Pravi, da se zarati tega, ker so se najini literarni poti že nekajkrat križali, čuti dolžnega, da mi pošlje pomladno misel, ki jo je napisal na kulturni praznik.
Objavila jo bom, ker vem da je namenjena vsem, ki se kakorkoli soočajo z minljivostjo, zrejo vase, popravljajo, se spravljajo z bogom, z naravo, ker jim je ostalo še toliko nedorečenega, hitijo z mislimi v svet, svarijo, rotijo in se bojijo.
Molitev za umetnika
Zre portretist v oči človeka,
pogleda vase in oceni ris navdiha,
ki ga požira kot narasla reka,
poprej deroča, zdaj skrivnostno tiha.
Bojujejo se trije, kajti gre za čas,
ki bo slikarja in model in vode reke
uravnotežil v zgodovine glas,
da bodo vredni biti duh za veke,
da bo mogoče v igri te trojice
razbrati, kdo je kdo in kaj je res,
ko so klošarji, kardinali, kdo device,
kdo sme in more seči do nebes.
Z resnico, ki je dar in moč napora,
ki imajo jo v posesti le možje duha,
da smejo oceniti, kdo hrepeni, kdo ubija, kdo mora
biti del zgodovine ali večni glas srca.
Ko zdajšnji čas se bo do konca utrudil,
bo med smetmi davnin samo še duša imena,
takrat bo jasno, da le umetnik ni zamudil
zaznati večni prav pomena.
Da zrenje in zaris sta misel bitja,
umetnik zna in more zapisati, kam pelje pot:
v neznano, v nič, v nesmrtne smisle, v nova žitja...
Podari mu navdih, odpusti mu pomote o Gospod!
Jože Felc
Jaz pa pravim, da s to molitvijo obrnimo zrcalo vase in se zamislimo!
Hvala gospod Felc in vse dobro!
Ana Balantič
sreda, 25. avgust 2010
Jože Felc Živeti življenje in memoriam
Pred mano leži zadnje dejanje Osamelca iz Idrije, dr. Jožeta Felca. Naslov ima Živeti življenje.
in v njem posvetilo:
Spoštovani Ani Balantič z naklonjenostjo in v zahvalo.
Nič ni zdravega,
kar ni bolno,
in vse je bolno,
če je zdravo. (J.F.)
Deset let je spremljal moje literarno ustvarjanje in bil recenzor moji prvi pesniški zbirki. Njegove spodbudne besede so mi bile nov veter v jadra poezije.
"Le shrani, nekoč bo imelo veliko vrednost," mi je rekla njegova prijateljica, ko sem dobila prvo Felčevo pismo.
Nikoli ne bo prebral mojih misli v zahvalo, ki so danes ... prispele na njegov naslov.
" Ko bom prebrala vašo knjigo bom modrejša.
Dokler sebe in druge še lahko prepričujemo, da smo v redu, živimo, čepra z večnim vprašajem kot pravite vi: "Zakaj prav jaz?"
Ja, zakaj prav jaz ne morem sama med ljudi?
Zakaj ne morete vi in še toliko drugih?
Če bi vsa ta množica lahko, potem bi bil svet prav zagotovo drugačen.
Da bi vam bilo še dolgo živeti tako plodno življenje. Iz srca vam želim notranjega miru, zdravja in svetlih trenutkov."
"Borim se!" je bil njegov moto. In v 42 letih, ki jih je preživel kot specialist psihiatrije in nevrologije v Psihiatrični bolnišnici "na griču" je res dosegel nemogoče ter se prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim, je zapisano v prologu zadnje knjige.
Rekel je, da so k njemu ljudje hodili predvsem po besedo. Nekaterim je bil edino upanje. Kot samotni jezdec zaznamovan s težko boleznijo in priklenjen na invalidski voziček, bi velikokrat sam potreboval čudežno besedo.
"Tako rad bi nekoč v živo spoznal ta čudoviti glas iz radia," si je nekoč, ob večnem vprašaju smisla in nesmisla svojega življenja ob napredujoči bolezni zaželel. In v njegov svet je nenadoma stopila Alenka Hoefferle, ki mu je bila potem skoraj tri desetletja mali čudež, sončni žarek in smisel.
Esejist, pisatelj, pesnik in publicist, je svoje življenje in izkušnje razgrnil v 16 knjigah.
Izmučen od nove bolezni, včasih s temnim ozadjem, a kljub temu poln optimizma je čakal na zadnjo.
Čakal je tudi čas. Komaj toliko, da se mu je knjiga dodobra posedla v naročje, že je usoda zamahnila ...
V vseh nas, ki smo mu bili blizu pa bo ostal Duša imena , kot je nekoč naslovil svoj roman.
In tako mi je še nedavna napisal:
Pravkar sva se slišala. Moji Lejčici narekujem kakšno misel za vas. Kaj misel, hvaležnost bi vam rad izrazil, ko ste s tako nepričakovanim pismom meni prinesli v moj štajerski gaj veliko topline, utripa mesta, ki je moj dom, in duše, ki mi je sorodna in draga.
Ne morem, da vam ne bi izkazal pozornost z verzi. Morda boste rekli. To so prigodnice. Ne, niso! So iskreni napev moje trenutne simfonije - so stavek današnjega dne, so zelena veja pomladi 2010. Vse, kar premore prijateljstvo in človeški navdih, je v tej moji skladnji.
Odgovor pesnici Ani Balantič
Od doma pride glas,
razpne besedo, sprosti ljubezen,
ko da v daljavah prav za nas
iz temnih brezen
se zrivajo na beli dan
ljudje, ki v nori slutnji sanje zro.
Jetnik zazna, da sploh ni sam,
ko kliče k nebu:
"Tako težko sem vas dočakal, o gospa."
Postojte, saj me poznate z Griča,
saj moja neutešenost vas pozna
in dobro ve, da veličastje niča
besede je nečimrn okras
samo na videz, v resnici je posoda veličastja,
ki ga podarja nam Parnas.
Da, od vas prihaja to razkošje rastja.
Prihaja, prišlo je na sobotni dan
v prostorček, ki je dar in je samica.
Saj jaz gospa, sem ves zavdan od pisma.
Saj veste, jaz otrok sem z Griča.
a to ni vse, prišlo je pismo belo,
mi reklo: "Dragi otrok, ljubi potohodec,
kako si?"
Zajokal sem, potem zapel veselo:
"Gospa, ali ne veste, da me ni?"
Saj mene ni, dejal je Benjamin.
Moj zvesti mož, nekoč povprašan, kako je,
dejal je sparaševalcu:
Oh ta čudni opomin!
Saj nisem, to se vendar ve!
In vi gospa, vaš blagi glas
sprašuje me: "Kako ste, dragi doktor?"
dol z Griča sem se spustil prav med vas,
da v vaši skladbi bil bi dur, da bil bi mol.
Vse bi rad bil, moja gospa,
a, kot veste, pesem se zapoje, da duša jo zazna.
po nareku zapisala soproga Lejčica 16. junija 2010
Hvala Jože še enkrat, kjer koli že pesni sedaj tvoja duša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar