Literarna čajanka

12.februar 2011

Koščke jabolka, mandljev in cimeta vam bomo ponudili v kolačkih besed in skodelicah čaja. 
Pomarančno lupino in cvetne liste vrtnic bosta v notno črtovje prelila flavtist Vid Sark in kitarist Bojan Šen.
Tako se je v scenarij zapisalo voditeljici večera Anji Sedej članici Lit. društva Zeleni oblaki.
Literarno čajanko restavracije Marche na Lomu smo posladkali še Vanda Lavrič, ki je njen humorni zapis izpljunil tiskalnik le na polovico, kar je opazila med potjo na prireditev in hajd domov v Laze, kjer je napadla računalnik, da je izdavil zadevo v celoti. Tako je bil smeh dvakraten. 
Tim Uršič se je opravičil, ker je skodelica čaja v njegovih dveh pesmih omenjena le enkrat.
Obložena miza z vsemi mogočimi sladkimi dobrotami, ki jih restavracija peče v lastni pekarni in množica kozarcev z raznovrstnimi čaji, (imena le s težavo izgovoriš, kaj da bi si jih še zapomnil). V vazi je bil celo šop svežega žajblja. To je bilo kot nalašč za mojo prvo pesem Kadulja-Salvija Officinalis.
Da bi številni obiskovalci ne poslušali s premalo sline v ustih, je po prvi trojki bralcev sledila čajanka. Vmes smo od Anje izvedeli še marsikaj o čaju, tudi kako so ga iznašli.
Ko se je namreč kitajski cesar Chen-nung vročega poletnega dne leta 2374 pr.n.št. želel v senci osvežiti, je poletna sapica v zavrelo vodo zanesla nekaj listov z bližnjega grma. Cesar se je po zaužitju te tekočine počutil neverjetno osvežilno in rodila se je nova pijača., ki so jo imenovali Čarobni zvarek. Čaj je tako postal privilegij bogatašev.
Kako se je farmacija začela ukvarjati z zdravljenjem iz rastlinskih izvlečkov, nam je odstrla Tilka Jerič, upokojena magistra farmacije. Obširna razlaga, kako je iz človekoljubne rabe naravnih učinkovin današnja kemična industrija prvinsko poslanstvo, humano pomagati človeku, pohabila z vsiljevanjem vedno dražjih strupenih drog.
Jože Omerzu je naravovarstveno obdelal najstarejšo bukev, ki zaščitena uživa svoj mir nekje na ...
Pa je bolje zamolčati njeno domovanje, da se ne bi kdo spomnil, da že predolgo razrašča svoje korenine po preljubi zemljici, kot se je nedavno zgodilo s tristoletnicami v Idriji.
Lara, Helena in Branka, ja tri, ki ti s svojimi viticami vedno sežejo do srca, so nas tudi tokrat posladkale. 
Vladimirju se je zapisalo o zdravilnih napitkih in zdravi hrani. 
Zraven mene sedeči Borut Petkovšek pa je ves čas nekaj pisal in ko je končno dobil svojo šalico čaja, se mu je tudi jezik razvezal. Spotoma, ko je srebal opojno pijačo in se zalagal s sladkimi prigrizki, je tudi nastalo za dve pesmi besedila o čaju.
Gregorju se je kot opojna pijača namesto čaja vsedel v možgane dolenjski cviček, seveda le na papirju in ga je v dolenjščini tudi predstavil publiki.
Za konec je naš Marcel Stefančič, ja kaj bi rekla, kot vedno prodorno in udarno, tokrat malce z žalostnim koncem predstavil namesto čaja revščino ob krompirju, pred, med in po vojni na Primorskem.
Čisto za konec je Gvido iz logaške knjižnice vehementno prebral Žigonovo kritiko iz leta 1971, ko se je na Prešernovi proslavi v Logatcu mladina ob recitalu nedoraslo izživela in razgrajala.
Včerajšnja nedelja pa je bila videti kot nalašč za pošiljanje sporočil, kako nam je bilo na naši čajanki lepooooooooooooooo.
Hvala Anji, Branki in Mrcheju in prisrčen pozdrav vsej zelenooblaški druščini v imenu petčlanske idrijske delegacije, ki je na prireditev prilepila pet skodelic rožnega čaja. 
Čao! Ana

 

     Fotografije Vladimir Kržišnik