pravi pesnica Sabina Eržen, ki je dodala novega na svoji literarni poti.
Z njenimi verzi smo se posladkali 10. maja v Bevkovi knjižnici v Cerknem in 12. maja v Idrijski Mestni knjižnici.
Po plodnem ustvarjanju bi vsakdo podvomil v njenih skorajšnjih 80 let, (naj mi ne zameri tega razkritja), čeprav sama pravi med vrsticami "Samo list sem" in ta moto je izbrala tudi za naslov druge knjige.
Skromna v sebi, a bogata v izrazju in list, ki ga ne morejo prisiliti vse grenke zime, da odpade, nam je razgrnila svoje stvaritve v razmislek in razvedrilo.
Pesmi so preproste (ljudske, včasih s socialno tematiko razburkajo kritike), kljub temu napisane s posluhom za ritem in dobro izpeljano rimo. So prepolne emocij in kljub nostalgiji za vsem minulim, ona z optimizmom zre naprej.
Ker jo je usoda pustila na poti, ki sta jo prej ubirala dva, je naprej stopila sama.
Kako ljudje poznajo Sabino in jo cenijo, so dokazali v cerkljanski knjižnici, za katero bi res lahko rekli, da je skoraj počila po šivih.
"Saj ne bo veliko ljudi, tu v Cerknem pa sploh ne," mi je še nekaj minut prej zatrjevala.
Mešani pevski zbor DU pod vodstvom Vojke Svetičič, ji je za oddih med njenimi recitacijami odpel nekaj dušo božajočih ljudskih pesmi in spustil rožni nadih na njen obraz, poslušalcem pa roso na oči.
Tudi idrijska populacija jo je v teh letih dodobra spoznala skozi njeno poezijo, zato se je Mestna knjižnica naslednji večer resnično nadihala pozitivne energije in vsaka dodana beseda poslušalcev, bi odvzela čar poeziji in glasbi.
Čudovite glasbene bisere je dodala Vokalna skupina VEDRINA iz Doma upokojence v Idriji pod vodstvom Darje Pavšič.
Ob zaključku so obiskovalci kot v ekstazi obsedeli pričakujoč še kar nekaj.
"To je sedaj pa vse!" jih je šele zdramil Sabinin glas.
Sama pa dodajam, da smo vsi njeni prijatelji veseli in srečni, da jo imamo.
Naj jo na to še nekaj časa spominjajo podarjeni šopki cvetja, (mednje bi sodil vsaj še en velik Bidermayer ...?). Objemi, stiki rok in nasmehi pa naj ji ostanejo za vedno.
Kako malo je treba, da je človek srečen, še dolgo potem, ko ugasnejo odrske luči, se je videlo na Sabininem obrazu in vseh, ki smo z njo delili ta dva prekrasna večera.
Draga Sabina, še enkrat vse čestitke in hvala, da si nam podarila sebe in pesmi v glasno branje,
Hvala, da si mi zaupala oblikovanje tvojega drugega otroka. Bilo mi je v čast in ponos.
Fotografije Vladimir Kržišnik
Lepo se imejte ob prebiranju Sabininih listov. Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar