Ko se naravi utrže

Ko se naravi enkrat utrže

     So nekateri  še vedno tako zaplankani, da jih zadnja katastrofa ni streznila? Sedejo kdaj na kavč, da bi prebrali, si ogledali razne pametne oddaje o krivcih za nastalo situacijo. Televizija, časopisi revije, prepolni okoljevarstvenih nasvetov. Kako znati varovati okolje, se zdravo prehranjevati. Izvedeti, da se tudi do kopalnice lahko gre peš. Da se ugasi motor avtomobila, ki čaka pred trgovino, da ni puščen s prižganim motorjem sredi ulice, ko lastnik okoli njega kida sneg. Ja, prav v tistih dneh, ko je narava delila nauke, zapovedi, opozarjala in vesila nevarne ledene plakate, se je dogajalo ravno to. Center naše ljube Idrije, ki že tako nima naravnega ventilatorja, ki bi prevetril smog, doživlja iz dneva v dan cinizem podobne sorte. Je že kdo slišal, da se notranjost avtomobila v prostem teku ogreje za dobro stopinjo šele po dvajsetih minutah. Po Martinčiču z vala 202.  S tem se uničuje katalizator in naravo. Naravo dragi moji, vanjo smo porojeni, v njej smo ujeti hočeš ali nočeš, druge alternative nimamo. Da bi šli na luno, kamor niti velesile ne morejo.

Če se na takšnega avtomobilskega onesnaževalca spraviš z nasvetom, tako vehementno zamahne z roko in zadovoljno dela po starem, češ, da zakaj se sploh obremenjevati s tem, saj to itak počnejo vsi. Ja, tisti, ki ne vidijo dalj od svoje riti, nekateri celo iz kljubovalnosti in uničevalske žilice. Celo NATO s svojimi "miroljubnimi preleti" naše ljube deželice, katere nebo je treba varovati, (pred čim in pred kom). Nekaj dni je po spletu krožil prikrit napad zavit v celofan, da iz njihovih letal preračunljivo odpadajo sumljive substance. Ravno takrat je po naši deželi pri minus treh stopinjah deževalo in žledilo, ko bi po vseh naravnih zakonih moralo snežiti. Uboga raja na podeželju je bila in je še na poplavljenih območjih prisiljena na šolo v naravi ali kako peživeti čas srednjega veka. Minister ... pa nič. Ruski mraz, pregnan iz olimpijskega Sočija, se je lepo ustavljal na sončni strani alp in namesto pod Peco, delal po vsej Sloveniji ledene skulpture, čudovito okrasje gledano iz naslonjača. Da je bilo v resnici kot na soški fronti, se neprizadetim niti ne sanja, to so slišali, če sploh poslušajo, le iz novinarskih ust. Seveda se je elita vsake toliko prišla pokazat, umazat škorenjčke in medlo obljubljat.

Ti, malo bolj razgledano in ponižno bitje, ki vidiš dalj, pa naprej neuspešno melješ z mlini na veter. Za ohranitev narave in boljši zrak? Ja, zrak, to bi morali vedeti starši in z majhnimi otroki, že zaradi njih bi omejili izpuhe, če jih že za lastno in zdravje ostalih zemljanov ne briga. Če jim  pamet tega ne narekuje, imajo internet, pameten, ne samo za tajkunske špekulacije in slamnata podjetja, slabe banke in kako se skriti pred roko pravice. A imajo mladi starši sploh kaj časa in interesa, da bi brsknili še kaj pametnega, na primer o ekologiji, že zaradi lastne riti, ki se ji lahko kaj pripeti (bolezen v najmilejšem pomenu), če so jim  že otroci lanski sneg? (Saj mojemu (nam), se pa kaj takega ne more zgoditi.) Bolj so važni novci in rastje lastnih delnic, kot nasveti  prababic in pradedov, ki so živeli z naravo, ji prisluhnili, kadar se je otresala nad njimi, se držali njenih zakonitostih, se učili od nje in jo ubogali, če je rekla ne. Otrok niso razvajali. S trdo oporo so jih postavljali v življenje, ki iz njih ni delalo razvajencev in kriminalcev. Niso jih učili povzpetništva, ki ga dosežeš s čim manj čutili. Besede in osebe tajkun niso poznali. Edina oaza kamor so hodili ljudje, je bila lepa narava. Narava, ki se mora danes boriti proti človeku. Kar je še huje, mladež, vajena samo dobrega, še ni občutila njene trde roke, se ji posmehuje, in se drži samo svojih pravic, ne tudi dolžnosti.  

V našem mestu sta vrtca že desetletja tam, kamor so jih postavili in razdalja do njih se je podaljšala samo v glavah. To je bilo zjutraj živžava na cesti, ko so jih starši za roko peljali igrarijam naproti in nobenega joka in izsiljevalskega cmizdranja ni bilo slišati. Danes je po stopniščih v blokih čuti ozlovoljene, cmeraste in ihtave otroke in milo prigovarjanje živčno napetih staršev, ki bi jim po videzu sodeč, najraje eno pri ... , a tega zakon ne dovoljuje. Od sedmih do osmih se samo v zagrajski vrtec vali reka avtomobilov. Zrak za njimi ...? Tudi zaradi enosmernega prometa, ki je podaljšal dostop do naših domov v centru, je še bolj onesnažen in poraba goriva večja. Zato odpade vsako zračenje stanovanja vsaj do tretje ure zjutra. Če imaš edino možnost odpreti okna na glavno cesto, si res revež, kajti ono stran, kjer ni prometa, moraš imeti zaradi padajočih smeti iz zgornjega nadstropja čez dan neprodušno zaprta. Čeprav je otresanje skozi okno že zdavnaj prepovedano in tudi nepotrebno. Z iznajdbo sesalca in mokrih krp, ki jih opere stroj, je vojna s prahom že zdavnaj dobljena, ampak nekaterim se je čas očitno ustavil na prejšnji stopnji. Stara navada pač, ki ostaja železna srajca ali premoč v jeziku, ki pa je že drugi del narave in omike.

     Zaradi bliskovitega napredka bi morala biti današnja generacija strahovito pametna. Ampak ob vseh pametnih telefonih, facebookih, twitterjih in podobne šare, se na kup zlaga sama neumnost (pivska tekmovanja), čvek, reglanje, opravljanje in zlonamernosti, laži. O naši ljubi materi naravi pa nič. Še na misel nikomur ne pride, da je njen sestavni del. Ni časa za pogled v še kako v nebo vpijoče strani, na primer, kako preživeti tako kataklizmo, ki smo ji bili priča te dni in slika še dolgo ne bo zbledela. Kako jo preprečiti, ne samo z zaničljivim posmehom zamahniti z roko in naprej kopičiti in preštevati svoje bogastvo. Ko bo spet šlo za nohte, da le ne bi še huje, bo pomagalo javkanje?

Kako je že rekel Einstein: "Bojim se dne, ko bo tehnologija prerasla medčloveške odnose. Svet bo dobila v roke generacija idiotov."

      Kako danes boleč opomin narave preživijo tisti posamezniki in družine, ki so célo življenje malodane odrezani od sveta in pozabljeni od države? Z nasmehom, češ, smo že navajeni, krompirja imamo, fižola tudi, moka je, mleko je v hlevu, štedilnik kuri drva, topla voda je. Agregat imamo že od vedno pri hiši, saj nikoli ne veš ... Kaj  potrebujemo še več. Želodec ni preobremenjen s strupeno trgovinsko hrano in vanj gre le toliko naenkrat, da telo živi, da roke delajo. Z otroci, ki so prvič doživeli strašljivost narave, se igrajo zabavne igrice. Televizija itak samo poneumlja. Otrokom bo za vedno ostal spomin, da je lahko v življenju tudi kaj hudo narobe in iskušnja bo prišla prav. Kdo ve, če nekoč ... ? Takih prizorov ni malo. Kaj pa tisti, ki so zaradi komodnosti, popolnega arhitekturnega videza svojih domov in baharije vse prepustili sodobnosti električnih stikal? Da bo absurd še večji, sedaj brez elektrike ne morejo dvigniti niti žaluzij na oknih. Žejni, lačni in prezebli, odvisni od drugih, katastrofa popolna. Niti snega ni bilo kje stopiti, pa še ta je bil prekrit s saharskim peskom, v mestih pa itak strupen. Veliko je tistih, ki so na že tako vedno poplavnih območjih in preblizu presihajočih jezer zgradili hiše, pod njimi celo kleti. Se niso od dedov nič naučili, zakaj so jih v svoji vsevednosti ignorirali? Plačilo za neposlušnost pride slej ko prej, narava še kako dobro poskrbi za to. Tudi njej ni vseeno, če prestopiš njene meje. Se kdo vpraša, zakaj kar naenkrat poplavljajo vsi vodotoki. Načrtovalci, daleč od lociranega terena, se samopašno kot generali vodeč bitko na mizi, poigravajo z načrti, zarisujejo svoje umotvore s pomočjo zemljevidov, škoda časa za konkreten ogled v naravi, kamor stopijo samo ob trimčkanju. Predolgo so hodili v šolo, da bi jim kakšni stari očanci kar iz rokava stresli obnašanje stoletnih voda. Ti, ki so vedeli, da je treba vzeti v roke krampe in lopate in poglabljati struge, in ne ob njene bregove nalagati kar odleti od riti. Od birokracije boli samo glava, vode pa prinašajo, zasipajo svoje struge in nihče jim ne sme odvzeti niti vedra peska, če nima dovoljenja. Do tega pa je dolga pot, med tem časom pa voda veselo pljuska čez.   

     Prekopavanje, ki poteka v našem mestu po dolgem in počez, je zgodba zase. Ko jim z žebljem ubijaš v glavo, rišeš s kredo po tleh, da naj za prmejduš pazijo, kje bodo zakopali v cesto za novo kanalizacijo, ker tam vodi glavna žila podtalnice, pa nič, dokler jih gejzir skoraj ne odplakne. Nato mlada geologinja: "Saj smo pregledali, a na zunaj je bilo vse vredu. Na to bi ja morali prej  opozoriti!!!" "Halo!" So bili gluhi, teče podtalnica zunaj? Mogoče ni bilo dovolj žebljev za nevedne glave? Je mar včerajšnje opozorila sivolasega dedca, vic stoletja?

     Danes ob poplavah, ki so bile prej bolj redkost kot pravilo, bentijo mladi kmetje na vipavskem in še kje. Le od kje jim naenkrat nuja po poglabljanju strug in v isti sapi zraven vtakniti še neumnost, da je to domena države?  Ne države, vsak bi se moral lotiti svojega kosa obrežja, ne samo čakati na ministra, kaj in kdaj bo odločil in po več let čakati na povračilo škode. Vsi imajo toliko mehanizacije, da je joj in otrok, ki zdolgočaseno posedajo ob računalnikih, (ne vsi) odvečno energijo pa trošijo samo za zabavo, lumparije in škodo. Naj se sliši še tako čudno, včasih smo mladi, tudi dekleta, morali prijeti za lopate, ne samo za svinčnike. Da bi se smilili staršem ...  Saj potem ni čudno, da je tako kot je. Hlastanje po vedno večjem dobičku, pa še naprej veselo zastruplja njive, s posekami, še eno neumnostjo, za ustvarjanje novih pridelovalnih površine in delati prosto pot viharjem, ki potem pametno odstranjujejo škodljivo zemljo. Se mogoče kdo vpraša, zakaj je tako? Kdo lahko poje toliko hrane, kot jo pridelajo? Tri četrtine hitro pokvarljive se zavrže. Žita zastajajo v skladiščih, plesnijo, jih načenja zalega in mešetarji jih na koncu le uspejo pod ceno plasirati požrešnim trgovskim verigam, ki jih z raznimi popusti podtikajo nič hudega slutečim potrošnikom. Končni produkt tega početja je zastrupljeno mleko in oporečno meso in vedno več rakavih obolenj.

"To bomo ugotovili in ustrezno ukrepali." Tako, Vida Čadonič Špelič. Kje ona in podobni ptiči kupuje mleko, verjetno na ekoloških kmetijah, ki so prav zaradi njih podobnih leporečnežev in birokratov, tako na redko posejane. Gospodarji teh kmetij, ki jih tudi sama obiskujem, ti skrivaj zaupajo, da imajo največ odjemalcev med zdravniki in tistimi z vrha. Halo! Da zaradi birokracije težko shajajo, da trgovska mreža njihovo mleko in meso prodaja enakovredno s konvencionalno ali integrirano, ravno tako zastrupljeno pridelano. Še bolj grozljivo je to, da so ekološke žitarice na policah pomešane med uvoženimi kitajskimi, za katere vemo, da besede eko niso niti zaobšle. Če pa slučajno so, kako ima lahko tak naziv, že zaradi pretirano onesnažene dežele. Zrak, ki je strupen ljudem, je tudi rastlinam.

Zaradi lahko zavedljive raje, ki se ne vpraša, kaj se skriva za reklamnimi nizkimi cenami in brezvestnimi onesnaževalci okolja, pa si mane roke kemični in farmacevtski lobij. In takrat, ni več daleč dan, ko bomo dihali samo še na škrge, bo za gradbince vedno več dela, čeprav jim gre sedaj bolj klavrno, ampak onkololoških inštitutov bomo potrebovali več kot stanovanj.       

Je že kdo obhodil intenzivne vinograde sredi poletja. Pod trsjem leži polovica potrganih še nedozorelih grozdov, ker bi količina vseh vplivala na kakovost vina. Kaj tukaj nima zdrava logika nič besed, da bi bilo z zmanjšanjem umetnega gnojila tudi število grozdov manjše, manj strupeno in končni produkt cenejši? Tudi stoletja nazaj, ko človek še ni bil tako požrešen, so bila vina odlična, čeprav brez umetnih dodatkov, ki jih danes umetno delajo tako žlahtna.        

Ni malo vasi po naši deželi, ki ob polnih hlevih živine ne premorejo niti ene krave. Samo nekaj kilometrov iz našega mesta so Ledine en tak primer. Baje se ne splača, ker je trajno alpsko mleko polno aditivov takooo poceni in se ne pokvari celo leto. Pa ubogi otroci? Nekaterim se sicer naježijo lasje, a je takih še vedno premalo, komaj kakšen odstotek svetovnega prebivalstva.

     Hvala bogu, da jo je naše mesto v tem pogromu narave tokrat tako blago odneslo. Upam, da tudi dolgoročno, saj do podobne katastrofe je samo en klik.

Na primer take, kot jo je doživelo zaledje, ki danes zamanj toži, zakaj ni ukrepalo prej in drugače, zakaj je bilo toliko počasnih glav stakneno na kup in niso potuhtale tistega, da kdor hitro da, dvakrat da, če pomagaš takoj, ti ostane čas še za drugič. Da bo treba danes začeti misliti tudi za naprej in to takoj. Ko se naravi enkrat udre pod nogami, se ji bo ob drugem koraku še globlje. Ne, da tisti, ki že tako nimamo nič, sedaj odvezujemo prazen žakelj, saj je prošnja za pomoč prostovoljcem, ubogim, napol bosim gasilcem z zastarelo opremo, ki jim  je služila še v stari Jugi, električarjem in ljudem v stiski prerazsežna, da bi jo država, ki ne sme tajkunom vzeti nakradenega, zmogla umiliti. Bojim se, da bodo ta kratko potegnili ravno ti srčni in do kraja izmozgani gasilci, ker bo požrešnost njihovih delodajalcev in biokratov zahtevala svoje. Morda ne takoj, bo pa. Mogoče jih bo državni vrh povabil v Cankarjev dom, jim z vsemi državniškimi častmi pripel medalje za zasluge, v kuverte naložil denarce in jih pogostil. In tisti, ki so si odtrgali od ust, da so ekipe preživele, nanje so do danes itak že vsi pozabili.

"Hopla, gospa, tukaj ste šli pa predaleč, saj so samo ...! Ja, so samo in samo navadna srčna raja, ki ji na spolzkem terenu ne drsi, in vidi realen svet okoli sebe, ker jim ga ne zastira previsoko naložen kup požrešnosti in pohlepa.

Požrešnost in pohlep, pa sta kot dve visokonapetostni žici, ki ob viharju udarita skupaj. Kratek stik, konec in dim. Potem šele človek za nekaj časa postane samo človek.

Tako dragi moji, pa lepo se imejmo dokler ...

 vaša Ana