Skozi utrip živosrebrnega mesta smo se sprehodili člani lit. društva RIS ob spremljavi Godbenega društva rudarjev Idrija, ki je prav za ta večer naštudiral troje skladb. Zadnjemu glasbenemu utrinku so dodali tudi vokal Andreja Lazarja, ki je zapel pesem o knapu.
Lesene klopi, kakor se za nekdanjo prizivnico Antonijevega rova spodobi, so bile zasedene do zadnjega centimetra, zmanjkalo je celo stolov in so bila na voljo le še stojišča za tiste zapoznele obiskovalce.
"Saj nisem mogel noter," se je jezil sosed Viler. Ja kaj pa de, bi se pa malo stisnil, ali pa prišel prej!
Da smo vsi, ki smo želeli nekaj povedati o našem rudarskem mestu prišli na vrsto, smo za debele pol ure podaljšali spored. A zaradi tega ni bilo nič predevanja po klopeh in kašljanja in smrkanja. Lepo poslušno so obiskovalci srkali naše pripovedi in na koncu ob ocvirkovci in geružu so se tudi sami razživeli.
Če to ni nekaj lepega za naše mesto, prejšni večer je dobilo v dar čipke, včeraj smo obudili spomin na tisto nekoč, na knapovsko življenje in njegove posebnosti.
Vse to smo skozi scenarij, ki ga je oblikovala Irena Cigale in v rudarsko uniformo preoblečen povezovalec Raf Lapajne, ostali člani s poezijo in prozo polnili večer.
Matej Cigale pa je na velikem platnu vlekel rdečo nit s projekcijo Idrije s konca 18. stoletja s poudarkom na pomembnih tehničnih dosežkih.
Izpostavila bom samo slikarja Rafaela Terpina, ki nam je odmotal nekaj stare Idrije, ki je ni več. Le v njegovi knjigi, ki bo izšla v kratkem, se bomo lahko še sprehodili po njej in nekateri obudili spomine. Odslikal nam je Antonijev rov in njegovo sosesko.
Vsak po svoje smo se trudili, dati mestu svoj pečat, obiskovalcem pa v deževni večer kapniti nekaj topline in prisrčnosti.
Darko Likar, Dragica Gruden, Martina Šelhaus, Andra Jereb, Manja Plešnar,Vladimir Kržišnik, Sabina Eržen, Radica Pahor, Slavica Uršič, Jelka Trček in Ana Balantič.
Fotografije je prispeval Vladimir Kržišnik
Lepo pozdravljeni Ana
Ni komentarjev:
Objavite komentar