TAKRAT, KO JE METULJ POLJUBIL CVET

27. MAJ 2012

Kdo bi ji zameril, ko je v marcu že čisto prebujena, še malo zadremala.
"Piš me v uh pa še ta koledar!"
Ljudje so postajali vedno bolj nergavi, vrtičkarji ob neprestanem namakanju izpod neba, sicer prepotrebnem, še po regrad niso mogli.
Ob prvomajskih praznikih, le kako je vedela, če ji ni mar koledarja, se je le zganila, pretegnila svoje prelestno telo in butnila izpod koutra. Gola se je nastavila soncu in vsi so zakričali:
Pomlad, pazi se premočnega sončnega žarčenja!"
"A tako, spet ni prav, vam bom že dala vetra in vas kar zamrznila!" Utihnili so. Z naravo res ni šale. Pa tako lepo je bilo lani in predlani in ...

Takrat, ko je metulj poljubil cvet.

Nikoli nisem videla kakšni so travniki, on pravi, da so najlepši poleti. Jaz vedno samo stopam po njih, s prsti češem drobne cvetove in jih vonjam. Ko bi vsaj barvo otipala."
"Pisani so kot bi po tleh raztresel mavrico," pravi Andrej.
Zamislim si mavrico, ki zraste iz dežja, kadar ga poljublja sonce. Ampak ta diši čisto drugače in se ne pusti pobožati. Andrej pravi, da se za njo ne splača hoditi, ker jo sonce vedno posrka vase. V tudi da so rože iz sladkega nektarja in cvetnega prahu, da si lahko čebele iz njega naredijo mehke škorenjčke, se napijejo soka in nato sladko zabučijo v panj. To je videl pri dedu. K njemu greva. Vso pot samo sprašujem in njegove odgovore v svoji temi naslikam po svoje. Čebelo, ki je nekoč mrtva ležala pred odprtino v panj, sem že odtipala v spomin, drugo pa ...
"No, ti, radovednica," se mi smeje, ko me ves čas držeč za roko, končno pripelje do konca poti. Kot bi hotel vtisniti pečat, me tesneje stisne k sebi. Pravi, da je pred nama široka košenina. Vame butne le sladkoben in soparen vonj po razgretem travinju in pridušen čebelji zbor, ki pred panji pleše svoj rej. Toliko stran, da nisva motila pridnih prinašalk, je na travo razgrnil odejo. Legla sva, da bova gledala nebesno modrino. No, to in spreminjajoče oblake je videl le on. Oblake? Dvignil je mojo desnico, čeprav sem levičarka in mi vodil kazalec po obrisih podob, ki so se venomer spreminjale. Napela sem možgane in v njih so se izrisali obrazi, goba, največja kopasta gmota je imela rilec, ob njem pa ogromna plahutasta ušesa. Prvič sem to otipala, ko so me posadili na kamnitega slona v dunajskem živalskem vrtu.
"To je srce," zavriskam, ko hip za tem prst zakroži po znani krivulji.
Potem potegne čuden veter in Andrej šteje ovčice, ki se kmalu spotegnejo v podolgovate mrene. Oba se počasi umakneva vsak v svojo tišino in v meni se sprožijo nenadni plazovi sreče, ki sprva počasi, nato pa z neustavljivo brzino zdrsnejo v omamo. Nenadoma me moj princ kot nevidna sila potegne iz sanjarij.
"Tam raste nakovalo ... Ah, se je že razblinilo!"
"Vidiš kakšnega metulja?" sem zinila, naveličana neba.
"Ravno tu zraven se sem in tja preseda citronček kot da ni zadovoljen z nobenim cvetom.
"Miruj, ob tvoji glavi, na rumenem košku ivanjščice velik rdeč metulj z modrimi očesi zre v naju." Otrpnila sem, ko se je nenadoma nekaj dotaknilo mojih ustnic.
"Ne, ne premakni se, metulj je!" je Andrej komaj krotil vznemirjenje.
"Postani kamen!" sem slišala v podzavesti ukaz čarovnika iz pravljice, ko je tisto breztežno bitje, ne vedoč kaj bi, sedelo tam in tipalo mojo kožo.
Kako dolg je bil ta stik, zdel se mi je cela večnost. Še dolgo po tem se ni razkadilo blaženo čustvo, kot takrat, ko me je Andrej sredi Ljubljane stisnil ob izložbeno okno in se prvič zlil z mojimi ustnicami. Vso kri mi je pognalo v lica in začutila sem tisoče oči, ki so se zabodle v najin trenutek sreče.
"Daj no mir, za mlade je to vsakdan, stari se obrnejo stran in požrejo slino.
"Prekleta mularija, kakšen razvrat, a ne bi to raje počela doma!" sem ravno takrat zraven sebe zaslišala koleričen moški glas, poln čudnega sopenja. Nagonsko sem se sklonila kot bi pričakovala udarec.
"Kaj je starina, te dajejo črvi, a?" se je oglasila mladenka nekje z druge strani ulice in potegnila nežno z lokom po strunah. Očitno ulična violinistka navajena še kaj hujšega.
Andrej se je vsemu navkljub zopet prisesal name tako tesno in za dolgo, da sem skozi tanko rožnato krilo začutila njegovo moškost. Mogoče je najina razvratnost in pod lokom valujoč Ravel pognala tudi moja čustva na površje in sva ostala tam na ulici samo midva in ognjeni metuljev poljub, okoli naju pa ena sama nadrobljena mavrica.
Zakaj nisva tudi midva nastavila kovinske škatljice na tla?

Tako, pa sem že tretjič spravila skupaj nekaj besedila po želji žirovskih Cvet. Če same celo leto ustvarjajo z nitkami prečudovite klekljane umetnine, vsakič na drugo temo, so literarni prispevki, ki prihajajo iz vseh koncev Slovenije, njihov oklepaj in strešica nad klekljarskim praznikom.

 
Ta metulj pa je nastal v mojih zimskih popoldnevih.

Lep prvomajski praznih vam želim dragi moji prijatelji in z mano se veselite težko pričakovanega sonca.  Vaša ANA