Kako je med ljudmi, ki svoja upočasnjena leta preživljajo v veliki domski družini.
Na povabilo domske animatorke gospe Eme, sem se odzvala, da ob izidu svoje zadnje knjige Moja poletja prispevam svoj delež za obeležitev kulturnega praznika.
Ker pa ima tudi Sabina Eržen iz Cerkna vedno odprto srce za podobne prireditve in na razpolago mnogo pesniškega blaga, na pohodu je namreč že njena druga pesniška zbirka, sem povabila tudi njo, da sva v enoličnost vsakdana stanovalcev skupaj kapnili nekaj svojih iskric.
Avlo doma so do zadnjega kotička napolnili obema znani obrazi.
Približno petdeset udeležencev je pod vodstvom gospe Eme v pozdrav kulturnemu prazniku najprej zapelo Gregorčičevo pesem "Veseli pastir". S tem uvodom so se začeli jasniti resni obrazi in kmalu je med prebrane vrstice planil tudi smeh. Sabina je mehčala poslušalce s pesmimi, ko jih je popeljala skozi letne čase in na njej tako ljubo planino Porezen. Sama pa sem mednje zasejala nekaj šaljivih idrijskih utrinkov iz knjige.
"Prišla bo pomlad", so zopet za intermezzo enoglasno zapeli stanovalci doma, kot bi hoteli pospešiti njen prihod.
Obdarjeni s ciklamnima šopkoma in neskončnim zadovoljstvom v srcu, sva se poslovili od hvaležnega poslušalstva. Nemalo jih je kar obsedelo v avli, čakajoč na še nekaj.
In Sabina je komaj dočakala naslednje jutro, da mi je telefonirala, kako je srečna, presrečna in bo še cel teden srečna in še delj, ker sva tako nekaj lepega poklonili starejšim občanom in jih za poldrugo urico potegnili iz malodušja. Ja, Sabina, hvala ti, se pridružujem tvojemu občutju!
Zaključila pa je Sabina s tole njeno pesmijo:
Za lahko noč
Ko se dan z mrakom zgubi
v objemu zvezdnate noči
se poklonim dnevu
za vsak žarek svetlega trenutka,
ki bil mi je dan
v ta, včasih zamorjeni dan.
S tančico nasmeha ta žarek ovijem
tiho prav tiho ga vase skrijem
in si rečem:
"Glej, glej, pa je bil tudi ta dan
malce lep in srečen
z drobnimi stvarmi obdan.
In jutri,
jutri morda nov pramen zažari.
Sabina Eržen
Fotografije Vladimir Kržišnik
Da so se obrazi še bolj spotegnili na smeh sem dodala še mojo pustno prigodo iz knjige, ker se ravno bliža tak čas.
Bilo je v prvem razredu. Vsi so govorili samo o maškarah.
"Jaz bom tudi maškara!" nisem dala miru toliko časa, da me je mama oblekla v dimnikarja, ata pa namazal z rdečim tušem. Bila sem seveda brez kompanije in sem se odpravila na plac.
Bolj ko sem se oddaljevala od doma, bolj me je postajalo sram in potiskalo v zavetje zidov.
Razposajena mularija se je zaganjala vame, jaz pa sem tekla k starim staršem pod grad. Tam sta me babica in ded obračala.
"Ja, od kod ta maškara in čigava praviš, da si?" sta se delala nevedna.
"A me ne poznata?" sem cepetala.
"Pa prav zares ne bi vedela, na, tu imaš pomarančo in pozdravi doma!" in sta me spehala skozi vrata. Pred kavarno so me napadli trije našemljeni mulci.
"Kakšna maškara je pa to, a daš denar, če ne te naharbuntama?" so tiščali vame in mi zbili pomarančo iz rok. Začela sem teči in do doma obredla vse sence in skrite kote.
"Ja, a si že nazaj?" se je čudila mama. Začela sem metati cunje s sebe.
"Glej, ne gre do! A bom taka šla v šolo, zakaj si me tako namazal!" sem rjula, ko se tista rdeča farba na obrazu ni uklonila žajfi in vodi.
"Sedaj sem pa jaz kriv!" se je ata muzal in sam poizkusil z acetonom. Celo vim ni nič opravil, le koža je postala boleča. V šolo sem prišla rdeča, malo od tuša, več od drgnjenja in največ od sramu.
Prav kmalu nasvidenje z naslednjega lit. večera Zelenih oblakov.
Čao! ANA
Ni komentarjev:
Objavite komentar