Decembrsko razmišljanje z dr. Jožetom Felcem

Veseli december, ja, kakor za koga. Toliko voščilnic se je nabralo, da sem mislila, da mi pišejo sami srečni ljudje. Pa mi je ob današnjem pismu hote ali nehote zastal korak in me prisilil, da pogledam vase in začnem razmišljati tudi tja čez.
Prijatelj, ki že desetletje bedi nad mojim ustvarjalnim opusom, ki je bil spodbuditelj, da sem smelo stopila na pot pesnikovanaja, ker je skozi svoje pisateljevanje začutil, da v meni nekaj je. Ja, ta Prijatelj z veliko začetnico, ki ima moč, da se skloni k malemu človeku, mi je danes poslal predbožično razmišljanje, kakor ga doživlja ob težki preizkušnji njegova duša in ranjeno telo.
Naj  mi ne zameri, da njegove misli sporočim v opomin vsem, ki brezglavo in egoistično drvijo skozi čas, ne meneč se za človeka v sebi, ob sebi, ne meneč se za minljivost in oholo razbijajo vrednote narave.
Naj se vendar že enkrat ustavijo!

Pisatelj pravi, da ta verz ni svetel in ne srečen.

Ta čas temin in razdivjane duše
prebuja upanje, ljubezni klic
in vdano šepetanje mame.
Kje sem? Po Rimski cesti blodim.
Še slutim ne,
da se lakaji ne menijo za čas in pot.
Brez milosti so se lotili ruše;
pod njo bom ležal neskončen, a nedokončan.


dr. Jože Felc




Krhki smo kot steklo,
a močni kot vitraž, ki kljubuje burji.  

 Srečno!   Ana Balantič