Prezgodaj odpadel cvet

Prezgodaj odpadel cvet.

"Ne ure ne dneva"... Še včeraj ... Danes pa ... Manja ...

"Ne sina, ne hčere po njej ne bo, dovolj je spomina, jo pesmi pojo ..."

Bilo je pred devetnajstimi leti, ko je na srečanju težkih invalidov v Ledinah v kotu dvorane sedelo drobno dekle, pogreznjeno v svoje misli. Obraz brez barve, oči sramežljivo povešene, komaj kakšen gib, le toliko, da je bilo videti, da ni kip. Ko sem prebirala svoje pesmi, se je zganila in položila roki na mizo in samo oči so ji spregovorile. Potem sva postali prijateljici in skupaj hodili na literarne šole in kolonije JSKD. Sprva je kot plašen vrabček sledila predavanjem, a z leti se je njena zaprtost stopila.

Ljubila je morje in vsaka njena pesnitev je bila namenjena njemu. Bil je njen ljubimec in varuh še iz najstniških časov, ko je njeno telo potrebovalo zdravljenje v bolnišnici Valdoltra. Vse življenje se je v samotnosti in zadregah zatekala k njemu in glasbi. Ta ji je bila vse. Pa sem jo vprašala, kako ima lahko vse noči slušalke na ušesih.

"Ko mi je pa tako lepo!" Bilo ji je res lepo, saj je do minute izkoristila čas, ko sva leto za letom, vsakič v drugem kraju nabirali znanje in kovali nova prijateljstva.  Morda prav zaradi umirjenega značaja so jo mladi imeli radi v svoji družbi. Prosti večeri so se ponavadi raztegnili do jutra. Včasih se je s slušalkami na ušesih umaknila v kakšen samoten kraj, zato me je večkrat zaskrbelo, ko je bila ponoči njena postelja prazna, da ni kaj narobe. Ja, nekaj je bilo v tem dekletu, največ pozitivne energije, pravičnosti in prikrite razigranosti. Zadnja leta, kot da se ji nekam mudi, je začela hoditi na dramske delavnice, na duhovno izpopolnjevanje, kjer je lani diplomirala in pisala je o morju. Bila je članica literarnega društva RIS in logaškega Zeleni oblaki. Kljub invalidnosti je imela toliko moči kot je ne zmore marsikateri zdrav. Vse kar se ji je v letih nabiralo in bilo zadržano v njej, je sedaj planilo na dan. Spregovorila je in se uprla povijanju v vato, hotela je zaživeti, ne glede na fizično nemoč, hotela je končno biti ona. Uspelo ji je kot v nevihti upognjenemu drevesu, spet vstati pokonci. Nekaj časa je celo poučevala verouk v Godoviču in organizacija literarnih večerov ji je bil še poseben izziv, delanje z otroki pa sploh. Skupaj z njo so rasle tudi njene pesmi. Zadnje smo slišali na literarni delavnici z mentorico Cvetko Bevc in jih bomo le prebirali v letošnjem zborniku. Tiste velike načrte za drugo leto je Manja, žal, odnesla s seboj ...  

Draga Manja, na tvoji novi poti bomo vsi tvoji vedno s teboj. Pogrešali te bomo in morje bo ... z nami vred jokalo.

Pesem posvečena tebi v moji pesniški zbirki "Slana Vitica življenja"  bo tokrat epitaf.

Zaprta vedno v svojo školjko,

v drugačen svet, le njen,

se je pevesila na stol.

Telo skrivenčila v krivuljo

in lezla vedno bliže k tlom,

kot ptič s pristriženo perutjo.

Uperila je prste v sončni žarek,

ki se je pravkar speljal skozi šipo,

priprla veke in z zamolklim glasom

trdo zabodla vanj,

kot da bi on porezal njeno dušo.

Resnico je razsula,

izruvano iz kdo ve kakšne bolečine,

ko se trdo izlajnala je v svet.

Vendar je obtožila le svoj čas,

potisnjen v nebogljenost,

da slan nam kapnil je v dlani.

Ana Balantič