Pesem.si

PESEM SI PILIM  SINJI VRH

10.september 2010

Kot bi jo odrezal z nožem, se nad Vipavsko dolino konča Trnovska planota. Je kot prva stopnica kraškega roba, ki se nad tržaškim zalivom prekucne proti morju.
Nekateri se sem gor umaknejo iz doline v vročih poletnih dneh, nas literate pa je na Sinji vrh, ki s svojimi 1000 metri višine štrli nad dolino, pripeljala jesenska pesniška delavnica Pesem.si, ki si je nadela naslov PESEM SI PILIM pod mentorstvom mag. Ane Porenta, pedagoginje, pesnice in pisateljice, ki je pobudnica in skupaj z Gregorjem Grešakom soustanoviteljica in glavna urednica spletnega portala Pesem.si.
Na Sinjem vrhu nas je sprejelo sonce in gostoljubnost očeta kmečkega turizma Hieronima Vidmarja. 
Najprej smo si napasli oči na bleščavi morski modrini, ki tja do Benetk in Istre nudi čudovit razgled. Marsikdo ne ve, da je tisto zeleno oko, ki se tako samotno razpira ob goriški hitri cesti, gladina umetnega jezera Vogršček.
Polnih pričakovanja, nas je 16 ukaželjnih pričelo uvod v trodnevno delavnico z razbijanjem literarnih klišejev. 
Nato smo se skozi branje svojih pesmi literati spoznali med sabo.
Polnoč je ura že davno odbila, ko smo jo po prijetni, smeha polni besedni igri, pomaknili med rjuhe.
Še prej smo se nagledali neštetih luči, ki so se kopale pod nami in v daljavi tonile v morje. Za lahko noč je burja prinesla nekaj ostankov svoje moči in nas zazibala v prijeten sen.
Sobotno jutro, jasnina do morja in poskočnost literatov. Nobenega jamranja, vsi naspani in namesto make upa porisani z nasmehom.
Vse dopoldne smo pilili naše še nedodelane pesmi. Kondicija in potrpežljivost mentorice Ane ni imela meja.
Kot bi delala na akord, se ni ustavila, le takrat, ko je večini padel nikotin.
Nekaj dela ji je prevzela Lidija, ki je mojstrica za rime, ritma, kratkih oblik pesmi in seveda sonetov.
Vmes je Darinka Grmek Štrukelj iz rafije vztrajno pletla lovilce sanj in navdiha. Vsak udeleženec je bil ob koncu obdarjen z enim izdelkom. Obljubili smo, da bomo vse leto lovili sanje in jih ob letu osorej prinesli s sabo.
Po neumornem individualnem delu mentorice Ane, je večer pripadel našim najljubšim pesnikom, ki smo jih počastili z branjem njihovih del
Nekateri smo si poleg njih izbrali tudi svoje pesmi. Kot bi se zmenili, je prostor odmeval od številnih sonetov. Moj prispevek je zvenel takole:

XII sonet iz sonetnega venca

Še vidim, ko si drgetala v rosi,
ker porogljivo sem se ti zasmejal,
nikoli nisem rekel, da te ljubim,
zato zaklela si za mano v jezi.

Si rekla, naj zgorim kot iskra v kresi,
ker sem se s čustvi tvojimi zabaval,
z lažmi v srce ti puščice zabadal.
Tako svobodo sem lovil med klasi.

Zadj me svoboda je v srobotje vpredla,
želim se zopet v tvojo strugo zliti,
da skupaj - ne več sam, bi strugo bredla,

trenutkov s tabo nočem pozabiti.
Si dneve in noči kot mačka predla,
a jaz te nisem bil željan ljubiti.

XIII

A jaz te nisem bil željan ljubiti,
le vence rož sem ti s telesa trgal
in tvojo mehko svilo sem preziral,
pretrd, hotel sem tvoj pogled ubiti.

Ti nisem hotel v brazde cvet vsaditi,
ko je v nočeh še ogenj seval,
ko si odšla, moj svet se je zamajal.
Premalo sem voljan bil ponuditi.

Zdaj nož že reže čas na male kosce,
načenja skorjo let počasi.
A jaz še obletavam tvoje sence.

Tako so medli zdaj noči obrisi,
le prazna postelja, v njej čas in vice.
Zdaj črn oblak zagrinja me počasi.

XIV

Zdaj črn oblak zagrinja me počasi,
kot slap zamolklo padam prek pečine,
še vedno se boji te globočine,
ki bi spustila solze mi na prsi.

Zdaj čas hiti, obraz že gube nosi
in tudi mene starost vsipa v mline,
iz lic izgubil rdeče sem rubine,
še zmeraj pa telo sladkosti prosi.

A boš še kdaj razprla tista krila,
da se ti spet v tančice strast zaplete
in boš kot rožnati ahat zardela.

In bova sedla lahkih kril pod lipe,
v vodnjaku čašo si miru nalila.
Ko si odšla, moj glas zdrobil je šipe.

Magistrale

Ko si odšla, moj glas zdrobil je šipe.
Zakaj tako glasno, si se vprašala?
Povej! Mi boš še kdaj srce odprla,
da tam v nirvani ležem spet pod lipe?

Mar nočeš, spet, da pijem s tvoje kupe,
ko rož ti bo pomlad v lase pripela?
Zdaj v duši je grenko, ker si zbežala.
Odpusti! Spet bi te častil kot lipe,
če boš želela vase me vsejati.
Zdaj v veter molim, ki se z grape nosi,
saj nočem le od vina se smejati.

Še vidim, ko si drgetala v rosi,
a jaz te nisem bil željan ljubiti,
zdaj črn oblak zagrinja me počasi.


Za zaključek je že globoko v noč segla še družabna besedna igra in spet ni manjkalo smeha za lepe sanje.
Nedelja, literatov dan!
Za nami je bila že lepa kilometrina učenja in piljenja, da so popravljene pesmi dobile pravo formo in vsebino. Prebrali smo kar je nastalo pod vodstvom Ane Porenta in bili za uspešno delo pohvaljeni. Ker se je konec moral končati s smehom, je še zadnja besedna igra razgrela omizje.
Nekateri so šli  po kosilu še na izlet v Otliško okno. Meni pa se je mudilo domov, da po letu dni zopet objamem svojo hčer, ki je iz Anglije pripotovala na počitnice v domovino.
Na koncu samo še zahvala Ani in Gregorju ter vsem, ki so me tako prisrčno sprejeli medse, čeprav še ne vedrim pod njihovo marelo PESEM.SI.

Bilo mi je lepo, se srečamo še!

Čao! Ana Balantič