sobota, 6. april 2013

Pravljica o Slavi in Miru



Pravljica o Slavi in Miru

Slava in Mir sta bila dvojčka.

»A boš ti predsednik?« je Slava nekega dne navrgla Miru.
»Boš pa ja ti, ki si bolj doma v tem. Politiki bi rekli, da sta si protiustavno razdelila stolčke. Nato sta spravila skupaj vsak po nekaj članov. Rodila se je nova stranka in z njo, že na začetku težave, ker Mir ni zmogel skakanja po raznih uradih namesto Slave. Samo on je vedel zakaj in s svojimi stiskami spodobno živel dolga leta. Ona ga ni hotela razumeti. Nato je postal moteč, ker je včasih pohvalil drugo  stranko iz katere še ni izstopil.
»Kratenje pravic,« si je natiho dejal.
»Tam sem vendar pognal prve korenine in nihče mi ni nikoli omenil, da so moji govori zelo potrebni kakšne inštrukcije.«
Potem je začel misliti in vprašaji so ga potrli.
»Zakaj je danes v tej novi stranki že toliko članov?« Odgovor se mu je ponujal daleč nazaj na prelom novega tisočletja. Takrat ni bilo nikogar, ki bi se upal in hotel tako vreči v javnost kot se je on in marsikdo mu je rekel, le kako se upa tako razgaliti pred ljudmi. Pa se je, ne zase, da so ljudje imeli nekaj od tega, da imajo njegovi prijatelji za sabo že svojih pet minut slave.

Zdaj pa je naenkrat od skupnega začetka, od dveh imen, njegovo, ki se ni dovolj potrudilo bleščati in dvigati glasu, že popolnoma zbledelo. Zasluge o nastanku sloveče stranke v časopisnih stolpcih nimajo več podpisa Slava in Mir.
Mir, nekdaj poln nočnih mor, se je potuhnil v svoj svet, a še vedno vstraja v obeh strankah, ne zaradi sebe, ne za blišč, zato, da bi z njegovo spodbudo, vedno več neznanih talentov našlo svoj kotiček in kanček zadovoljstva.
Ne samo slave, ki vedno traja le toliko, kot je dolga pot od ust do ušes in ni vredna izgube prijatelja.
Pravljica o Slavi in Miru, ki sta se razšla, še ni končana, ker se S. in R. v stranki pa le oglasita vsake toliko in se s hvaležnostjo spomnita, če ne bi bilo Miru tudi onadva ne bi nikoli sedela med enako mislečimi pisci.









Dragi prijatelji, prišla bo pomlad, so danes ugotovili strokovnjaki. Veselimo se je in bodimo zadovoljni čeprav bo kratke slave. Uživajte ob pravljici.

Prisrčno vas pozdravlja vaša Ana   

9 komentarjev:

Ivana pravi ...

in kako ti je uspelo najti prav ti dve imeni, ki res nikdar po nobeni poti ne hodita z roko v rokoi?

Ana Balantič pravi ...

V bitki talentov se najde marsikaj nezdružljivega. To je kot tisto plus pa minus, potem pa frčijo flike.

Ivana pravi ...

dorprevAja, hočeš reči, da je tako moralo biti? No saj po svoje res. Včasih človek pride z roko v roki na vrh gore, vrača se pa na smrt sprt. Recimo, da sta Slava in Mir v tej zgodbi oba dobila kar jim gre.
V pravljici pa naj se kar prerivata dalje, sta pravi novodobni pravljični bitji.

lea199 pravi ...

Lepo Ana :)
Slučajno sem našla tvoj blog, všeč mi je, a mu ne znam sledit :)

Lp, Lea

Dragica pravi ...

Čestitke Ana, pravljica je prav za naš čas, pa naučiti bi nas kaj morala

Anonimni pravi ...

Ja, pa saj ta pravljica je "pravljica" Risa. Mir je, hvala bogu, še tu. A hudiča kam, pravzaprav zakaj, je odšla pa Slava?
Saj pravljice imajo srečen konec, mar ne?

Ana Balantič pravi ...

A kam je šla Slava? Kdo se je pa sploh še spominja. Slava ima itak kratek vdih, a še krajši izdih.
Zdaj je na vrsti Mir.
Lp. Ana

Ana Balantič pravi ...

in še to, skrajno neokusno se je skrivati za besedo ANONIMNI. To ima znak mlahavosti. Drugič želim več poguma.

Anonimni pravi ...

Gospa Ana, se strinjva, da je neokusno skrivati se za "anonimnostjo" in sem mlahav. Ampak zgolj, nepomembno, se mi je utrnilo, da komentarji, čeprav lepo podpisani, sekajo mimo. Mir pa je kljub temu veeelikanska dobrina in prav je, da tako tudi ostane.