Že štiri dni puščajo oblakom vse dihtunge pri ventilih. Vodovodarji pa kot da so vsi na prazničnem dopustu.
Namesto bele opojnosti, kaplja in curlja in dere, zaliva ta božični dan. Za pr mej je še najboljša podlaga kavč.in TV. Pritisk na gum in glej čudo. TV Pika je izza vogla prinesla Ravela, z Velikim simfoničnim orkestrom gimnazije Kranj. Veliki božični koncert imenovan Španski večer, na katerem so nastopili še Fantovska vokalna skupina, Dekliški pevski zbor, solista na violini Matjaž Bogataj in Oksana, vokalistka Tanja Jovanovič, vsi iz kranjske gimnazije. Na vrhu je na torti vedno smetana. Španski capriccio in serenada Rimskega Korsakova.
Dodatek cepetajoči množici poslušalcev pa še Viva Espagnia in nepogrešljivi Radetzky march.
Uh, še meni se je ploskalo in solzilo. To ti je bilo pravo božično jutro.
Po kosilu, čeprav me je pribijalo na kavč, je v največjem nalivu pričmokal Lado.
Ker je narava spet navrgla malo opozorila, da se preveč delamo norca iz nje, je nagnala svoje vode, da nam operejo možgane in fotografiranje našega Divjega jezera, bi bil v takem lep podvig.
Najprej, da boste vedeli nekaj o tem našem biseru.
To smaragdno oko je vtaknjeno pod mogočne navpične stene, ki s prerezom odkrivajo plasti svojega nastanka. Če ti zdrsne na ozkem prodnem pasu, ki kroži okoli jezera, te ena dve posrka vase. Zato me je bilo in še danes strah te majhne in vendar tako skrivnostne globočine, ki se skriva pod zelenim odsevom.
Stari so pravili, da je nekoč padlo vanj celo nekaj od poljske železnice, ki je nad pečinami vozila na soško fronto v prvi vojni. Res ali ne? Potapljači, ki so se lahko spustili le dobrih sto metrov globoko, niso nič vedeli povedati o tem. Nekateri so se celo tam notri zapisali večnosti.
Baje, da vse kar izgine v njem, priplava ven nekje na vipavskem.. Tudi konjska vprega, da je nekoč poniknila in jo je na drugem koncu priplavilo na dan. Tako stari o tem.
Če si skrben opazovalec, se ti v nekem določenem kotu v steni odkrije ogromen obraz, ki izpod kamniti obrvi, z globoko vdrtimi očmi kot pes čuvaj bedi nad to mehko gladino, iz katere leze najkrajša reka Jezernica. Le za 55 metrov, za en dober srk jo je, ko se osobodi zelenega očesa in jo pod mostom spije Idrijca. Zgodi se, kadar so oblaki preveč radodarni, da podvodni sifon, od bog vedi kot preveč napit, butne tisto odvečno vodo v visok gobast gejzir.
To je sicer vedno redkeje, ker je tudi med oblaki čutiti abstinenco. Od sreče je odvisno, da vidiš ta prizor in od tega, da se ti v nalivu ljubi tja.
Pogled na jezero, tudi kadar samo astmatično hrope umazano zeleno, je vreden obiska.
Zato tudi današne močenje. Mislite si, da se je tam ustavljalo firbcev, ko nas je nekaj klamaturilo tam okoli, so vsi hoteli videti, kaj se dogaja. Res ni bilo videti tistega veličastnega gejzira, je pa hroplo in se vzdigovalo na sredini in jezernica ponavadi lena, ko farouški hlapec, je danes odrivala Idrijco in se še več sto metro nizdol ni hotela vmešati vanjo. Tako bosta še nekaj dni žlobudrali vštric kot skregani sosedi.
Sto metrov više pri jezu Kobila pa imamo Idrci vsake toliko svoje Niagarske slapove.
Fotografije so ratale in dva do kože premočena cucka sta se pobrala k meni domov na potico in deci terana. Živio!
No, s tem skalnim obrazom se za danes poslavljam in vsem dobro mislečim želim vesele praznike.
Lepo se imejte in čao! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar