Mati
Nezorana njiva.
Že dolgo ne več posejana,
puščobna, nekaljiva, prazna,
le burji, mrazu prepuščena.
Nekoč so deli seme vate.
Hitro je pognalo klasje.
Klonilo vetru, zrnje obrodilo,
nato pod srpi pelo.
Ostalo je bodlikavo strnišče,
le hlad se veje čez sprijete grude.
Nikogar ni, da jih razgrebe,
samo osat še najde to puščavo,
zaleže svoje seme v mrtvo njivo.
Mati.
Odtenek usedline
Usedlino v skodelici
je skorjasto zasušil čas,
a še vedno vsako jutro
pogledam vanjo.
Da poiščem obraz,
ki mu zamolkel pogled
davno ugaslih kresnic
prekriva oči
in na ustnicah počiva
šepet o tistem poletju,
ko smo klečali ob svečah.
Kamor so kanile solze,
lisa postaja temnejša.
Ob vsakem njenem odtenku
v mojih očeh nekaj umre.
Vsem ženam in mamam objem ANA
Ni komentarjev:
Objavite komentar