Odhod v onstran

Tistemu, ki ostane
Kaj dejati, ko ti prijateljica s katero delita literarno življenje, v telefon zajoče:"Mama mi je umrla!"
Skozi možgane ti prvi hip blisne tvoje prvo srečanje s smrtjo, pri desetih letih babica, pri šestnajstih ata, nato eden za drugim njegova starša, nazadnje mama. Ob nedavnem odhodu prijateljev tja čez, se zopet odpre tam, kjer so se rane že zazdravile. Ta faza življenja, ki nas spremlja kot senca od rojstva in jo odrivamo čim dlje od zavesti, je nenadoma tu. Oguljene patetične fraze mi ne gredo z jezika. V zadregi sem. Če bi bila ob meni, bi jo preprosto samo objela. Ona pa s slušalko na ušesu hodi po sobi in verjetno ob izlivu svojih bolečih čustev, po žici pričakuje čudež, ki bi položil obliž na rano. Nihče nima take moči, niti besed, ki bi ohladile bolečino. Le čas ima za vsakega drugačen lek.
Čas pomladi, ki se pravkar prebuja pa sploh, ker bo s svojo mehkobo cvetja skril vse hudo, ki sta ga z mamo živeli dolga leta njenega trpečega odhajanja in pustil bo spomin samo na tisto lepo, ki je bilo med njima. Saj je tam čez itak čisto drugi svet. Očiščen.
Draga Joži, na njeno zadnje počivališče polagam cvetove japonske češnje, ki cveti pod mojim oknom.