Adventni čas

Dragi moji, vsi vemo, kaj pomeni adventni čas, tudi tisti, ki nismo prejeli svetih zakramentov.
Narava se umirja in ne da bi se zavedali, se tudi naše razmišljanje poglobi. Nenadoma sežemo v skrite kotičke, kjer se skrivajo naše napake, nepremišljena dejanja. Kako se jih znebiti, ker so neizbrisljiva? Kesanje? To že. Najboljša je spreobrnitev in upanje, da nam bo uspelo najti harmonijo z naravo in sočlovekom. Ja, ČLOVEKOM, najbolj razumnim bitjem tega planeta. Pa je res razumen? Večkrat podvomim. Sploh na to prvo adventno jutro, ko sem točno ob sedmih odprla okna, da se nadiham svežega zimskega zraka. V parku pred šolo dolgodlak črn psiček, ki se vrača z nočnega šihta tišči smrček k tlom in prebira včerajšnje novice, ki so jih popisali ostali štirinožci. Na pločniku se znajde prvi obiskovalec. Ob zgodnji uri še trezen, le malo mačkast. Nenadoma stopi na trato in kar tako zaradi lepšega močno brcne psa v trbuh. Žival, verjetno vajena dobrih ljudi, samo spusti predirljiv krik in se začudeno zazre v ČLOVEKA. Kriv, se samo nekajkrat ogledne po naših oknih, na enem celo zagleda mene in kot da ni bilo nič, se nameni dalje do prvega šanka. Če bi takrat dosegel moje oči, bi dobil opekline.
Samski fant, blizu šestdesetih, sin ene najbolj vernih družin v mestu.
Prva adventna nedelja in na svoj venček je prižgal še eno grdobijo svojega časa.
Mojim prijateljem pa želim, da v ta čas stopijo mirni, z nasmehom in pričakovanjem tistega najlepšega in
prvo svečko prižigam zanje.
Čao! Ana

Skozi beneško -posoško poezijo in glasbo

12. november

Ko so se ustanovili PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njohov glas. Ja, ravno do roba, kjer se še reče Primorska. V Idrijo.
Po več letih prijateljevanja ob literarnih srečanjih, sem dodobra spoznala njihovo poezijo in glasbenike. Zakaj pa jih ne bi spoznali tudi v našem mestu in zakaj ga ne bi tudi oni, in na povabilo so se odzvali z veseljem. Literarno društvo RIS in KUD Avgust iz Idrije sta prijazno odprla vrata Mestne kavarne. V njej sta se zgodila dva čudovita večera poezije in glasbe iz instran in tostran nekdanje meje. Prvi večer "Besjede tele zemlje" 12. nov. so nastopajoči pesniki dali v svoji predstavitvi največ poudarka jezikovni pregradi, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran. Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta.
"Da smo veseli, de za tuole smo tudi z našim majhnim kamanam, pomagali zazidat tele zgodovinski uspeh, ki vide skor use slovence zbrane u veliki hiši, ki se imenuje Evropa," pravi narečni pesnik, prozaist in pisec dramskih del Aldo Klodič ustanovitelj kult. društva Rečan. Tako nam je prebral iz svoje pesniške zbirke:

Kajšan ti poreče:
Če puode napri takole,
umarjemo preca le usi.
Pa toule nie ries an na bo.
Pustita nam piet takou, 
k` nam je všeč,
guorit an uekat,
 pisat an še brat
po tistim jeziku,
ki mat na zibiel
z vso nje ljubeznijo navadla nas je.
Pustita nam imiet vse bratre za bratre,
vso našo družino nazaj kupe diet.
Pustita nam rože po našim nasadit,
zvonit za novico naših zvoni:
potle bota vidli,
če znamo že mi 
veselo zavriskat,
 ku včasih ste vi!


Nekaj razmišljanj o svojih prijateljih zamejcih, je razpredel prof. Tomaž Pavšič in nas počastil z izbranim branjem njihove poezije. Da je njihov jezik še kako živ, so nam v svojih pesmih zaupali še pesniki; Aldo Klodič, Ricardo Rutar, Vojko Rutar, Marjeta Manfreda Vakar in Andreina Trusgnach. Glasbene iskrice v beneškem taktu pa sta pričarala harmonikarja Franco in Christopher.
Kavarna prepolna emocionalnih občutji je pokala po šivih. Odzivi poslušalstva po dve urnem programu so bili v znamenju vzdihov po še.
V drugem večeru z naslovom "Kr` neki" 18. nov. smo se posladkali z izbrano poezijo Zlatka Smrekarja predsednika PO. BR. RE., ki so ga spremljali harfistka Marta Hari iz Vidma, kontrabasist Michele Spangero iz Gorice in trobentač Sandro Carto po rodu iz Sardinije. mojstri inštrumentov z glasbenoakademsko izobrazbo.
Škoda, da je pozna ura marsikoga odvrnila od obiska. Zato pa je maloštevilno poslušalstvo dobilo dvojno dozo zadovoljstva in potešitve, ki je uro in četrt kot v transu sledilo njihovi neprekinjeni improvitaciji.
Zlatkova, rekli bi teatralična upodobitev besedil, bi spadala na veliki oder. Idrija baje še ni imela takega večera. Velja ga ponoviti. Zlatko ima kljub številnim nastopom še mnogo energije, zamisli in materiala, da privabi in zadovolji občinstvo. Društvo PO. BE. RE. pa tudi.

 Za slovo pa objluba, da pridejo še.
Hvala za lepa večera dragi prijatelji, do srečanja!

Ker dober glas ... je s toplim vetrom odjadral na Notranjsko in razdražil zelene oblake.

Čao! Ana Balantič

Kako umirajo tristoletnice

Nekaj jedkega se mi je spet zažrlo v srce, ko sem točno opoldne zavila na Stari plac.

Na tisti plac, na katerem se je -po nekaj sušnih obdobji, ki so grozila, da bo z rudarjenjem v Idriji konec, z novo bogato najdbo 22. junija leta 1508 in poglabljanjem Ahacijevega jaška, začela odvijati zgodovina rudnika. Jašek sreče so mu rekli.
Po poznejšem zasutju, pred skoraj tristo leti, ko so odkrili nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak, s štirimi ribjimi glavami, znamenji strani neba. Tako je plac postal kraj za shode in prireditve. V njegovi veduti, ki jo je marsikateri slikar prenesel na platno, so se kot vile dobrotnice še do nedavna okoli vodnjaka sukale štiri lipe. Ker je staro najlepše(!) zakaj sta prav te dni morali umreti dve lipi? A zato, ker sta bili votli kot je večina lip pri tej starosti in jim strokovnjaki po vsej Sloveniji znajo pomagati in obupujejo, če se kateri res ne ljubi več živeti.
Če bi se našima  lipama res hotelo umreti, bi to zagotovo pokazali že poleti, čeprav sta že nekaj let obglavljeni, še vedno samo veselo cveteli, medili in senčili razgret asfalt in žejne počivalčke za šankom..
Povsod se borijo za te častitljive staroslovanske pomnike, da bi še stoletja živela med nami. Nanje se spravijo celo z injekcijami in vsemogočimi žaubami in izrezujejo bolno tkivo, jim postavljajo opore, da ja ne bi pred časom omagala.Tega mnenja je tudi arboristka Tanja Grmovšek iz mariborskega Arborista, ki pravi, da v ZDA celo tekmujejo, katero mesto bo bolj zeleno in pokrito s krošnjami in zato privlačnejše za ljudi in turiste, ki raje obiščejo zelene kot sive kraje.
V našem mestu s pestoletno zgodovino pa je ceneje, da zapoje žaga, ker je baje upravičen strah, da tako drevo pade ravno na človeka, če pride do viharja, ki ga naš kotel preglobok za kaj takega še ni premogel. Da pa bi ruval drevesa .., ker se ljudje ravno ob takem vremenu najraje zadržujejo na prostem! A ja, za avtomobile gre, ta nenadomestljivi dar narave! Kaj pa kobariški trg s tistim ogromnim kostanjem tako razkrečenih vej? Tudi on grozi z nesrečo? Ne zavarovali ga bodo!

Prosim pa ne mi nakladat o morebitni nesreči, ker tudi votle lipe ne padejo kar tako, to vedo botaniki in upravljalci z gozdovi, ki žive z naravo in imajo svojo svojo upravno stavbo le nekaj metrov od nesrečnih lip in brez moči pred pregretimi glavami, ki o naravi niti sanjajo ne. Da bi znale z njo živeti ... Še stoletje moči je bilo lipam zapisano pod lubjem. Tako o tem stroka, ki je potisnjena na rob in ne velja nič, le v človeku nagon po uničevanju. Čvrsta in zdrava, danes le še trupla, pa bodo še nekaj časa na ogled nam laikom, češ: "Le poglejte, kako sta bili votli!" Ne tako kot strah, ki je sredi votel ... okoli je bilo še polno zdravega rdečega mesa, čepra pred časom obglavljenega.
Baje, da bodo strokovnjaki ocenili drevesa po mestu, ki so potrebna obreza. Nisem ravno s tega področja, vendar mi zdrava kmečka logika pove, da ni vsak, ki zna vihteti žago strokovnjak. Ni vse, da učeni samo reče: "Ja, na tiste in tistem drevesu je treba zažagati!" Biti zraven in pokazati s prstom na odvečno vejo, to je strokovno delo.
Te dni gre vse povprek, se pač bliža zima, ki bi lahko ogrozila kakšnega jeklenca, ki mora biti parkiran ravno pod drevesom. Zaradi strahov bi potemtakem morali zbrisati s sveta vsa drevesa, strehe in štrleče objekte in planet zemljo lepo zravnati, jo po možnosti še poribati in zloščiti. pa obglavljati ji! Za božji čas, kdo lahko živi brez glave? Očitno nekateri lahko in še mislijo zraven. Neumnosti. Denarja za arborista si pa ne zmislijo.

Celo mlada drevesca v Mejci so jo zasula. Bog ne daj, da bi veje kot se za drevo šika preveč štrlele od debla. Le drogovi naj bojo, da se bo nanje obešala fana nesmislov. Čim več golote so rekli uni tam gor in nekatera je treba celo obglaviti. Ja, pri glavi je treba začeti, da se telo ne upira več.
Ko so pred leti urejali staro v pot v Strug, je nad Kobilo na jasi komunalni delavec ravno, ko sem prisopihala tam mimo, zasekal v za roko debelo jelkino korenino, ki je razgoličena rasla čez pot. Nikomur v napoto, prej v okras. Tam se itak ne hodi v salonarjih ali pač. Se samo trima in včasih je zdravo čez kaj dvigniti nogo. Kot bi zarezal vame, me je dvignilo:
"A ste čisto zmešani, a veste kaj počnete, pa če bi vam odrezali nogo, a ne vidite, da drži pot skupaj?"
"Saj ima še veliko drugih korenin, tako so mi ukazali," je nekaj momljal, ko sem mu naložila tisto o vesti in naravovarstvu in še naprej mrcvaril vsega občudovanja vredno stvaritev narave.
Vso pot naprej sem se spotikala še ob druge porezke, ki so kot v priprošnji  moleli iz tal.
Še danes leži tam tista korenina, v napoto ali ne, le s presekano žilo in v človeku možat občutek zmagoslavja nad naravo.
Isto se je nedavna zgodilo s strmim pobočjem pod Barbarami. Zraščen gozdič je s svojimi koreninami zadrževal nagib. Seveda so pametni tudi to mestno ozelenelost lepega dne slekli do golega. Zato sta Pront in Preg skočila na plano, kot bi apel podobo svojo na ogled postavil. In Barbare, nekoč skrite za mogočnimi akacijami, sedaj prebadajo neštete mestne oči. In ko stojiš nad navpično goličavo, se pred tabo razgrne mestno jedro s sončnim zahodom vred. Grajska ura pa ima vse skupaj pod kontrolo. Ali so to hoteli?

Pogledu s Smukovega griča v današnjem sončnem opoldnevu pa je nekaj manjkalo. Lipi na Starem placu. Tretja je pa itak že obglavljena. Pa jo ja ne bodo pustili, saj vendar tako osamljena kazi podobo placa? In mladostnica, ki je bila zasajean na mesto prve žrtve? Še po tolikih letih se ji nič ne vidi da bo zmogla pod asfaltom razviti dovolj korenin za tristoletno življenje. Anoreksičen rečejo takemu človeku. Ja, hvala za tako podobo!
Razgoličeno mesto počasi ostaja brez hladnih senc. Te si bomo meščani ob poletni pripeki na razbeljen beton pričarali kar iz spomina. Po ptičje petje, ki nekaterim gre na živce, bomo ljubitelji narave šli na Tičnico, gledat neumnosti, pa na Stari plac.

Vsem ljubiteljem narave sončen pozdrav!
Čao! Ana

Pogled na une tam gor

To megleno jesensko popoldne je prav prikladno za gledanje vase.
Že dolgo me gloda črv, kako bi ubesedila naziv povzpetnik. Nisem ravno mojster filozofije, a ker me tako čudno zmrazi ob tej besedi, še bolj pa ob ljudeh takega kova, bom nekaj svoje preproščine pustila na tem blogu.
Pomislim na vse tiste, ki so z malo truda, z zvijačami in sladkimi besedami prilezli na vrha nečesa.
Lezli so in lezli, nastradala so kolena in komolci. Nič zato, praske se itak zacelijo. Z vrha pa je tako lep razgled in vse oči so obrnjene k tebi, ti samo mahaš s čarobno paličico kot kralj na Betajnovi, ko pravi:
   "Danes je moja vsa Betajnova. V svoji fari sem kralj ali moje kraljestvo je tako tesno omejeno in onkraj plota ne vedo o meni ničesar. Kar sem naredil dobrega v svoji fari, mi samemu preseda; rad bi bil dobrotnik svojega naroda, vsega naroda.
Meni je vsaka stvar tako strahovito težka, pot do cilja tako dolga.
Kadar se s kakšno stvarjo ukvarjam, se mora posrečiti pa če jih sto pogine zraven.
Kdor hoče naprej, mora preko gorkih trupel. To je pot po kateri hodim." in je Kantor nazdravil svojim maloštevilnim "prijateljem".

Ko so povzpetnika vprašali kam se mu tako mudi, ni pozabil dodati, da ga preganja čas.
Zasmilil se mi je in če bi imela dovolj močan glas, bi mu povedala kaj je čas, da je samo hip, je ljubezen, je človek in je neskončnost, vse to skupaj pa je vrh. In tam so tudi tisti, ki najraje gnezdijo pri tleh in po možnosti v ozadju savane, da so bolj varni, pogrešljivi in kljub temu dovolj vidni. Če čivknejo kakšno neumno, se jih vsaj ne sliši.
Ja, vrh, to je pa tako krušljiva zadeva. Sploh pod težkim pozlačenim tronom se rado udere, če pa še mahaš okoli sebe, gvišno izgubiš ravnotežje. Nevarnost je, da ti zmanjka zraka, te pobere višinska bolezen, skratka, še nobeden ni ostal gor, vsi so se prej ali slej znašli pod.
Zato vrh ni dolgoročna naložba in srečni bodo tisti, ki se od razdajanja ne utegnejo ukvarjati z vrhovi.

Uh, to je bilo bolj z ravninskega dela pa me je vseeno upehalo.

Že osem let nazaj se je v mojo prvo zbirko zapisalo tole:

V stremuštvu brani vsak svoj kup,
vedno više vrh presega,
večji, težji je njegov obup,
ko sesuje mu narava vsega.

Naj za hip se čas ustavi,
marsikdo naj vase se ozre,
morda vse slabo,
kar tam notri vre,
v večni ogenj naj zažge.

Čao! Ana Balantič

Predstavitev pesniške zbirke Kristine Rozman

Skomarski večer 25. septembra 2010

Bil je spet en lep večer v Skomarski hiši v vasi Skomarje nad Zrečami.
Jerica Smolčnik iz Slovenj Gradca je predstavila poezijo svoje pokojne sestre dvojčice Kristine Rozman.
Dvojčici sta bili rojeni v Slovenj Gradcu, neločljivi, bitje enega srca, od prvih korakov, do osnovne šole in srednje zdravstvene šole v Piranu. Nerazdružljivi, sta tudi prakso opravili skupaj v idrijski psihiatrični bolnišnici. Čeprav sta živeli vsaka s svojo družino, sta kot bi bili ujeti v eno telo našli čas za skupno pesnenje, obdelovanje gline, Krista je slikala, Jerica pa risala čestitke.
Oblikovanje knjige in spremno besedo je Jerica zaupala meni. Kristino poezijo sem tako pospremila na literarno pot:
     Ko sem Kristo spoznala na lit. nagradnem srečanju v Dobrni, je rekla, da ona samo vedri pod sestrino pesniško marelo, da pa zna še kar slikati in gnesti glino.
Tisti, "še kar" so čudovite u,etniške slike in z ornamenti obogateni glinasti izdelki.
Da tudi sama pesni, zaenkrat še v sestrini senci, sem izvedela, ko sta po vsakem lit. ali družabnem srečanju, dolgo v noč skupaj kovali rime.
Kako naj bi bilo drugače, ko sta bili s sestro dvojčico v njuni podobnosti kot ujeti v eno telo. Še za nagrado so včasih pomotoma čestitali drugi. Pa je Krista samo rekla nagrajenki: 
"Veš Jera, ti kar piši, meni pa pusti nagrade!"
Sedaj po njenem preranem slovesu je za nagrade prepozno, čas je le za njeno umetniško zapuščino.
Krista je svojo bolečino, ki jo je vlačila skozi vse življenje prelila nekja v glino, nekaj s čopičem na platno, ostalo z besedami na papir, za sebe, za svoje da bi vedeli zakaj zanje živi in za vse, ki jim bodo njena dela, posebno pesmi kdaj prišle v roke.
So preproste, razumljive, brez balasta in ki kar vlečejo po večkratnem branju.
Skozi pesmi vlači nenehno vprašanje: "Zakaj se mi vse to dogaja?" 
Sreča je vedno zgrešila njena vrata, zato je tolikokrat uporabila termin:
...sreča bo potrkala/vsem nam na vrata ...
Kot krik vpijočega v puščavi je cikel pesmi s konotacijo grenkobe ob vedno bolj krhkih vezeh njene družine.
Ob mamini smrti in ko nagovori popotnika, naj postane pod hrastom, ob potoku in zapuščenem mlinu, se dotakn esvojih mladostnih spominov.
Ob večnem iskanju sreče, zakaj nenadoma tael pesem, je morda slutnja prezgodnjega slovesa:


Nimam več moči,
da dalje bi hodila,
naj zdaj spočijem si,
še luč bom ugasnila.
Je končana moja pot
večnega iskanja?
Ko življenje novo se začne,
tisto z vnuki jo bom prehodila.


Njene pesmi je vredno prebrati - PREBIRATI in se ob njih zamisliti.

Ta, že 92. Skomarski večer poln emocij so s svojimi pesmimi obogatili še ljudski pevci iz Tepanja.
S prijaznimi Pohorci se je večer ob bogato obloženi mizi zavlekel pozno v noč.

Prijazno vabilo, če ima kdo od pišočih željo predstaviti svoje pesmi na takem večeru, jim je Skomarska hiša vedno na stežaj odprta pravi voditelj večerov Martin Mrzdovnik.
Zeleni oblaki smo pred leti že imeli to čast. Nastop je že malce zbledel, le svinjska glava in ostale dobrote še polnijo naše oči.

Čao! Ana Balantič