Poezija Jožeta Felca

Za vse, ki ne berejo Idrijskih novic objavljam najnovejšo pesem našega podpornega člana dr. Jožeta Felca, ki se mu je zapisala decembra nekaj dni pred praznikom, ko se je vozil iz Onkologije v varovani dom  sv. Jožefa na celjski Hrib, kjer je doma. Pesem je posvetil Maksimu Sedeju ml.


Zapuščam Rakov inštitut.
V brezčasje me dovaža glas puščave.
Z željami, upanji, spomini na Sedeja
grem k Jožefu, rešilna veja.

Za vse, ki jim odrežejo del njih,
obsevajo telo, ki v tihi grozi brbota,
v nekakšno novo stanje jih odevajo,
da bi bili še kak trenutek del sveta.

Ta se za reveže, ki romajo na celjski Hrib,
ne meni, saj je strt od moloha v sebi.
Star reševalec jih dostavlja v vnemi,
 ki v vsakem svojo zgodbo šepeta.

Vse so grozljive, strašne, a vesele.
Zakaj so take v tem skrivnostnem času?
Zato, ker pisane, zavratno bele,
čutijo neznansko upanje v Božjem glasu.

Jože Felc




Lep pozdrav!  Ana

Čao!