torek, 8. december 2009

Kako diši moja knjižnica

Kako diši moja knjižnica

 20 november



Firbec me je dajal, kako izgleda, če se udeležiš tudi proznega vseslovenskega natečaja.
20. novembra je bila ob dnevu splošnih knjižnic podelitev priznanj 28 piscem v Kosovelovi knjižnici v Sežani s slavnostnim govornikom Cirilom Zlobcem, ki je poudaril pomen teh ustanov že od prve in najstarejše, ki je nastala že 300 let pred n. š. v Aleksandriji om do današnjih, ki so dostopne prav vsakomur.Dodal je, da v Prešernovem stoletju ni izšlo več kot 40 pesniških zbirk, samo lani jih je kar 300 in njegova misel naj knjiga uči človeka od šolskih klopi naprej, kaj naj bere.
Moj prispevek temu natečaju, ki se seveda ni uvrstil v ožji izbor.


Kako diši moja knjižnica

Ker mesto res ne premore ravnine nič več kot za pošten plac, moraš do drugega, ta Starega že navzdol.
Na njem se je pred petsto leti po nekaj sušnih obdobjih rudarjenja z odprtjem Ahacijevega rova dokončno in za dolgo začela odvijati zgodovina rudnika. Po poznejšem zasutju, ko so se že drugje razohotila nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak. Da je bila voda vedno na razpolago mimoidočim in za okras, so skrbele štiri medeninaste ribje glave nasajene na kamnit steber sredi vodnjaka.
Tri mogočne lipe, četrto je po hudi bolezni nadomestila mladostnica, ki se kot vile dobrotnice sučejo okoli vodnjaka, so včasih senčile domiselno postavljene klopi pod njimi in prenekatere zaljubljene pare.
Danes pivnajo le avtomobilski smrad in alkoholne hlape vedno žejnih in zdolgočasenih počivalčkov posedenih ob šank, ki se je nedavna ugnezdil pod njimi.
Zato tudi klopi nimajo več tam kaj iskati. Le plac je končno dobil pravo ime, Ahacijev.
V njegovo veduto, katero marsikateri slikar ne more obiti, ne da bi si jo nanesel na platno, so se kot je spodobno, v tistem zgodnjem času v krog zvrstile same imenitne stavbe.
Najstarejši teater na  kranjskem, ki se je kot Feniks dvignil iz nekdanje lope za skladiščenje in popravljanje orodja in markantna pojava nekdanje žitne kašče, magazina, ki je 140 let oskrboval prebivalce z žito. Ko se je ta potreba umaknila v zgodovinski zapis, se je vanjo leta 1971 naselila prekrasna knjižnica z razstavno galerijo. Kot knjižni molj moram nekaj povedati o tej ustanovi, ki se je iz premajhnih prostorov na Mestnem trgu, preselila pod to leseno tramje, meščanom v ponos in zadovoljstvo.
Nekoč so se pod težo zrnja dišečega od sonca upogibali podovi, danes se pod velbi šibijo police polne mamljivih besed in v prvem nadstropju na šipnatih vrati kot da piše: "Tišina prosim!"
Ko se ti vdano razmaknejo, če bi se mogla, bi se celo priklonila, neslišno vstopiš, kajti tišina tukaj ima poseben vonj, prav tako "Dober dan!" naših vrlih knjižničark in knjižnjičarja.
Ko jih prosiš za pomoč, oh, ti pa vedno zadišijo s tako prijaznim nasmeškom, da ti je včasih kar nerodno, ko sami skočijo med plejado naslovov in izvlečejo ravno tistega, ki ti je takrat padel na pamet.
Kako jim to uspe? Verjetno so se prebili skozi dunajsko šolo in prebrali morje klasike?
Ko se poletna sopara dvigne (avtomobilski smrad ostaja itak vedno pri tleh) in razvleče lipov vonj do oken tega hrama, vdere skozenj, se pomeša med stotnijo zgodb in najprej prelista tiste iz otroštva, s pentljo v laseh in nabranim krilcem, tiste iz šolskih klopi, ki dišijo najbolj mehko in skoraj ne rabijo še novega.
Ja, Solzice, Lepi janičar, Heidi, Pika Nogavička...
Danes mednje stopiš samo, da bi jih pogladil, zamižal, se preselil petdeset let nazaj in za vekami vdihnil takratni vonj.
Miniaturni kotiček tam na koncu, ravno pravšnji za mlečnozobke in njihovo radovednost, ja, tistega pa lipov vonj najraje obišče, že zato, da se potopi v skrivnosti njihovega pravljičnega sveta.
Nekateri nostalgijo po takratnosti venomer vlačimo s sabo. Zato nam iz polic, ki jih še ni uhitel pobožati lipov vonj nenadoma zadiši po že utrujenih, nič kolikokrat  prelistanih, ravno tam, kjer je zgodba najbolj napeta, zavihanih listih ali solznih lisah nastalih ob ganljivih zgodbah kot so Tostojevi železniški tiri na katere Ana odloži svojo ljubezen in Kosmačeva Sreča in Tantadruj, Steibeckova Aron in Cal iz Vzhodno od raja in Remarqueva Noč v Lizboni.
Mene najpogosteje odnese na desno med pesniške police.
Tam šele zadiši, a tako sanjavo po Goethejevem Vilinskem kralju.
Kjer se med verzi pretaka brdka hči planin  in Lorcova ljubezen po zelenem. in Byronov zvesti pes Novofundlanec in Menart in Minatti...
Po trdoti današnjega postmodernističbega pisanja in svežem črnilu dišijo pravkar izšle knjige, precej vsiljivo nastavljene bralcem na velikem panoju.
Čeprav opečatene z mnogimi nagradnimi zaznamki, kjub slikovitosti in sočnosti jezika, meni večina niso všeč.
Že res, da nasilja ne moreš drugače opisati kot z vsemi vulgarizmi, ki pašejo zraven.
Z njimi se tako junaško postavljajo tudi vsi vogali, češ če smejo to početi knjige, ki naj bi bile vzor spodobnosti in ohranjanju slovenščine, potem...
Po zvenečih in bleščečih naslovnicah samo podrsam s kazalcem in izginem med že umedeni vonj ostalih polic, med Lainščka, Pahorja, Brino Svit, Cvetko Bevc in Pearl Buckovo.
Ne tam doli pod lipami, tukaj v naši knjižnici se danes poseda in vonja glasno tišino besed!





Fotografije so iz predvojnega časa in v ospredju, v največji  stavbi,  tam je danes knjižnica.







Vodnjak obkrožen s svojimi vilami, fotografiran izpred današnje knjižnice v predvojnem času.

Lepo se imejte do naslednjič čao!  Ana Balantič

Ni komentarjev: