Pismo mami

Vstopamo v mesec z najkrajšimi in po navadi ne preveč prijaznimi dnevi, a mu kljub temu pravimo Veseli december. Narava pozaspi in zdi se, da pušča človeka na cedilu.  Kdo se takrat ne sooči z nostalgijo, naj si bo po soncu, daljših dnevih, z osamljenostjo. Ravno to je pravi čas, da se spravimo sami s sabo, da začnemo brskati po sebi, prikličemo zavest in vest. Da temeljito premislimo, kaj bi morali spremeniti za obogatitev svojega in življenja bližnjih. Ta čas, ko je tako malo svetlobe, je najboljša priložnost za to. Ni treba nizati celo rajdo obljub, na to itak čez pet minut pozabimo, le ob bližajočem  Sončnem obratu, ko bo to premagalo temo, globoko vdihnimo in sprejmimo novo luč, nov začetek in novo življenje.

Saj poznamo tisto, da ob nenadni težavi nezavedno poveznemo veke in mrak za njimi nam odstre rešitev, tolažbo. V temi so skriti tudi spomini, ki so na svetlobi le bleda senca in zdaj jim lahko posvetimo največ časa. Lepo je, če si najsvetejšega celo zapišemo.

"Potem, ko je čas za osebno izpoved že davno prekrila zemlja in ni več stebra na katerega bi se še tako samoumevno naslanjali, nam ostane le bolečina." Tako si očita večina med nami.

Pismo mami

    Ko je bil še čas, sva imeli tako malo besed ena za drugo. Do danes, so se preveč na debelo naložile plasti in omet je popustil. Okruški se mi zabadajo v srce in bolijo. Moram ti napisati nekaj besed, čeprav tja, čez, na ono stran.

Komaj šestnajst let mi je bilo in naenkrat ni bilo več ata. Da bi mi vsaj ti znala pokazati pot! Nisem verjela, da tako mlada, še svojo komaj zmoreš. Zamerila se ti, misleč, da me ne maraš, vendar nisi nikoli potožila. Si sploh jokala? Toliko se še spominjam, da ti je bilo prvič hudo, ko ti je umrla mama. Bili sta skoraj bolestno povezani. Še danes vidim ata, kako te je objel, kadar si se zvila. Ko je z njegovo smrtjo drugič zarezalo v našo družino, sem videla jokati le sebe. Kdo te je takrat  stisnil k sebi? Koga si stisnila ti? Vsa begava si neprestano hodila od doma in se še hitreje vračala. Kot da nekaj iščeš. Jaz ti tistega nisem znali dati. Objela bi te pa me nisi nikoli naučila tega. Vedno manj te je bilo. Nisi se več ukvarjala z mano. Komaj si še vedela zase in za vsako stvar, ki je nisva zmogli, si ponavljala: »Če bi bil ata!« Begala si po svoji poti kot ujeti ptič, da bi se rešila svojega in mojega nemira. Vem, da je bilo pod tvojo na videz hrapavo kožo vseeno veliko tiste mehkobe, ki ne zaobide nobeno živo bitje, le pokazati je nisi znala. Leta si začela kar tako vlačiti za seboj in jih kljub vsemu nanizala triinosemdeset.

Nikoli te nisem dobro poznala, ker si tako malo povedala o sebi. Ata pa je bil takrat še preveč zaljubljen vate, da bi govoril o tebi. Več sta si imela povedati med sabo. Daleč od tega, da bi me ne imela rada. Vendar, preveč napojena sama s sabo, sta pozabljala name. Če si otrok zaljubljenih staršev, si kmalu sirota, tujek, izključek in postaneš ljubosumen.

Sploh zvečer sem bila nekakšen odrinek v svojo sobo. Včasih sem previdno pokljukala na vrata, če me je žeja nagnala v kuhinjo in sem morala mimo vaju. Odeja je več odkrila kot skrila, ko sta splašeni ptici razklenili telesi in prhnili narazen. Zakaj sta imela vedno prižgano luč? Zakaj sem se čutila krivo, strmeč v tla, ko sem se plazila mimo?

Ko ata ni bilo več, sva bili kar ena mimo druge, brez oči, brez rok, brez besed. Samo koraki v eno smer, vedno globlji, vedno daljši. Vlak, ki drevi skozi pokrajino brez zavor. Okoli naju je bil svet brez vrat. Nihče mi ni pomagal iz naenkrat nastale praznine. Prijatelji so brez besed, le bolj mehko hodili mimo, pričakujoč, da se rana sama zaceli.

Ali se je kaj premaknilo v tebi, ko sem jaz trgala prvo zaljubljenost? Nikoli nisi potresla name  svojih izkušenj. Si bila v rosnih letih, preden je prišel pravi, tudi ti zaljubljena? Kot bi odganjala, skrivaj podoživljala ali pa že zdavnaj opravila z vsem tistim. Za vedno. Le večno trpek pogled si včasih uperila vame, kot očitek za svojo izgubljeno radostjo. Morda si si celo želela, da se izluščim iz tvojih skrbi, da bi v svoji neutolažljivi sapi izživela svojo samost. Niti za hipec nisi pomislila na tolažilne besede, ki bi me morda potegnile iz kakšne stiske. Moje življenje, si ga sploh dojela ali ti je ostal le v vidnem polju? Si bila ob meni le zato, ker si bila mama?

Nekoč je kapnil črn madež v najin korak. Tako otročje spozabljen. Grdo besedo sem zalučala vate. Nisi odgovorila, le pogledala si nekam skozme. Ko sem čez dolgo prosila, da pozabiš na rano, je iz globokega tolmuna tvojih oči prišel odgovor: »Saj greš za mano!«

Kmalu si postala samo še roža, da sem te zalivala in predevala po soncu. Nisi se branila, le pila si mojo skrb in se včasih zasmejala.

Smejala si se pa rada. Da si pozabila. Tudi tvoja mama se je, kljub nesrečnemu življenju. Po smehu so vaju poznali. Kot da sta z njim ubijali klice zla, notranje razkrojenosti in skrivali tesnobo.

»Ja, ti, se pa tako lahko zasmejiš,« ti je marsikdo navrgel skremžen očitek, kadar so se ti kljub atovi smrti raztegnile ustnice. Vem, da te je to razoroževalo. Ko si pozabila že skoraj vse, ti je ostal le še smeh.

Dokler si lahko še hodila, se ti je vedno kam mudilo, a nikjer nisi našla obstanka. Vračala si se hitro, ne vedoč,  kje si bila. Potem so se ti uprle stopnice in samota je še bolj pritisnila nate. Po štiridesetih letih od tiste nesreče se je poletje zopet zneslo nad tabo.

Še nekaj let se je tvoje negibno telo upiralo koncu, um je bil že skoraj onstran. Včasih si zapela pesem in jo potem ponavljala in mladosti si se spominjala. Tudi poznala si me. Vedno bolj sem bila tvoja in ti moja. Vendar je bilo že prepozno za vsako stično točko, ostal je le molk, oči polne vprašajev in večkrat v njihovih kotičkih slane kapljice. Daleč v tujem kraju sem ti lagala, da si v zdravilišču. Si se sploh zavedala, da tisto ni tvoj dom? Koliko vrašajev me bo še stiskalo, ob misli nate? Kepa, ki je toliko let rasla, se ne stopi, vedno bolj boli.

Takrat, ko se je poletje kopalo v sopari, je klic je končno našel svoj vzrok in te združil s cvetom, ki ti je bil nekoč odtrgan.

Nikoli prej nisem premišljevali, danes šele vem, za kaj si živela. Da sem.

Ničesar ni uničil ogenj, le telo. Vse je ostalo za večno v tistem pepelu pod prižgano svečo, na fotografiji, v tvoji jopi, ki jo oblečem, ko mraz zagospodari po moji koži, da mi je toplo in sem tvoja, samo tvoja, prepuščena spominom, na ata na življenje s tabo, na mladost, na...

Nikoli nisi rekla, kako ti je hudo, ko je med sveče se ulegla tvoja sreča. Molče si tavala in zrla mimo, hitela svoje sanje. Utrujena si vase se posedla in tiho, tiho le za mene si živela. Kako pogrešam tvoj dotik, besede, tiste zame, brez zamegljenega spomina, toploto tistega poletja in vrt, ko sem v naročju tvojem, slika. Potem si rekla, da ne veš, kako si daleč stran od doma, zakaj ležiš negibna in gledaš bele stene, in da ne veš, kako cvetijo vrtnice v poletje. Verjeti sem hotela, a tiho, tiho »Barčico« si mi zapela.

Dragi prijatelji lep pozdrav, vaša Ana