Veseli december, ja, kakor za koga. Toliko voščilnic se je nabralo, da sem mislila, da mi pišejo sami srečni ljudje. Pa mi je ob današnjem pismu hote ali nehote zastal korak in me prisilil, da pogledam vase in začnem razmišljati tudi tja čez.
Prijatelj, ki že desetletje bedi nad mojim ustvarjalnim opusom, ki je bil spodbuditelj, da sem smelo stopila na pot pesnikovanaja, ker je skozi svoje pisateljevanje začutil, da v meni nekaj je. Ja, ta Prijatelj z veliko začetnico, ki ima moč, da se skloni k malemu človeku, mi je danes poslal predbožično razmišljanje, kakor ga doživlja ob težki preizkušnji njegova duša in ranjeno telo.
Naj mi ne zameri, da njegove misli sporočim v opomin vsem, ki brezglavo in egoistično drvijo skozi čas, ne meneč se za človeka v sebi, ob sebi, ne meneč se za minljivost in oholo razbijajo vrednote narave.
Naj se vendar že enkrat ustavijo!
Pisatelj pravi, da ta verz ni svetel in ne srečen.
Ta čas temin in razdivjane duše
prebuja upanje, ljubezni klic
in vdano šepetanje mame.
Kje sem? Po Rimski cesti blodim.
Še slutim ne,
da se lakaji ne menijo za čas in pot.
Brez milosti so se lotili ruše;
pod njo bom ležal neskončen, a nedokončan.
dr. Jože Felc
Krhki smo kot steklo,
a močni kot vitraž, ki kljubuje burji.
Srečno! Ana Balantič
ponedeljek, 28. december 2009
petek, 25. december 2009
Božični dan in Divje jezero
25. december
Že štiri dni puščajo oblakom vse dihtunge pri ventilih. Vodovodarji pa kot da so vsi na prazničnem dopustu.
Namesto bele opojnosti, kaplja in curlja in dere, zaliva ta božični dan. Za pr mej je še najboljša podlaga kavč.in TV. Pritisk na gum in glej čudo. TV Pika je izza vogla prinesla Ravela, z Velikim simfoničnim orkestrom gimnazije Kranj. Veliki božični koncert imenovan Španski večer, na katerem so nastopili še Fantovska vokalna skupina, Dekliški pevski zbor, solista na violini Matjaž Bogataj in Oksana, vokalistka Tanja Jovanovič, vsi iz kranjske gimnazije. Na vrhu je na torti vedno smetana. Španski capriccio in serenada Rimskega Korsakova.
Dodatek cepetajoči množici poslušalcev pa še Viva Espagnia in nepogrešljivi Radetzky march.
Uh, še meni se je ploskalo in solzilo. To ti je bilo pravo božično jutro.
Po kosilu, čeprav me je pribijalo na kavč, je v največjem nalivu pričmokal Lado.
Ker je narava spet navrgla malo opozorila, da se preveč delamo norca iz nje, je nagnala svoje vode, da nam operejo možgane in fotografiranje našega Divjega jezera, bi bil v takem lep podvig.
Najprej, da boste vedeli nekaj o tem našem biseru.
To smaragdno oko je vtaknjeno pod mogočne navpične stene, ki s prerezom odkrivajo plasti svojega nastanka. Če ti zdrsne na ozkem prodnem pasu, ki kroži okoli jezera, te ena dve posrka vase. Zato me je bilo in še danes strah te majhne in vendar tako skrivnostne globočine, ki se skriva pod zelenim odsevom.
Stari so pravili, da je nekoč padlo vanj celo nekaj od poljske železnice, ki je nad pečinami vozila na soško fronto v prvi vojni. Res ali ne? Potapljači, ki so se lahko spustili le dobrih sto metrov globoko, niso nič vedeli povedati o tem. Nekateri so se celo tam notri zapisali večnosti.
Baje, da vse kar izgine v njem, priplava ven nekje na vipavskem.. Tudi konjska vprega, da je nekoč poniknila in jo je na drugem koncu priplavilo na dan. Tako stari o tem.
Če si skrben opazovalec, se ti v nekem določenem kotu v steni odkrije ogromen obraz, ki izpod kamniti obrvi, z globoko vdrtimi očmi kot pes čuvaj bedi nad to mehko gladino, iz katere leze najkrajša reka Jezernica. Le za 55 metrov, za en dober srk jo je, ko se osobodi zelenega očesa in jo pod mostom spije Idrijca. Zgodi se, kadar so oblaki preveč radodarni, da podvodni sifon, od bog vedi kot preveč napit, butne tisto odvečno vodo v visok gobast gejzir.
To je sicer vedno redkeje, ker je tudi med oblaki čutiti abstinenco. Od sreče je odvisno, da vidiš ta prizor in od tega, da se ti v nalivu ljubi tja.
Pogled na jezero, tudi kadar samo astmatično hrope umazano zeleno, je vreden obiska.
Zato tudi današne močenje. Mislite si, da se je tam ustavljalo firbcev, ko nas je nekaj klamaturilo tam okoli, so vsi hoteli videti, kaj se dogaja. Res ni bilo videti tistega veličastnega gejzira, je pa hroplo in se vzdigovalo na sredini in jezernica ponavadi lena, ko farouški hlapec, je danes odrivala Idrijco in se še več sto metro nizdol ni hotela vmešati vanjo. Tako bosta še nekaj dni žlobudrali vštric kot skregani sosedi.
Sto metrov više pri jezu Kobila pa imamo Idrci vsake toliko svoje Niagarske slapove.
Fotografije so ratale in dva do kože premočena cucka sta se pobrala k meni domov na potico in deci terana. Živio!
Že štiri dni puščajo oblakom vse dihtunge pri ventilih. Vodovodarji pa kot da so vsi na prazničnem dopustu.
Namesto bele opojnosti, kaplja in curlja in dere, zaliva ta božični dan. Za pr mej je še najboljša podlaga kavč.in TV. Pritisk na gum in glej čudo. TV Pika je izza vogla prinesla Ravela, z Velikim simfoničnim orkestrom gimnazije Kranj. Veliki božični koncert imenovan Španski večer, na katerem so nastopili še Fantovska vokalna skupina, Dekliški pevski zbor, solista na violini Matjaž Bogataj in Oksana, vokalistka Tanja Jovanovič, vsi iz kranjske gimnazije. Na vrhu je na torti vedno smetana. Španski capriccio in serenada Rimskega Korsakova.
Dodatek cepetajoči množici poslušalcev pa še Viva Espagnia in nepogrešljivi Radetzky march.
Uh, še meni se je ploskalo in solzilo. To ti je bilo pravo božično jutro.
Po kosilu, čeprav me je pribijalo na kavč, je v največjem nalivu pričmokal Lado.
Ker je narava spet navrgla malo opozorila, da se preveč delamo norca iz nje, je nagnala svoje vode, da nam operejo možgane in fotografiranje našega Divjega jezera, bi bil v takem lep podvig.
Najprej, da boste vedeli nekaj o tem našem biseru.
To smaragdno oko je vtaknjeno pod mogočne navpične stene, ki s prerezom odkrivajo plasti svojega nastanka. Če ti zdrsne na ozkem prodnem pasu, ki kroži okoli jezera, te ena dve posrka vase. Zato me je bilo in še danes strah te majhne in vendar tako skrivnostne globočine, ki se skriva pod zelenim odsevom.
Stari so pravili, da je nekoč padlo vanj celo nekaj od poljske železnice, ki je nad pečinami vozila na soško fronto v prvi vojni. Res ali ne? Potapljači, ki so se lahko spustili le dobrih sto metrov globoko, niso nič vedeli povedati o tem. Nekateri so se celo tam notri zapisali večnosti.
Baje, da vse kar izgine v njem, priplava ven nekje na vipavskem.. Tudi konjska vprega, da je nekoč poniknila in jo je na drugem koncu priplavilo na dan. Tako stari o tem.
Če si skrben opazovalec, se ti v nekem določenem kotu v steni odkrije ogromen obraz, ki izpod kamniti obrvi, z globoko vdrtimi očmi kot pes čuvaj bedi nad to mehko gladino, iz katere leze najkrajša reka Jezernica. Le za 55 metrov, za en dober srk jo je, ko se osobodi zelenega očesa in jo pod mostom spije Idrijca. Zgodi se, kadar so oblaki preveč radodarni, da podvodni sifon, od bog vedi kot preveč napit, butne tisto odvečno vodo v visok gobast gejzir.
To je sicer vedno redkeje, ker je tudi med oblaki čutiti abstinenco. Od sreče je odvisno, da vidiš ta prizor in od tega, da se ti v nalivu ljubi tja.
Pogled na jezero, tudi kadar samo astmatično hrope umazano zeleno, je vreden obiska.
Zato tudi današne močenje. Mislite si, da se je tam ustavljalo firbcev, ko nas je nekaj klamaturilo tam okoli, so vsi hoteli videti, kaj se dogaja. Res ni bilo videti tistega veličastnega gejzira, je pa hroplo in se vzdigovalo na sredini in jezernica ponavadi lena, ko farouški hlapec, je danes odrivala Idrijco in se še več sto metro nizdol ni hotela vmešati vanjo. Tako bosta še nekaj dni žlobudrali vštric kot skregani sosedi.
Sto metrov više pri jezu Kobila pa imamo Idrci vsake toliko svoje Niagarske slapove.
Fotografije so ratale in dva do kože premočena cucka sta se pobrala k meni domov na potico in deci terana. Živio!
No, s tem skalnim obrazom se za danes poslavljam in vsem dobro mislečim želim vesele praznike.
Lepo se imejte in čao! Ana Balantič
sobota, 12. december 2009
Novoletno voščilo
Dragi moji prijatelji
Veliko smo letos zapisali besed, vanje posejali sonce, prijateljstvo in mir.
Nekateri so to izrazili skozi glasbo in petje.
Vsi pa smo segli globlje vase in v tiste katerim je bilo to namenjeno.
Stisk rok, iskriv pogled in objem je bilo plačilo.
Vsem, ki ste z mano delili letošnja literarna srečanja širom Slovenije in onstran meje, želim, da novo desetletje splete še trdnejšo kito prijateljstva.
Ko boste te dni krasili drevesca, prižgite lučko tudi za lačne,
da jim bo pot do kruha jasnejša,
za bolne, da jim bo pot ozdravljenja krajša
in za trpinčene, da bo izginila pot sovraštva!
Jaz jo bom prižgala za vse vas, da bo svetloba decembrskega razpoloženja ostala v vaših srcih za dolgo.
Ker pa čas kot kaplja neslišno polzi skozi prste, želim, da včasih ustavi korak,
nariše mavrico, zlate misli, pravljico in tisoč drobnih srečkic na nove strpne poti.
Pridružujem se gnevu Tineta Vučka, ki je na blog obesil nestrinjanje s predpraznično evforijo.
"Bravo, če bi kaj zaleglo!"
Če pa obrneš drugače, praznikov ni nikoli dovolj in nekaj blišča so željne tako oči kot srce. Enoličnosti in samo službe, čeprav si sprva zaljubljen vanjo, si kmalu sit. Lepo je, da je ta mesec pričakovanja malo drugačen. Samo malo. Kajti v Angliji jih začne metati že septembra, dokler ni izpraznjena malha denarja.
Ampak kdor hoče doživeti miren december, mora priti v Idrijo. Tišina, še petarde so utihnile, večeri zaviti v molk in meglo, ljudje za zapečkom kot v dobrih starih časih. Prava kmečka idila. Na trgu Nebeškega miru smreka s tisoč lučkami in samota. Ja, tukaj se človek res spočije in ljudje nimamo občutka, da se bomo pravkar prekucnili v novo desetletje.
Voščilu bom dodala še nekaj fotografij hčerinega prazničnega razpoloženja, ki že mesec dni razsaja po njenem stanovanju v Angliji. Bee, mnogo lepega ti želim in hvala za te praznične utrinke!
Pa na zdravje in čao!
Veliko smo letos zapisali besed, vanje posejali sonce, prijateljstvo in mir.
Nekateri so to izrazili skozi glasbo in petje.
Vsi pa smo segli globlje vase in v tiste katerim je bilo to namenjeno.
Stisk rok, iskriv pogled in objem je bilo plačilo.
Vsem, ki ste z mano delili letošnja literarna srečanja širom Slovenije in onstran meje, želim, da novo desetletje splete še trdnejšo kito prijateljstva.
Ko boste te dni krasili drevesca, prižgite lučko tudi za lačne,
da jim bo pot do kruha jasnejša,
za bolne, da jim bo pot ozdravljenja krajša
in za trpinčene, da bo izginila pot sovraštva!
Jaz jo bom prižgala za vse vas, da bo svetloba decembrskega razpoloženja ostala v vaših srcih za dolgo.
Ker pa čas kot kaplja neslišno polzi skozi prste, želim, da včasih ustavi korak,
nariše mavrico, zlate misli, pravljico in tisoč drobnih srečkic na nove strpne poti.
Pridružujem se gnevu Tineta Vučka, ki je na blog obesil nestrinjanje s predpraznično evforijo.
"Bravo, če bi kaj zaleglo!"
Če pa obrneš drugače, praznikov ni nikoli dovolj in nekaj blišča so željne tako oči kot srce. Enoličnosti in samo službe, čeprav si sprva zaljubljen vanjo, si kmalu sit. Lepo je, da je ta mesec pričakovanja malo drugačen. Samo malo. Kajti v Angliji jih začne metati že septembra, dokler ni izpraznjena malha denarja.
Ampak kdor hoče doživeti miren december, mora priti v Idrijo. Tišina, še petarde so utihnile, večeri zaviti v molk in meglo, ljudje za zapečkom kot v dobrih starih časih. Prava kmečka idila. Na trgu Nebeškega miru smreka s tisoč lučkami in samota. Ja, tukaj se človek res spočije in ljudje nimamo občutka, da se bomo pravkar prekucnili v novo desetletje.
Voščilu bom dodala še nekaj fotografij hčerinega prazničnega razpoloženja, ki že mesec dni razsaja po njenem stanovanju v Angliji. Bee, mnogo lepega ti želim in hvala za te praznične utrinke!
Pa na zdravje in čao!
četrtek, 10. december 2009
Veseli december
10. december
Vse sem že pripravila, ošilila svinčnike, za vsak slučaj kupila radirko in nov zvezek, prevetrila možgane, pobasala v torbo še nekaj mojih umotvorov in čakala na veliki trenutek, da mentor Joško Štucin pozvoni v zelenooblaški učilnici in nas popelje v skrivnostni svet literarnega ustvarjanja.
Mimogrede sem še enkrat prebrala nekaj od številnih njegovih zbirk Na drugem bregu in najnovejšo Čuja in Hex n šus, ki ga je sramežljivo podpisal kot Regina Kralj.
Današnje sporočilo naše predsednice Branke, da premiera zaradi... odpade, mi je padlo čisto dol.
No ja, tako se je bolj klavrno začel moj veseli december, ker razen božično novoletnega koncerta pihalne godbe rudarjev Idrija in seveda petard na vsakem oglu, ne bo nič pretreslo našega kotla. Tega zlodja bo pa kot vedno. Že Miklavž je pokal tam okrog banke in mercatorja, da me je privzdigovalo kot bi se mi kolcalo.
Zagotovo našemu lit. društvo Ris ne bo uspelo ponoviti lanskoletnega uspešnega nastopa v Psihiatrični bolnici in pacientom ponuditi nekaj dušne paše. Ker si baje zvesto in številno poslušalstvo želi takih srečanj, ni znano kje se je letos zataknilo.
Kakorkoli že, imejte se lepo in čao! Ana Balantič
Vse sem že pripravila, ošilila svinčnike, za vsak slučaj kupila radirko in nov zvezek, prevetrila možgane, pobasala v torbo še nekaj mojih umotvorov in čakala na veliki trenutek, da mentor Joško Štucin pozvoni v zelenooblaški učilnici in nas popelje v skrivnostni svet literarnega ustvarjanja.
Mimogrede sem še enkrat prebrala nekaj od številnih njegovih zbirk Na drugem bregu in najnovejšo Čuja in Hex n šus, ki ga je sramežljivo podpisal kot Regina Kralj.
Današnje sporočilo naše predsednice Branke, da premiera zaradi... odpade, mi je padlo čisto dol.
No ja, tako se je bolj klavrno začel moj veseli december, ker razen božično novoletnega koncerta pihalne godbe rudarjev Idrija in seveda petard na vsakem oglu, ne bo nič pretreslo našega kotla. Tega zlodja bo pa kot vedno. Že Miklavž je pokal tam okrog banke in mercatorja, da me je privzdigovalo kot bi se mi kolcalo.
Zagotovo našemu lit. društvo Ris ne bo uspelo ponoviti lanskoletnega uspešnega nastopa v Psihiatrični bolnici in pacientom ponuditi nekaj dušne paše. Ker si baje zvesto in številno poslušalstvo želi takih srečanj, ni znano kje se je letos zataknilo.
Kakorkoli že, imejte se lepo in čao! Ana Balantič
torek, 8. december 2009
Kako diši moja knjižnica
Kako diši moja knjižnica
20 november
Firbec me je dajal, kako izgleda, če se udeležiš tudi proznega vseslovenskega natečaja.
20. novembra je bila ob dnevu splošnih knjižnic podelitev priznanj 28 piscem v Kosovelovi knjižnici v Sežani s slavnostnim govornikom Cirilom Zlobcem, ki je poudaril pomen teh ustanov že od prve in najstarejše, ki je nastala že 300 let pred n. š. v Aleksandriji om do današnjih, ki so dostopne prav vsakomur.Dodal je, da v Prešernovem stoletju ni izšlo več kot 40 pesniških zbirk, samo lani jih je kar 300 in njegova misel naj knjiga uči človeka od šolskih klopi naprej, kaj naj bere.
Moj prispevek temu natečaju, ki se seveda ni uvrstil v ožji izbor.
Kako diši moja knjižnica
Ker mesto res ne premore ravnine nič več kot za pošten plac, moraš do drugega, ta Starega že navzdol.
Na njem se je pred petsto leti po nekaj sušnih obdobjih rudarjenja z odprtjem Ahacijevega rova dokončno in za dolgo začela odvijati zgodovina rudnika. Po poznejšem zasutju, ko so se že drugje razohotila nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak. Da je bila voda vedno na razpolago mimoidočim in za okras, so skrbele štiri medeninaste ribje glave nasajene na kamnit steber sredi vodnjaka.
Tri mogočne lipe, četrto je po hudi bolezni nadomestila mladostnica, ki se kot vile dobrotnice sučejo okoli vodnjaka, so včasih senčile domiselno postavljene klopi pod njimi in prenekatere zaljubljene pare.
Danes pivnajo le avtomobilski smrad in alkoholne hlape vedno žejnih in zdolgočasenih počivalčkov posedenih ob šank, ki se je nedavna ugnezdil pod njimi.
Zato tudi klopi nimajo več tam kaj iskati. Le plac je končno dobil pravo ime, Ahacijev.
V njegovo veduto, katero marsikateri slikar ne more obiti, ne da bi si jo nanesel na platno, so se kot je spodobno, v tistem zgodnjem času v krog zvrstile same imenitne stavbe.
Najstarejši teater na kranjskem, ki se je kot Feniks dvignil iz nekdanje lope za skladiščenje in popravljanje orodja in markantna pojava nekdanje žitne kašče, magazina, ki je 140 let oskrboval prebivalce z žito. Ko se je ta potreba umaknila v zgodovinski zapis, se je vanjo leta 1971 naselila prekrasna knjižnica z razstavno galerijo. Kot knjižni molj moram nekaj povedati o tej ustanovi, ki se je iz premajhnih prostorov na Mestnem trgu, preselila pod to leseno tramje, meščanom v ponos in zadovoljstvo.
Nekoč so se pod težo zrnja dišečega od sonca upogibali podovi, danes se pod velbi šibijo police polne mamljivih besed in v prvem nadstropju na šipnatih vrati kot da piše: "Tišina prosim!"
Ko se ti vdano razmaknejo, če bi se mogla, bi se celo priklonila, neslišno vstopiš, kajti tišina tukaj ima poseben vonj, prav tako "Dober dan!" naših vrlih knjižničark in knjižnjičarja.
Ko jih prosiš za pomoč, oh, ti pa vedno zadišijo s tako prijaznim nasmeškom, da ti je včasih kar nerodno, ko sami skočijo med plejado naslovov in izvlečejo ravno tistega, ki ti je takrat padel na pamet.
Kako jim to uspe? Verjetno so se prebili skozi dunajsko šolo in prebrali morje klasike?
Ko se poletna sopara dvigne (avtomobilski smrad ostaja itak vedno pri tleh) in razvleče lipov vonj do oken tega hrama, vdere skozenj, se pomeša med stotnijo zgodb in najprej prelista tiste iz otroštva, s pentljo v laseh in nabranim krilcem, tiste iz šolskih klopi, ki dišijo najbolj mehko in skoraj ne rabijo še novega.
Ja, Solzice, Lepi janičar, Heidi, Pika Nogavička...
Danes mednje stopiš samo, da bi jih pogladil, zamižal, se preselil petdeset let nazaj in za vekami vdihnil takratni vonj.
Miniaturni kotiček tam na koncu, ravno pravšnji za mlečnozobke in njihovo radovednost, ja, tistega pa lipov vonj najraje obišče, že zato, da se potopi v skrivnosti njihovega pravljičnega sveta.
Nekateri nostalgijo po takratnosti venomer vlačimo s sabo. Zato nam iz polic, ki jih še ni uhitel pobožati lipov vonj nenadoma zadiši po že utrujenih, nič kolikokrat prelistanih, ravno tam, kjer je zgodba najbolj napeta, zavihanih listih ali solznih lisah nastalih ob ganljivih zgodbah kot so Tostojevi železniški tiri na katere Ana odloži svojo ljubezen in Kosmačeva Sreča in Tantadruj, Steibeckova Aron in Cal iz Vzhodno od raja in Remarqueva Noč v Lizboni.
Mene najpogosteje odnese na desno med pesniške police.
Tam šele zadiši, a tako sanjavo po Goethejevem Vilinskem kralju.
Kjer se med verzi pretaka brdka hči planin in Lorcova ljubezen po zelenem. in Byronov zvesti pes Novofundlanec in Menart in Minatti...
Po trdoti današnjega postmodernističbega pisanja in svežem črnilu dišijo pravkar izšle knjige, precej vsiljivo nastavljene bralcem na velikem panoju.
Čeprav opečatene z mnogimi nagradnimi zaznamki, kjub slikovitosti in sočnosti jezika, meni večina niso všeč.
Že res, da nasilja ne moreš drugače opisati kot z vsemi vulgarizmi, ki pašejo zraven.
Z njimi se tako junaško postavljajo tudi vsi vogali, češ če smejo to početi knjige, ki naj bi bile vzor spodobnosti in ohranjanju slovenščine, potem...
Po zvenečih in bleščečih naslovnicah samo podrsam s kazalcem in izginem med že umedeni vonj ostalih polic, med Lainščka, Pahorja, Brino Svit, Cvetko Bevc in Pearl Buckovo.
Ne tam doli pod lipami, tukaj v naši knjižnici se danes poseda in vonja glasno tišino besed!
Fotografije so iz predvojnega časa in v ospredju, v največji stavbi, tam je danes knjižnica.
Vodnjak obkrožen s svojimi vilami, fotografiran izpred današnje knjižnice v predvojnem času.
Lepo se imejte do naslednjič čao! Ana Balantič
20 november
Firbec me je dajal, kako izgleda, če se udeležiš tudi proznega vseslovenskega natečaja.
20. novembra je bila ob dnevu splošnih knjižnic podelitev priznanj 28 piscem v Kosovelovi knjižnici v Sežani s slavnostnim govornikom Cirilom Zlobcem, ki je poudaril pomen teh ustanov že od prve in najstarejše, ki je nastala že 300 let pred n. š. v Aleksandriji om do današnjih, ki so dostopne prav vsakomur.Dodal je, da v Prešernovem stoletju ni izšlo več kot 40 pesniških zbirk, samo lani jih je kar 300 in njegova misel naj knjiga uči človeka od šolskih klopi naprej, kaj naj bere.
Moj prispevek temu natečaju, ki se seveda ni uvrstil v ožji izbor.
Kako diši moja knjižnica
Ker mesto res ne premore ravnine nič več kot za pošten plac, moraš do drugega, ta Starega že navzdol.
Na njem se je pred petsto leti po nekaj sušnih obdobjih rudarjenja z odprtjem Ahacijevega rova dokončno in za dolgo začela odvijati zgodovina rudnika. Po poznejšem zasutju, ko so se že drugje razohotila nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak. Da je bila voda vedno na razpolago mimoidočim in za okras, so skrbele štiri medeninaste ribje glave nasajene na kamnit steber sredi vodnjaka.
Tri mogočne lipe, četrto je po hudi bolezni nadomestila mladostnica, ki se kot vile dobrotnice sučejo okoli vodnjaka, so včasih senčile domiselno postavljene klopi pod njimi in prenekatere zaljubljene pare.
Danes pivnajo le avtomobilski smrad in alkoholne hlape vedno žejnih in zdolgočasenih počivalčkov posedenih ob šank, ki se je nedavna ugnezdil pod njimi.
Zato tudi klopi nimajo več tam kaj iskati. Le plac je končno dobil pravo ime, Ahacijev.
V njegovo veduto, katero marsikateri slikar ne more obiti, ne da bi si jo nanesel na platno, so se kot je spodobno, v tistem zgodnjem času v krog zvrstile same imenitne stavbe.
Najstarejši teater na kranjskem, ki se je kot Feniks dvignil iz nekdanje lope za skladiščenje in popravljanje orodja in markantna pojava nekdanje žitne kašče, magazina, ki je 140 let oskrboval prebivalce z žito. Ko se je ta potreba umaknila v zgodovinski zapis, se je vanjo leta 1971 naselila prekrasna knjižnica z razstavno galerijo. Kot knjižni molj moram nekaj povedati o tej ustanovi, ki se je iz premajhnih prostorov na Mestnem trgu, preselila pod to leseno tramje, meščanom v ponos in zadovoljstvo.
Nekoč so se pod težo zrnja dišečega od sonca upogibali podovi, danes se pod velbi šibijo police polne mamljivih besed in v prvem nadstropju na šipnatih vrati kot da piše: "Tišina prosim!"
Ko se ti vdano razmaknejo, če bi se mogla, bi se celo priklonila, neslišno vstopiš, kajti tišina tukaj ima poseben vonj, prav tako "Dober dan!" naših vrlih knjižničark in knjižnjičarja.
Ko jih prosiš za pomoč, oh, ti pa vedno zadišijo s tako prijaznim nasmeškom, da ti je včasih kar nerodno, ko sami skočijo med plejado naslovov in izvlečejo ravno tistega, ki ti je takrat padel na pamet.
Kako jim to uspe? Verjetno so se prebili skozi dunajsko šolo in prebrali morje klasike?
Ko se poletna sopara dvigne (avtomobilski smrad ostaja itak vedno pri tleh) in razvleče lipov vonj do oken tega hrama, vdere skozenj, se pomeša med stotnijo zgodb in najprej prelista tiste iz otroštva, s pentljo v laseh in nabranim krilcem, tiste iz šolskih klopi, ki dišijo najbolj mehko in skoraj ne rabijo še novega.
Ja, Solzice, Lepi janičar, Heidi, Pika Nogavička...
Danes mednje stopiš samo, da bi jih pogladil, zamižal, se preselil petdeset let nazaj in za vekami vdihnil takratni vonj.
Miniaturni kotiček tam na koncu, ravno pravšnji za mlečnozobke in njihovo radovednost, ja, tistega pa lipov vonj najraje obišče, že zato, da se potopi v skrivnosti njihovega pravljičnega sveta.
Nekateri nostalgijo po takratnosti venomer vlačimo s sabo. Zato nam iz polic, ki jih še ni uhitel pobožati lipov vonj nenadoma zadiši po že utrujenih, nič kolikokrat prelistanih, ravno tam, kjer je zgodba najbolj napeta, zavihanih listih ali solznih lisah nastalih ob ganljivih zgodbah kot so Tostojevi železniški tiri na katere Ana odloži svojo ljubezen in Kosmačeva Sreča in Tantadruj, Steibeckova Aron in Cal iz Vzhodno od raja in Remarqueva Noč v Lizboni.
Mene najpogosteje odnese na desno med pesniške police.
Tam šele zadiši, a tako sanjavo po Goethejevem Vilinskem kralju.
Kjer se med verzi pretaka brdka hči planin in Lorcova ljubezen po zelenem. in Byronov zvesti pes Novofundlanec in Menart in Minatti...
Po trdoti današnjega postmodernističbega pisanja in svežem črnilu dišijo pravkar izšle knjige, precej vsiljivo nastavljene bralcem na velikem panoju.
Čeprav opečatene z mnogimi nagradnimi zaznamki, kjub slikovitosti in sočnosti jezika, meni večina niso všeč.
Že res, da nasilja ne moreš drugače opisati kot z vsemi vulgarizmi, ki pašejo zraven.
Z njimi se tako junaško postavljajo tudi vsi vogali, češ če smejo to početi knjige, ki naj bi bile vzor spodobnosti in ohranjanju slovenščine, potem...
Po zvenečih in bleščečih naslovnicah samo podrsam s kazalcem in izginem med že umedeni vonj ostalih polic, med Lainščka, Pahorja, Brino Svit, Cvetko Bevc in Pearl Buckovo.
Ne tam doli pod lipami, tukaj v naši knjižnici se danes poseda in vonja glasno tišino besed!
Fotografije so iz predvojnega časa in v ospredju, v največji stavbi, tam je danes knjižnica.
Vodnjak obkrožen s svojimi vilami, fotografiran izpred današnje knjižnice v predvojnem času.
Lepo se imejte do naslednjič čao! Ana Balantič
Primorci beremo
Primorci beremo
je projekt, ki že tretje leto privablja bralce iz devetih primorskih knjižnic, da se potegujejo za bralno značko. Tokrat smo prebrali 5666 knjig in samo idrijsko cerkljanska regija1084 .
Priznanje je prijelo 78 bralk in bralcev. Za zaključek projekta nas je 2. decembra gost idrijske knjižnice, pisatelj, pesnik in dramatik Feri Lainšček popeljal skozi svoje ustvarjalno življenje. Večer je polepšala Monika Mlinar iz ansambla Zapeljivke. Z njeno uglasbitvijo je ob spremljavi harmonike zapela dve njegovi pesmi. Vsi udeleženci smo za nagrado dobili njegovo zadnjo pesniško zbirko Ne bodi kot drugi.
Jaz pa še fotografijo s Ferijem Lainščkom od novinarja Filipa Šemrla. Sem si jo zaslužila, mar ne, ker sem kar 35 knjigam prebrala vsebino. A le zato, ker se mi je letos samo bralo in bralo in nič drugega kot bralo.
Zame je bil večer nekaj posebnega, ker sem v živo spoznala enega od mojih priljubljenih pisateljev.
Lepo se imejte vsi moji in čao! Ana Balantič
je projekt, ki že tretje leto privablja bralce iz devetih primorskih knjižnic, da se potegujejo za bralno značko. Tokrat smo prebrali 5666 knjig in samo idrijsko cerkljanska regija1084 .
Priznanje je prijelo 78 bralk in bralcev. Za zaključek projekta nas je 2. decembra gost idrijske knjižnice, pisatelj, pesnik in dramatik Feri Lainšček popeljal skozi svoje ustvarjalno življenje. Večer je polepšala Monika Mlinar iz ansambla Zapeljivke. Z njeno uglasbitvijo je ob spremljavi harmonike zapela dve njegovi pesmi. Vsi udeleženci smo za nagrado dobili njegovo zadnjo pesniško zbirko Ne bodi kot drugi.
Jaz pa še fotografijo s Ferijem Lainščkom od novinarja Filipa Šemrla. Sem si jo zaslužila, mar ne, ker sem kar 35 knjigam prebrala vsebino. A le zato, ker se mi je letos samo bralo in bralo in nič drugega kot bralo.
Zame je bil večer nekaj posebnega, ker sem v živo spoznala enega od mojih priljubljenih pisateljev.
Lepo se imejte vsi moji in čao! Ana Balantič
Naročite se na:
Objave (Atom)