski cikel beremo, dojemamo kot celoto, v njem se izhodiščne lirske značilnosti lahko spremenijo v nelirske. V zgodbo, ki znova deluje lirsko.
Leta 2008 sem ravno tako prejela Mladikino prvo nagrado z obrazložitvijo, da je moja poezija intimistična in refleksivna, ki razkriva stiske posameznika in se sprašuje o smislu življenja, mimogrede pa išče pot iz lastne ujetosti.
Leta 2009 sem na anonimnem natečaju Calla in poesia v Benečiji dobila prvo nagrado in zlato plaketo za pesem Nočni nokturnu, ki je objavljena na 12. strani knjige.
    Že moj poklic je zahteval veliko inovativnosti, zato hočem danes tudi s klekljanjem pokazati samosvojost in se s svojimi slikami oddaljiti od klasične idrijske čipke. Ljubim barve in ker ne znam slikati, sem na svojstven način upodobila tisti del narave, ki je najbolj moj. Vse kar čutim ob pesmi, ki jo zapišem, je tudi v teh slikah neskončnost poezije, kjer se prepleta sukanec v barvno skladje in pripoveduje zgodbo. Dobrih pet let so se rojevale pesmi, prav toliko let je bilo potrebnih za klekljanje barvnih slik, katerih rdeča nit je ženska, zdaj kot svetilka, metulj, potem kot akt.
     Ker imajo poezija in slike toliko skupnega, me je nekega dne prešinilo, da bi vse to združila v eno celoto. Komu na čast bi pesmi ležale v predalu in slike samo visele na steni.
Iz vsega tega bi lahko nastala knjiga in možnost, da moje stvaritve še komu popestrijo umetniško žilico. Vendar sem se odrekla ukalupljenemu in včasih neprepričljivemu, da ne rečem puščobnemu izgledu nekaterih knjig. S svojo neustavljivo željo po kreativnosti, sem hotela svoji dodati nekaj posebnega samo mojega, zato so tudi vse slike šle skozi moj fotografski aparat in se spopadle z računalnikom.
                Tako je v spremni besedi o slikah napisala Ivana Leskovec:
     Čipke, ki jih vidimo na Aninih slikah, za naš idrijski prostor niso prav običajne. Tudi intenzivnih odtenkov celotnega barvnega spektra v tradicionalni idrijski čipki ne poznamo. Barvne upodobitve različnih motivov – človeških, rastlinskih, živalskih, predvsem pa elementov iz sveta arhitekture in vsakdanjih uporabnih predmetov, so bile doslej videne le izjemoma. Ani so predstavljale izziv. Njene klekljarske spretnosti niso zanemarljive. Za njo je devet let učenja v idrijski čipkarski šoli in mnoga leta klekljanja za zaslužek. V tem času se je nabralo kar nekaj znanja in izkušenj. Za klekljanje barvnih slik se je odločila, ker jo zanima improvizacija in ne mara ustaljenih, ukalupljenih stvari. Za vzorce, ki jih kleklja  ni papircev. Predloge si pripravi sama. Osnovo najde v revijah, na fotografijah, na spletnih straneh. Vrste tehnik in elementov ter barvne kombinacije sproti rastejo v njeni glavi in se prestavljajo na bulo. Smelo in pogumno. Ob tem velja spomniti, da se je bogastvo idrijske čipke oblikovalo skozi stoletja in desetletja. Prav tiste skromne in praviloma anonimne idrijske klekljarice, ki niso bile zadovoljne s tem, da vedno znova in znova, zaradi zaslužka seveda, klekljajo ene in iste čipke, so botrovale njenemu razvoju. Od drugod prinesene in ustaljene vzorce so preoblikovale po svoji podobi in jih tudi sklekljale po svoje. Tako se je skozi čas na Idrijskem razvila prepoznavna čipka, drugačna od drugih, in jo imenujemo idrijska čipka. Čipka, ki se je udomačila in razširila daleč naokrog.
Oblikovanje in ustvarjanje čipk je nikoli dokončan proces. Danes na prodajnih policah in v naših domovih najdemo tehnično dovršene čipke, ki so kopije historičnih, pa tudi nove avtorske, sodobne in eksperimentalne čipke, med katerimi  svoje mesto lahko najdejo tudi Anine. O klekljarskih tehnikah njenih napihnjenih dežnikov ali sončnikov, gracioznih dam, razkošnih svetilk, mogočnih gradov ... bi prav gotovo znale več napisati natančne učiteljice v čipkarski šoli, o ustreznosti in primernosti barvnih kombinacij bi znali razpravljati likovni kritiki, o mestu njenih čipk v razvoju idrijske čipke bodo enkrat kasneje pisali etnologi in zgodovinarji. Danes je važno le to, da Ani njene slike iz ″cvirna″ predstavljajo neizmeren vir ustvarjanja, nam pa naj, tako kot njena poezija, obarvajo dan in ga napolnijo z veseljem.
            Profesorica Ivana Slamič pa je v obširni spremni besedi zapisala:
"Naslov pesniške zbirke, ki jo s tem zapisom berem, je Poezija v slikah. Naslov razumem na dva načina: ne gre samo za klekljane slike, drugo polje njenega žlahtnega idrijskega ustvarjanja, ki pesmi spremljajo, pač pa za slikanje z besedami, ki so njen čopič, s katerim nastaja nov svet.
Mesto, z vsem svojim življenjem, sesipanjem in ponovnim pomladnim rojstvom, reka, vrbe igrajo na harfi njenih valov, pa je vendarle  prostor njenega bivanja in bivanja ljudi, ki so njen svet: otroka, ki je šel po svoje, matere in očeta, drugih, ki osmišljajo njeno bivanje. En krog se sklepa in začenja nov.
Vse to in mojstrstvo jezika je razlog, da pesmi Ane Balantič beremo, beremo in znova beremo. Da v njih prepoznavamo sami sebe, svojo sleherniško zgodbo, svoj utrip telesa, v katerem sta duh in srce prepletena v eno."
Na koncu je Slamičeva dodala tisto kar jo je že ob nastajanju knjige žulilo.
" Ko mi je Ana razkrila svoj načrt, kako si je zamislila novo knjigo, sem bila sprva navdušena, saj kaj takega še nisem videla. Vendar sem imela kasneje pomisleke. Zakaj za vsako tretjo pesmijo postaviti eno sliko, če pa bi bilo dovolj za vsako šesto.Vse skupaj se mi je zdelo preveč ... Toda, ko sem knjigo prvič držala v rokah, sem videla, kaj je Ana hotela s tem povedati."
     V takem duhu je potekal ta predstavitveni večer. Številno občinstvo, jaz jih imenujem kar moji prijatelji, sploh ni vedelo, kaj se skriva za naslovom Poezija v slikah. Vsi po vrsti so  zatrjevali, da je to knjiga presenečenja. Tudi zame je bila, ko sem jo prvič vzela v roke. Prej, ko je vse še na računalniku,  samo držiš pesti, da pride iz tiskarne vsaj približek .  A tokrat je bilo več kot preveč zadovoljivo in ganljivo. Zato se za izdelek gospodu Vochlu iz Logatca še enkrat toplo zahvalim.  
Predsednica lit. društva RIS Ivana Gantar je tako lepo povedala, da ta knjiga ne sodi na knjižne police, ampak za darilo, ki ga znova in znova prijemlješ v roke in se na njem ne nabira prah. Ivana, je zadela pravo.
Da je predstavitev potekala v duhu prihajajočega praznika knjige, je lektorica, profesorica Ivana Slamič s svojo profesionalno in pretanjeno nitko neumorno vezala mojo poezijo  s hvaležnimi poslušalci.  Kot da so na zaključku večera čisto pozabili, da je predstavitve konec, je ostala tišina in prejšnja zamaknjenost. So čalali na še? Se je med knjižnimi policami  ustavil čas ...?  Meni se prav gotovo je.  
Temu zapisu ni več kaj dodati. Govorila bo knjiga in tisti, ki si jo bodo umislili za darilo sebi ali svojim dragim.
Na kraju se še enkrat zahvalim direktorici Idrijske knjižnice in čitalnice Milanki Trušnovec, da smo rojstvo knjige Poezija v slikah lahko doživeli v njihovem prijetnem ambientu.
Profesorici Ivani Slamič gre zahvala za lektoriranje in spremno besedo. Posebej še za njeno tako izčrpno in prijazno vodenje večera.  Hvalo ne gre prezreti tudi gospe Ivani Leskovec za spremno besedo k slikam in Mileni Brelih aplavz za odlično interpretacijo pesmi. Hvaležnemu poslušalstvu za tako številen obisk pa prijazen in topel pozdrav.












Fotografije Vladimir Kržišnik

 Lepo pozdravljeni dragi prijatelji, vaša Ana




Ni komentarjev: