torek, 9. marec 2010

V njena jadra sem pesem ujel

8. marec 2010
Danes je sto let, ko se je ena od žena Nemka Clara Zetkin začela boriti za enakopravnost žensk v tedanji družbi. Ja ženske, a se zavedate, da nam je to že stoti rojstni dan.
Eden od pacientov v psihiatrični bolnici Idrija nam je segel v roke in podal nagelj.
"Čestitam za rojstni dan!" se mu je zareklo. Kako lepo in prisrčno.
Pevke upokojenskega ženskega pevskega zbora  iz Idrije so namreč že petnajstič v tej ustanovi priredile  koncert za dan žena. Zraven so tokrat povabile še recitatorki Radico Pahor in mene.












V njena jadra sem pesem ujel in kako žensko vidi Darko Likar.
Sedem pesnic lit. društva RIS pa je sledilo njegovemu razmišljanju z odstiranjem tančice ženske duše.
Primerno za ta večer je bilo ozadje v  idrijski kavarni, ovešeno s slikami akademskega slikarja Rudija Skočirja. Njegovih žensk



KUD Avgust, ki  nam je omogočil nastop v tem prijetnem ambientu, ni pričakoval toliko obiskovalcev. Naenkrat je zmanjkalo stolov, še od sosedov so jih znosili skupaj, pa so bila še stojišča polna. Toliko je bilo praznovalk in celo praznovalcev, da celo na fotografijo niso mogli vsi.











Z violinistko Petro Jurič absolventko glasbene akademije nas je bilo skupaj osem nežnih ženskih polovic. Naše poetično razmišljanje je z veznim tekstom držal skupaj Nejc Sedej. Pod ta tekst pa se je podpisal naš odlični kovač besed Dare Likar, ki pravi rakole:

Ja, osmi marec je pa res dan o katerem bi veljalo razmisliti. Kakšen zgleda skozi moške oči, kaj vidim v dnevu, ki je namenjen temu, da pomislimo na žene, matere in hčere...
Naj prepišem od nekot cele štrene o sufražetkah, gospe Zetkin in bojih za pravice?
Ali bi raje napisal stavek ali dva o kakšni ženski, materi, ki se je zapisala nekoč v moj spomin kot prava zmagovalka, misli o Francki s Klanca ali ubogi Meti s svojimi samorastniki, o nezaslišanem položaju žensk v svetu...
Kako naj pišem o teh stvareh, če pa neizmerno bolj spoštujem ženo in mamo, ki se je spopadala v življenju z zares velikimi rečmi? Poleg vsega, kar ji je naložilo življenje, se je še izobrazila in se podala  v ta neizprosen tok napornega vsakdana, je uspela postati srce družine, družine v tem času, ko slike in dogodki, čustva in spremembe zdrvijo mimo nas in zahtevajo moči in pameti, da jih včasih za trenutek ukrotimo...

Kako ženski svet od deklice naprej gre skozi moške oči, ve najbolj Dare, ki mu vsak dan pred očmi poplesuje šest dekliških src in eno žensko.

Najprej je bila čisto majhna. Bal se je prijeti to čudo, ta mali zaklad.
Ni vedel kako podpreti glavico, kako bi jo nekako celo hkrati objel, da se ne bi prelomila v njegovih nerodnih rokah. Šobila je jagodna usteca, imela drobne prstke in zrla s sivimi očkami nekam nad sabo.
Gledal je njene prve korake, prve plesne korake in prve korake pomočene v barvo in odtisnjene na preprogo in korake, ki so vedno bolj pogosto odhajali.
 Gledal je kako prihajajo v njeno življenje drugi ljudje, ona odhaja v življenje in tam srečuje svoje sreče in ljubezni. Gledal je in privoščil. Nič ni tako božalo njegovega mehkega srca, kot tiste drobne, nezgrešljive iskrice v njenih očeh, ki so povedale, da je našla tam zunaj lepe srečne stvari.
Oddahnil si je vedno, ko je prišla skozi vrata živa in zdrava. Zunaj je vrvež, zunaj so ceste in vseh vrst hudobij.
Samo, da je prišla spet domov, skozi vrata.

Potem je prišel tisti dan, ko ga je objela in skozi vrata odšla.
Njegovo malo, drobno čudo je šlo iskat svoje zaklade.


Tako čudo naj bi bila tudi mlada devetošolka pianistka in pesnica Gaja Rupnik Caruso, ki si je na lanski Mladi Vilenici prislužila kristalno pero in bila uspešna še na mnogih natečajih. Nekaj poetičnih razmišljanj je dodala tudi v ta večer.



Da gre za brbotajočo pesniško govorico, ki začara s svojo energičnostjo, razgibanostjo in očarljivim ritmom, se je v kritiko za njeno nagrajenko zapisalo pesniku Davidu Bedraču. Preberimo to pesem!


Brez besed

Zasanjana, pod mostom...
ti...ne rečeš ničesar...
samo čutim te... vsak tvoj dih...
Nemir...Strah...Ljubezen.
Dahneš mi: "Ljubim te!",
vendar ne izrečeš besede...
brezbesedje visi v zraku,
vendar se pogovarjava...
smejiva se...radostno!
V mislih poljubljava cvetlice...
in božava nebo.

Tako se napajava trenutka...
napajala se bova vedno,
tudi ko mi ne boš več dahnil: "Ljubim te!"
Vedno te bom ljubila...
z vsakim dihom, strahom in nemirjem...
Vedno te bom ljubila!
Neustrašno in mogočno!
Če boš reka, bom plula s tabo...
Če boš veter, bom letela1
Brezmejno, večno...

Še vedno sva pod istim mostom,
vedno bova pod istim mostom...
Toda samo enkrat,
enkrat samkrat...
si mi brez besed dahnil: "Ljubim te!"


Darkovo razmišljanje o mami.

Mama je bila vedno prav posebna oseba. Kar tam je bila, vedno in brez izjeme, samoumevno.
Stala je tam, ko smo zjutraj otroci vstali in zvečer je ostala pokonci, ko smo odpravljali spat.
Zjutraj je vse dišalo, tako kot pač za to poskrbijo mame. Iz štedilnika se je širila toplota, ki pride samo iz bukovih polen in samo iz mamine kuhinje.
Prav nič me ni zanimalo, zakaj umetniki posvečajo materam cele simfonije in poeti zlivajo zanje na papir svoje pesnitve.
Nič kaj dosti razumevanja ni bila pozneje deležna pri nas, ko smo s svojimi podvigi skrbeli, da so ji siveli lasje. Še vedno je bila tam, ko smo imeli težave in ko je samo ona vedela, da jih imamo...

Da je bila mama tam zame in za nas. Koliko pomladi je od takrat, ko sem si zaželel, da bi znal povedati stvari tako kot mi zdaj zvenijo v glavi. Na tisto pesem sem se spomnil in prešinila me je bežna misel. Prav tisto bi rad znal napisati sam!






Ker je prav te dni moja hči praznuje štirideseti rojstni dan, jaz kot mama razmišljal takole:

Beatrice


Na Otoku sreče
si našla vse.
Tudi sebe in mehek kruh
in oči, ki ti ne lažejo.
Golobe, ki ti nosijo pisma.
Psa, mestni vrvež
in praviš,
da ne znaš več živeti po naše,
ker so tam hribi bolj zeleni
in hiše se smejijo s prijaznimi ljudmi.


Ime so ti potujčili.
Še lepše je kot pravo.
Bolj svilasto
in bolj ti je podobno.


Samo en klik si daleč,
ko pošlješ svoj nasmeh
na moj naslov.




Kakšne stiske povzroča moškim osmi marec. Ampak le tistim, ki jim je bil že pojem mama tako tuj.

Dare pa takole:

Začetek marca je bil. Dan, za katerega ni posebno dobro vedel, kaj bi z njim.Kaj naj ji pove? Šopek?
Rož ni maral nositi najdražji. Ni znal zbrati pravih in ni jih znal podariti s pravim veseljem. Spominjali so ga na neke druge čase, ko so dedci na takšen dan popivali po pisarnah, fabrikah in potem še po gostilnah in enkrat kasno na večer odkolovratili domov. Povoženi in utrujeni so svoji presrečni ženkici nesli tisti ubogi prav tako povoženi šopek.
Stopal je počasi, skoraj na mestu. Imelo ga je, da bi naredil še en krog.. Kaj naj stori s tem dnevom?
Vrag, saj je vendar pameten možak. Ta pameten pri hiši. Tisti, ki je kos vsem stvarem, ko se pojavi težava.
Nekje v podzavesti mogoče čuti, da njegova modrost brez njene zdrave pameti in srčnosti ne bi delovala, niti obstajati ne bi mogla. Tega ne sme omenjati med svojimi znanci. Ali pa razmišljati naglas.
Naj ji pove, da jo ima rad? Ga bo vprašala, če je tako samo danes? Ali bo s svojimi besedami kaj boljši kot tusti s povoženim šopkom enkrat na leto?
Takoj ko je pritisnil na kljuko, se je ovedel svojih nepotrebnih skrbi. Vsa leta si je tako brez vzroka postavljal ista vprašanja. Toplo in prijazno so ga sprejeli njeni iskrivi pogledi, kot tolikokrat prej. Tudi to mu je že tisočkrat spreletelo misli, da so ti pogledi še vedno enako lepi in nič manj vroči. Nič manj vroči niso bili vzdihi in objem, ko jo je po fantovsko stisnil ob steno. Sreča mu jo je poslala v njegovo življenje. Kolikokrat je pomislil na to.V to je bil popolnoma prepričan, ko sta v njunem gnezdecu zadihana obstala v objemu in gledala drug drugega.
"Vsak dan..." je takrat končno prišel do besede...
"Pa menda ne ravno vsak dan?" je radoživo odgovorila in v najlepši nasmeh sta se razlezli dve vrsti biserno belih zob.
"Ne, ne, ne to!" je hitel pojasnjevati! "Dan žena, vsak dan bi si zaslužila svoj dan žena!"

To je samo bistveni povzetek teksta, ki je takooo navdušil praznovalke, da so se nekatere že pred zajtrkom 
obesile na telefon in v moja uha kričale: "Šeeeee!"
In Sabina, nekdanja učiteljica iz Cerkna, jim je najbolj segla v srce. Toliko lepega je naložila v naša srca.







Za presenečenje na zaključku je poskrbel član društva Rafko Lapajne, ko je vsem  prisotnim ženskam voščil praznik v pesniškem stilu. Hvala!



Darku pa hvala v imenu žensk, ker nas je tako pobožal, da bomo pozabile vse tiste dedce s povoženimi šopki.

Pa vesel celoletni osmi marec tudi iz mojega srca!

Čao! Ana



Nisem še dobro kliknila, je Dare že prebral moj blog.
Ja, Dare veš tisto o solzah. Ženske to znamo, sploh, če nekdo povabi vesoljni svet, da si ogleda moj blog. Ja takrat se pa stoči. in še zato, ker ne bo celo leto osmi marec, ga sploh ne bo. Pa veselo branje.

Ana

Ni komentarjev: