Večjezično branje poezije na kolovraški Poti miru
Pot miru vodi po gorskem grebenu Kolovrat, kjer je še nedavno potekala močno zastražena državna meja. Današnji občutek svobode, da smeš stopati po nekdanjih graničarskih poteh, kjer so marsikateremo pohodniku, ki je zašel, grozili celo volčjakovi zobje ali streli v zrak.
Ob jasnem vremenu se na eni strani čez Benečijo, vasico Dreka , malo niže kot orlovo gnezdo pribito na strmino Topolovo, poznano po letnem festivalu kulture, še nedavna zadnja postaja pred začrtano državno mejo, pogled, ki najprej preči furlansko nižino, ustavi prav ob morju.
Če se nagneš čez rob na našo stran, se ti odkrije v vsem svojem razkošju dolina Soče in izjemen pogled na nekdanje bojišče soške fronte od Kanina, krnskega pogorja do Svete gore.
V prvih dneh bojev na Soči so maja 1915 Italijani prestopili avstrijsko-italijansko mejo, utrdili svoje položaje na Kolovratu in krvavo fronto obdržali za dve leti in pol. Tu so določili Lineo d´ armata in Gregorčičevi preroški verzi: "Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla" so se uresničli. Leta 1917 so bavarski vojaki pregnali Italijane iz njihovega gnezda in tako se je počasi sesula italijanska fronta.
Na kolovraškem gradu so še danes vidni obroči utrjenih jarkov s topniškimi položaji in opazovalnicami in podzemnimi bunkerji takrat najbolj utrjenega obrambnega sistema.
Hodniki smrti, ki jih je prekrila narava, da so iz njih pognale breze, simbol miru in pogled na čudovito pogorje Krna. Kaj hočeš še več ti mali človek?
Na jasi nekdanje karavle pa se je 21. maja dogajala kultura. Namen branja poezije na festivalu DAJMO MIRU PRILOŽNOST, ki poteka po vsem svetu, je v tem, da naj bo več branj kot je vojaških baz po svetu.
Inštitut za slov. kulturo v beneškem Špetru je k sodelovanju povabil tudi Slovence in skupaj s severnoprimorskim lit. društvom PO.BE. RE. izvedlo večjezično branje poezije na kolovraški Poti miru. To poezijo je slišati tudi na radiu Primorski val in Onde furlane od 19. do 24. maja vsak dan po 13. uri.
Kot bi narava k spravljivi poeziji hotela dodati tudi spomin na nekdanje vojno trpljenje, se je ravno takrat grmenje s sekanjem strel, kot bi nebo bojevalo zadnjo bitko, razlezlo čez krnsko pogorje do kambreškega. Ko pa se je po uri in pol klicev po miru, Krn že vdal soncu, se je nad furlansko nižino razparalo nebo in na zaključek branja poezije poslalo znatno mero dežja, kot bi hotelo zaliti žlahtne besede, da bi obrodile čim več miru v srcu človeštva.
Kako je že rekel pesnik Pablo Neruda?:
"Nisem tukaj, da bi kaj rešil, prišel sem, samo da bi pel in da boš ti pel z mano ..."
Tudi mi smo bili tam zato, da bi besede, ki jih pišemo in pojemo v jeziku, ki sta ga znala naša mama in ata, vsaj v nas meso postale, da ne bodo le črnilo na papirju.
Fotografije Vladimir Kržišnik
Lepo pozdravljeni dragi prijatelji in mir v srcu vam želim ANA BALANTIČ
1 komentar:
Ana, lepo si to napisala, kot ponavadi. Samo to bi še dodala: Toliko govorimo o miru, ravno zato, ker ga pogrešamo. Miru ne bo, če se ne bomo imeli bolj radi, bolje poskrbeli drug za drugega, za naše fizične in čustvene, psihološke potrebe. Ko so te zadovoljene, nastopi mir. "Pablo Neruda" je bil tam, zato, da bi pel, ne da bi kaj rešil. Jaz bi rada tudi kaj rešila. Pa smo tam. Lahko rešim sebe in tako morda še koga. Ali pa lahko kdo drug reši sebe in s tem še mene. Odvisni smo drug od drugega. Saj ko mislimo samo nase, v bistvu sploh ne mislimo zares nase. Samo ko mislimo tudi še na koga drugega, mislimo zares nase. Ko bi mislili tudi na ljudi iz podsaharske Afrike, na primer, bi ne imeli toliko "sitnosti" z njimi v Evropi. Malo me je zaneslo. Ali pa ne. Kolovrat, Libija, Sudan, 20. ali 21 stoletje, človek je človek.
Objavite komentar