petek, 24. december 2010

Kako je biti sam na božični večer

Dragi moji, že dolgo sem na ta večer sama. Odkar se je mama pred več kot šestimi leti podala na večno pot, hči pa začela poganjati korenine na tujem, smo si s tišino in mirom postali prijatelji. Rada sem v njihovi družbi. Nič strašnega ni tako sožitje. Če se čutiš osamljenega, boš tak tudi zares. Vse je v glavi.
Če postaviš na vago vse stvari, ki bi motile tvojo zasebnost, se ta usede čisto na dno. Ko odmislim obvezno vsakodnevno hojo v naravo s prijateljem, mi je ostala, zlata samost prav všeč.
Ja, božični večer, praznično pogrnjena miza za enega, pozlačena čaša napolnjena s temino terana, iz pečice prijeten vonj, vključen DVD predvajalnik in Andre Rieu s svojim orkestrom polni jedilnico s čudovitimi melodijami.
Ampak nikjer ni zdolgočasenega obraza, ki bi me pribil na pusto steno, ker se on prazničnih neumnosti ne gre.Takrat bi me zares začela tiščati osamljenost.
Nenadoma se zgane plamen sveče. Kot iz Aladinove svetilke se dvigne modrina in vame dihne topla podstrešna kuhinja, kjer babica na mizo postavi klobase in potico, ded natoči vipavca. Ata v eni roki drži kozarec, z drugo objema mamo čez ramena. V sobi ob divanu pred kmečko pečjo stoji Hanca in mi v skodelico naliva čaj. Potem obe, skupaj s kocko sladkorja potoneva v sladko dišeči opoj.
Vsem sijejo obrazi od božičnega pričakovanja in mojega miru.
Andre Rieu pa vleče po strunah in izpod loka na praznično mizo kapljajo prelepi spomini.
Ljudje v dvorani londonskega Royal Albert Halla pa med vrstami od navdušenja plešejo ob Modri Donavi, Čaju za dva, trobentah Glenn Millerja, sirtakiju in brazilskih ritmih.
K polnočnici kliče, jaz na oknih prižgem sveče za dobre ljudi.
Dragi prijatelji, še nekaj božičnih utrinkov  vam pošilja moja hči Beatrice iz tujine. Tisto na koncu pa je pravljična idila našega dobrega soseda Valterja iz Javnega akvarija. Snežene skulpture morskega psa in kralja Matjaža so naredile umetniške roke drugega soseda Darka Vilerja.

















Vsem, ki dobro mislijo in v srcu nosijo luč miru, voščim vesele božične praznike. 
Čao! Ana Balantič 

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Se pridružujem tvojemu praznovanju-solo.Tudi moje silvestrovo bo solo. Nič zato, saj stopiš samo skozi vrata in si med ljudmi...včasih, pa je bolše, da si v družbi nekoga, ki ti vedno ne oporeka, samega sebe.

Unknown pravi ...

ANI

Tam v Idrji, kjer pred stoletji
živosrebrna kaplja v škaf se je natekla,
tam danes naša Ana spomine
žlahtne v »Mojih poletjih« je dorekla.

V tej novi knjigi so škrati stare šale zbrali,
tanartabeltabuli tuhtenge tihtig zmouhali.
Uham prijetne vabijo, daj s sabo nas vzemi,
v svet ponesi, in dušo si napolni z njimi.
Sredi poplave tujk, narečja čare razodeni.