27. - 29. avgust 2010
Po letu dni nas je spet prignala vedoželjnost k Filetu v Slope oboroženih s tremi domačimi nalogami za tri mentorje. 16 najbolj zagretih, ki še ne vemo vsega in bi bili radi nekoč kot "uni tam gor". Čeprav profesorica Slamičeva pravi, da naj si tudi slučajno ne umišljamo kaj takega. Kdo bi nas pa spustil medse.
Naj bo kakor koli, taka šola je čisto ena fajn zadeva. Kreativni dopust. Ja, Dragica Breskvar že ve kaj manjka v tej deželi šentflorjanski. Pamet, tudi tem tu spodaj, kajpak.
Da ne bomo od dolge vožnje preveč leseno sedli v klopi, nekateri so jo primahali celo iz daljne Štajerske, nas je Dragica najprej nagnala na Hrpeljski marš. To je naravoslovno - zgodovinska učna pot.
Prvi pisni vir, ki omenja Hrpelje, je listina iz leta 1304. Vas pa je še mnogo starejša in sega v železno dobo. Ime Hrpelje naj bi bilo povezano z legendo.
Nemški grof je nameraval obiskati Reko in pot ga je vodila skozi vas. Prebivalci so ga hiteli pozdravljat. Prvi, ki je zagledal grofovo kočijo, je zaklical: Herr pelje!" Her po nemško pomeni gospod in tako naj bi nastale Hrpelje. Danes se imenuje Hrpelje Kozina
Naravoslovna pot se začne pri osnovni šoli Dragomirja Benčiča Brkina z informacijsko tablo. Ob markaciji kuščarja - zelenca, ki je zaradi zaraščanja krasa vedno redkejši gost po gmajnah, smo obhodili le del te poti in to od vaškega vodnjaka (komunske štirne) naprej. Zgrajen je bil leta 1893. Vanj se je voda stekala po žlebovih iz bližnjih hiš in vsaka je imela pravico do določene količine vode. Ženske so jo "kalale" s "kalavniki" (zajemale z vedri). Okoli njega so tlakovana tla in tam so se zbirale. Ker pa je včasih čas tekel bolj počasi, je bil kraj primeren za vse vaške čenče in "štorije".
Malo naprej se pot obregne ob ostanek dvorišča Karamonove domačije, nekoč z vseh strani obdane z visokim zidom. O višini zidu nam priča "kaluonja" in ostanek zidu na levi strani, v katerem je še vedno manjša "kaluonja". Vse skupaj je prepuščeno času in bršljanu. Na severni strani dvorišča so vidne razvaline domačije, ki je bila zgrajena leta 1574. Kot v vseh vaseh, je bilo tudi tukaj polno ledenic. Rudotova je obnovljena in rešena žalostne usode propadanja, ki so jo dočakale preostale hrpeljske ledenice.
Vedno so bile v bližini kalov. V njih so pozimi lomili in sekali led ter ga hranili v zemljo izkopani luknji globoki 6m in s premerom 8m. Led so zlagali vanjo v plasteh, mednje pa polagali slamo ali listje, da se led ni sprijel. Tudi zadnja plast je bila na debelo nastlana s tem materialom. Na vrhu ledenice, ki je bila ograjena s kraškim suhim zidom, je bila slamnata streha. V poletnem času so led z vozovi vozili v Trst in celo v Egipt.
Za kmetije je bil to dodaten vir dohodka. Ker je na krasu vedno primanjkovalo vode in zemlje, so na pradavnih, pozneje izsušenih kalih, nastajale njive, zelniki in v enega takih smo zavili na poti.
Po zgodovinskih virih je pestila naše kraje v letu 1340 velika suša, zato so se na gozdni jasi izven vasi vaščani odločili za izkop velikega odprtega vodnjaka. Vanj vodi 10 stopnic do globine 2,5m. Dno je ilovnato in ima premer 8m. Obod je iz suhega zidu za katerim je nabita ilovica. Voda v "štirn`ci" je služila za pitje, kuhanje in pranje. Na vrhu stopnic sta na vsaki strani velika kamnita čoka, ki sta služila za odlaganje lesenih škafov napolnjenih z vodo, da so jih ženske lažje dvignile na glavo. Kal, ki je le nekaj metrov niže pa je služil za napajanje živine in tovornikov. Pozneje, ko so slamnate strehe v vasi zamenjali strešniki pripeljani s tržaških dotrajanih streh, so si vaščani po žlebovih speljali vodo v vodnjake pred hišami, so to "štirn`co" uporabljali le še za pranje ovčje volne, otroci za plavanje in kopanje.
Danes je jasa nad obema očesoma prijetno počivališče z mizami in klopmi. Gozdno tišino in mir smo zmotili le šolarji s svojimi pesmimi in prozo. Prijazno občinstvo pa so bila prastara zaščitena drevesa, vodiča in zgovorni vaški zgodovinar, ki nam je za konec natresel anekdot in resnic.
Po obilni večerji, ko je tudi teran razvezal jezik, smo se lotili branja del naših najljubših pesnikov. Šele enajsta ura nas je polegla med rjuhe, nekatere pa na teraso v smeh in dobro voljo do rane druge jutranje ure.
Zjutraj smo tisti ta zgodnji iz stekleničke "Vsi na telovadbo za zdravo telo", ki nam jo je ponudila Dragica, najprej použili pilule zdravja in moči, nato šele smo se zagrebli v Filetov značilni pršutov zajtrk
Nato nas je polne krepčilnih učinkovin Vida Mokrin Pauer pesnica, pisateljica in lit. kritičarka najprej popeljala v kvantne možnosti. Spoznali smo, da je stvarnost z gledišča kvantne fizike nekaj skrivnostnega in čarobnega. V njeni resničnosti ni trdnih objektov, so samo možnosti, vse je med seboj prepleteno, vse je neločljiva celota - vse je eno.
Kvantni skok je možnost neposrednega premika z ene točke v prostoru ali času, na drugo, brez prehoda skozi katerikoli prostor ali čas.
Eden od teh zakonov je načelo nedoločenosti, po katerem je dogodek istočasno snov in energija. Od naše namere je odvisno ali vidimo eno ali drugo. Dokler subatomski delec ni opazovan, obstaja le potencialni delec. Vsi dogodki so potencialni dogodki do trenutka, ko jih začne nekdo opazovati.
Ko so bile vse kvantne zakonitosti pod streho, kolikor smo jih pač dojeli, smo se lotili pesnjenja po Vidino.
"Iz bolečine v igrivo poezijo"
Potem se je mentorica posvetila vsakemu posebej in do potankosti izpilila naša besedila, skupaj z domačimi nalogami. Meni je že takoj dala vedeti, da ne more kdo ve kaj narediti iz moje poezije in ob slovesu zašepetala, naj ostanem kar pri svojem. Ja, rime, njej še vedno ljube, ki sem jih jaz pred desetimi leti tako vztrajno pilila, me ne dohajajo več.
Po kosilu nam je sobotno popoldne prineslo pesnico, nekdanjo profesorico Barbaro Korun, ki je diplomirala iz slavistike in primerjalne književnosti.
Skozi njeno prizmo smo se sprehajali med prozo in poezijo. V svojo kritično presojo je ujela tudi naše domače naloge. Na koncu smo bili vsi istega mnenja, da nas je prijela preveč z mehko roko.
Po osmi uri smo najedeni pršuta in terana, poplaknjeni s Filetovim brinjevcem, edinstvenim v Evropi, ozaljšanim celo z zlato medaljo, prisluhnili poeziji triperesne deteljice: Vide Mokrin Pauer, Barbare Korun in Andreja Detele. Zunaj je vršala burja, ki je preganjala celodnevno nagajanje dežja in mi smo se na koncu z besedo in minuto molka poklonili še spominu 25. avgusta umrlemu psihiatru in pisatelju Jožetu Felcu.
Spopade burje z lipami, je dodobra občutila tudi zmatrana noč, ki je kljub temu dovolj zgodaj prebudila dan in povlekla sonce za žarke.
Nedeljsko jutro, telovadba in spet pršut. Joj, koliko holesterola v trejh dneh! Zdaj ga bomo morali pa doma pokuriti.
Še zadnja delavnica, tokrat z Andrejem Detelo, pisateljem, pesnikom, filozofom, ekologom,fizikom, izumiteljem in še kaj, ki tudi vse ve o kvantni fiziki in o vsem kar ga vprašaš.
"Jezik za iskren opis celovite izkušnje" je bil moto njegove delavnice.
Med drugim je ocenil naše domače naloge, z nekaterimi bolj, z drugimi manj zadovoljen. Vsi pa smo dobili odlične napotke, kako v bodoče oblikovati prozo.
Izdelke, ki so nastali v delavnici VideMokrin, smo obelodanili po kosili na literarnem branju.
Lep zaključek pod lipo in želje po še. Stisk rok in sonce je še zadnjič ujelo v objektiv naš nasmeh.
Danes sem že na vse zgodaj prejela nekaj tel. klicev, kakooooo je bilo lepoooooo in poučno.
Hvala Dragici in mentorjem!
Čao, nekateri se vidimo čez deset dni na Sinjem Vrhu drugi pa drugo leto.
Ana Balantič
fotografije Vladimir Kržišnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar