Kulturni večer v Kamniku

7. februar 2010

Že četrto leto poteka v počastitev slov. kulturnega praznika literarni natečaj v Kavarni Veronika v Kamniku.
Letos je bila tema Dotik ljubezni. Predvečer spomina na velikega Prešerna smo se zbrali udeleženci v prijetnem ambientu pod kamniškim Malim gradom.
Firbec me je dajal, da sem kljub neprijaznemu vremenu obiskala to prireditev. Največ pa zaradi mesta samega, ki je eno najlepših mest, vštric z Idrijo. 
Tukaj se je namreč rodil moj pokojni mož, bratranec slavnega pesnika Franceta Balantiča. Mesto sem poznala že od prej in mi je bilo vedno všeč. Sedaj prenovljeno pa sploh.
Dovolj o njem! Kot sem rekla je zaradi slabega vremena veliko piscev ostalo lepo doma na toplem in le deset si nas je upalo na pot. Same ženske. No, vsaka je imela zraven še pridevek in število je bilo ravno pravšnje.
Brali smo svoje umotvore. Besedam, ki so se zaganjale v razstavljene prelepe slike angelov, slikarke iz Radomelj, je prisluhnil tudi marsikateri prehodni gost kavarne.
Udeleženci smo se med sabo že vsi poznali iz preštevilnih prejšnjih srečanj. Večina je bila iz domžalskega društva Lipa, le dve sva bili inozemki.
Večer je v venec poezije vezala gospa Katarina Karlovšek.
Nekaj moram o njej: da je ljubiteljica klavirja, tenisa,da je podjetnica, domžalska svetnica, ki kandidira za županjo Domžal, je že dobri dve leti spremljevalka celjskega župana Bojana Šrota, lepa, nasmejana in dobrovoljna triintridesetletnica. Prvič je vodila ta kavarniški večer in hotela je uvesti nekaj svežine v program, ki pa ni prišel do veljave, ker so se nekatere udeleženke preveč oklepale tradicije. V glavnem, njen klavirski prispevek, Balada za Adelino, je čudoviti kavarniški ambient ob svečah, popeljal daleč nazaj v čase naših babic.
Pogostitev, klepet in podelitev simboličnih nagrad, ki jih podarjajo Terme Snovik, se je raztegnil skoraj v dve uri. Prva nagrada je seveda pripadla Heleni Ogorelec iz Trzina. Nagrada ostalim je bila prijetno druženje, Adelina in drugo leto nasvidenje.

Moj prispevek v ta natečaj


Jesen tostran


Na tej strani je jesen,
za robom so ostala poletja.

Nikoli nesem pogledala čez,
me je bilo strah rosnih juter,
vlažnih in pomečkanih rjuh,
vrat, ki so izrivala naročje.

Na tej strani se krajša dan,
tam je ostalo sonce.

Nikoli ni žarkov poslalo nazaj,
ne smeha, ne mavric,
ne brazd in semena,
le korake v nasprotno smer.

Na tej strani bo vedno jesen
in jaz bom tvoj dolg.
Nikoli ga nisi poplačal
in pot si zasukal nazaj,
na oblake narisal grafit:
"Pusti ljuezen nežno umreti!"


Ana Balantič




To je to in nasvidenje!

Čao! Ana