PISATI INU OBSTATI

27.-29. MAJ
Literarna kolonija JSKD revije Mentor s pridihom Prekmurske ravnice in njene mehke govorice.

Čisto blizu kjer se odlomi Gorenjska od Primorske, leži Poljanska dolina. Na levem bregu reke Sore
se iz Poljan nad Škof. Loko vzpne cesta na Stari vrh 1032 m visoko smučišče, največje v škofjeloškem hribovju. Le dvesto metrov niže na 860 m čepi znamenita Žgajnarjeva turistična kmetija, na 50 ha strmega pobočja z mogočnim stoletje in več starim gospodarskim poslopjem, s šestimi sobami in tremi apartmaji za goste in slikovitim razgledom na polhograjsko hribovje desnega brega Sore. Pogled na gorenjsko stran pa se usede na verigo Kamniško Savinjskih Alp z najvišjim vrhom Storžičem, ki kot osamelec kuka izza loškega hribovja. 
Domačija je prijazno ponudila gostoljubje enajstim ukaželjnim literatom iz vse Slovenije.
Organizatorica prof. in samostojna svetovalka za literarno dejavnost in glavna urednica revije Mentor
Dragica Breskvar je tokrat izbrala za mentorja Dušana Šarotarja pisatelja, pesnika, publicista, scenarista in glavnega urednika Študentske založbe Beletrina,
Slušatelji smo v en glas pohvalili njegov pristop in individualno temeljito pretresanje naših lit. prispevkov, ko je delil pohvale in dobronamerne kritike brez olepšav. Seveda je poleg učenja in kreativnega pisanja to bil edini cilj naše udeležbe na delavnici.
K intenzivnosti učenja spada tudi ostala kultura, zato smo imeli prvi večer v gosteh Franca Miklavčiča, ki kot gozdar in odličen opazovalec narave ve vse o drevesih. O tem priča njegova knjiga "Drevesa posebneži Poljanske doline" v kateri so zbrane fotografije in opisi vseh najdebelejših, najstarejših in najvišjih zaščitenih dreves tega pogorja. Za pokušino je imel s seboj likerje in marmelade, ki jih izdeluje sam iz raznih drevesnih plodov in listov. Njegova gostobesednost nas je prepričala , da so bukovi listi, ki se ravno izvijejo iz popja, najboljša pomladanska solata, najbogatejša s c vitaminom in marmelada iz smrekovih vršičkov, a ja, za kaj je že tista ... za slabotne in kašljave se ve. In še in še, se je pogovor ob pokušanju njegove kačje sline, zavlekel pozno v noč.
Tokratne nevihte, ki so se začele že ob našem prihodu so ponoči dodobra ohladile ozračje in sobotno jutro ni obetalo preveč sonca. Zato je odpadel popoldanski pohod na Stari vrh. Vsake toliko se je dež vmešal med našo intenzivno pisanje zgodb. Popoldanska predstavitev mentorjevega življenja ob dolgoletnem liter. ustvarjanju, v katerem največ opisuje svoje Prekmurje. V romanu Biljard v Dobrayu, se celo dotakne svojih židovskih korenin po starem očetu Šwarcu, ki je preživel taborišče in se vrnil v rodni kraj, v brezdomstvo. Iz te knjige je pisatelj prebral odlomek. Iz zadnje od osmih knjižnih izdaj Nostalgija, ki naj bi bilo nekakšno nadaljevanje prejšnje, smo slišali pretresljivi odlomek Lastovka.
Kot bi mignil sta minili dve uri ob njegovih iskrica iz plodovitega ustvarjanja, ki jih je tako doživeto nizal vidno zaljubljen v svoje rodno Prekmurje.
"Samo še sekundo," je zakrilila Milena Miklavčič, ko smo že vstajali. Nato je ob njenem skrivnostnem nasmešku počil šampanjec." Ja, po letih se žensko pa ne sprašuje!" in smo ji zapeli tisto ...

Večer so nadaljevali gostje naše kolonije, člani KUD Dr. Ivan Tavčar iz Poljan v zasedbi treh orgličarjev: Milana Kalana, Toneta Kreka in Jožeta Dolenca, ki so nam pričarali nekaj nepozabnih ljudskih melodij.
Ko so utihnile orglice, je skozi vrata zavelo Cvetje v jeseni. Luca iz Tavčarjeve povesti je svojo srčno bol ob izgubi za lakoto umrlega deteta tako pretresljivo in živo izpovedala, kot ne zmore niti filmska upodobitev, in do solz je ganila naše skromno poslušalstvo. Takrat se nam je bolj senzibilnim osebam zdelo, da čeprav le ob zaigranem prizoru, od ganjenosti skoraj malo umreš. Tako v živo in prepričljivo kot je bil podan ta, pa sploh.
Anica Berčič že 50 let živi z deli Ivana Tavčarja in baje zna vsa na pamet. Ni važno kje in kdaj, kot molitev začne žebrati besedila in mož pravi, če se ji je že zmešalo, se pošali prikupna igralka.
"Še kakšno leto, potem bo treba nehati," baje zatrjuje že leta in ostali člani ji nič ne verjamejo.
BaritonistkaValerija, ki šele peto leto igra na to glasbilo in njen mož Jože Dolenc, ki poleg orglic igra tudi harmoniko, sta nam zaigrala melodije brez katerih včasih ni minila nobena ohcet v Poljanski dolini. Po željah poslušalcev sta dodala še dve Avsenikovi, seveda Na golici in njihov najlepši valček Jadraj z menoj.
Ja pa zaradi nas so prišli, zaradi Slavice, Nataše, Roka, Dragice, Jerdt, Jureta, Stanke, Tatjane, Vladimirja in Ane.

Ponoči so se Kamniške Alpe pokrile s snežnimi kapami in sončno nedeljsko jutro nam je ponudilo čudovit pogled najprej na mlečno jezero megle pod nami, v daljavi pa na belo verigo gora. Še zadnjič smo pod mentorjevo dirigentsko palico izumljali tekste in vse prehitro se je približala popoldanska ura slovesa s pobožnimi željami, da se zopet srečamo.
Dragici in  Mileni Miklavčič gre zasluga, da sta izbrali kraj s toliko pozitivne energije, v katero je bilo vključeno Dušanovo strokovno in odlično vodenje delavnice. Še dolgo pa bo ostal v spominu kulinarični prispevek in prijaznost gospodinje Jane in gostoljubnost njenega moža s kmetije Žgajnar, ki je nosilka Rdečega nageljna.

 
Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni udeleženci kolonije in ostali prijatelji. Ana Balantič