Kraljica ročnih del Čipka idrijska

15. marec 2011

Na gradu Gewerkenegg smo bili priča prijetnemu večeru. Tokrat je pod idejnim vodstvom in scenarijem Lade Bizjak v vsem svojem sijaju zaživela idrijska čipka s prikazom, kako so se nekoč dekleta in žene zbirale ob skupnem opravilu, klekljanju.
"Gremo v vas," je bil njihov vsakdan.
Čeprav so v mesto vedno prihajali tujci iz vseh evropskih dežel in so z njimi prišle tudi čipke, so ženske hitro našle  skupni jezik. Kakopak ob buli in in klekeljnih. To je bila komunikacija, ki jo je razumel vsak. Zato je tudi nastala taka mešanica idrijske šprahe.
Od prihoda čipke v naš rudarski kotel, prvi viri so nekje iz leta 1696, do danes, nas je skozi zgodovinski prerez kot rdeča nit vodila Maruška Trušnovec.
Ker so ženske pri rudniku (ponavadi so bile prebiralke rude) zaradi posodobljene tehnologije začele izgubljati delo, so za izboljšanje gmotnega položaja družine, razen vrtičkanja, začele izdelovati čipke. Med njimi ni manjkalo moških, ki jih ni bilo sram prebadati papirce. Če ne drugega, so si dekleta prislužila balo, fantje pa nov gvant.
Tudi ta večer je bil delček takega vsakdana,
Začetek zbiranja klekljaric od najmlajših naprej, regljanje klekeljnov in pomenek, ki je tekel seveda v idrijski, v nemški, v francoski, v italijanski in malo v makedonski in hrvaški šprahi, so glasbeno popestrile sestre Mohorič. Brez obvezne kave tudi tikrat ni šlo, seveda prave. Včasih pa je pel le zoc, samo da je bil in so bili jeziki podmazani.

Ta čudovit večer me je popeljal v mojo mladost. Kar videla sem tisto hruško pod katero je vse dneve
vasovala naša soseska.
Zato čestitke in hvala Ladi Bizjak, Maruški Trušnovec in klekljaricam;
Anici Makuc, Svetlani Peternel, Dragi Sedej, Justi Troha iz Univerze za tretje življensko obdobje in Maruši Mlakar, Deji Prelovec iz Čipkarske šole Idrija.

Lepo vas pozdravljam Ana