sobota, 28. november 2009

Tisoč in ena noč mojega mesta

 27. november 2009

Zeleni oblački smo se tokrat v preselili na Sultanov dvor logaškega grajskega parka s plavolaso Šeherezado Vando .
Mlademu princu se je najprej ponudila za pripovedovanje pravljic mlada gostojezična osnovnošolka Vandina (naša ta mala). Ko se je zbor dvorjanov odločal, jo je kar odneslo s stola. "Jaz bom Šeherezada!" "A pa veš kdo je to?" je teta Vanda samo zevnila  od začudenja. "Ja, vem, no ja, ja saj sem prebrala Tisoč in ena noč, lahko naredim scenariji!"
In ravno, ko bi morala s svojo očarljivostjo stopiti pred princa, jo je vsezastrašijoča gripa položila v mehko naročje domače postelje.Vlogo je velikodušno prevzela teta Vanda.
Tako smo se dvorjani vseeno ta petek odeli  v svilene šale, prižgali svečke in ob božanju nežnih zvokov, ki jih je iz svojega inštrumenta SAROD izvabljal Damir Višič, ki si je svojo pot začrtal v indijsko tradicionalno glasbo, posedli okoli Šeherezade.
Vsak na svoj način smo bogatili njeno že tako polno pripovedovalsko žilico, da bo v zimskih večerih lahko omrežila svojega princa,  če bo zamerljivo pogledoval na uro, "A tebe niii, še vedno niii"...
Čeprav je odpadlo kar nekaj ta glavnih humorističnosonetnoaforistčnosmelih akterjev (predvsem Tineta, Marcela in Petkovška) je precej zasanjano vzdušje predramil le Tim s svojim duhovitim humorjem. Ostalih trinajst pa se je  nežno prepustilo mehkobi Zelenih oblakov in smo pluli po deželi pravljic, brez povečanega pritiska in adrenalina. Ob Brankini in Franckini pripovedi pa skoraj spustili dež na poslušalce. Še dobro, da so tudi za oblake iznašli robčke in smo svoja čustva diskretno spustili vanje.
Hvala (naši mami) Branki in vsem v društvu, da vedno znova in znova doživim večer, ki mu potem še pozno v noč  tudi spanec ne more do živega.

Naši ta mali pa v imenu vseh želim hitrega okrevanja, da nas  kdaj drugič popelje v svoj svet.

Moj pridevek k temu večeru je bil sicer čisto po moje malo drugačen, ker pač ne morem iz svoje kože.


Tisoč in ena jesen

Kadar noč že tisoč
in enkrat povije noči,
se stegne med pločnike,
ki so brez korakov
poleženi med hiše,
takrat si povem pravljico.
Ti v njej ostaneš do jutra.
Vedno prehitro oblečen v dan
zblediš do naslednje.

Ko povem si že tisoč in eno,
o najinih davnih poletjih,
o smaragdu, svili in rašu
in vratih večnih odhajanj,
se od samotnih sten
prebijem do jutra,
potegnem sonce na veke,
z listjem ga zmešam v oker
in vržem na platno jesen.

Tvoj dolg sem,
vzemi me nežno.

















































Čao do naslednjič!

Ko sem sama, sem čisto svoja!   Ana Balantič

nedelja, 22. november 2009

Jubilej ženskega pevskega zbora DU Idrija

21. november

Osnovna šola Jožeta Mihevca Idrija








Nabito polna večnamenska dvorana je slavnostno počastila 25. jubilej  Ženskega pevskega zbora DU Idrija pod vodstvom zborovodje Ivana Rijavca.
Vem, da je bilo že veliko povedanega o dolgoletnem delovanju zbora, največ pa na koncertu, a bom kljub temu še sama dodala majhen kamenček v ta čudoviti mozaik.
Že pozdravna pesem Radovana Gobca ZAPOJMO PESEM, je potrdila da pevke obvladajo svoje poslanstvo, kar pove tudi misel pred kratkim umrle članice Jerice Brus, ki si jo je zbor vzel za svoj moto.










Nikdar nam dolgčas ni
ker pesem nas združuje 
naš glas še vedno navdušuje 
in tudi letom trmasto kljubuje.

Modra nit, ki bi vezala njihovo kito, naj bi bila tudi poezija in ples. Škoda, da je zaradi bolezni odpadla glasbena točka pianistk Marije Rijavec in Maje Tanjšek, ki naj bi štiriročno zaigrali Zorka Prelovca SEDEM SI ROŽ v priredbi Blaža Puciharja.

S prvo recitacijo Radice Pahor  PAVLOVCEM,  ki tako kot pevke ne more obiti zavednosti do NOB, je potem zazvenela tudi pesem ŠIVALA JE DEKLICA ZVEZDO.




 Da je včasih tudi samota in ni potreba, da se je bojimo, sem s pesmijo SAMOTA iz svoje tretje knjige, oblikovala uvod v njihovo pesem GOZDNA SAMOTA,  za katero so dobile celo nagrado.
In dolg aplavz jim je tudi sinoči zatrdil, da so si jo zaslužile.













Kot bi se odpiral cvet vrtnice so tri članice Plesnega kluba Idrija,  koreografinje Renate Alibegovič odplesale igrivo otroško vstopanje v svet, odraščanje v njem in na koncu zrelost žene.

Pesem in zopet pesem in akademski slikar Rafael Terpin nam je odstrl občutke, ki so se ga dotaknili ob prenočevanju nekje v njem tako ljubih govcih, ko mu je družbo delal le sončni zahod v katerega so tonili slovenski vršaci, ki so mu po devetnajstih letih privlekli v spomin celo sinovo rojstvo.
In pevke so mu med ostalimi pridele še pesem  ROŽ, PODJUNA, ZILA.






Podelitev jubilejnih priznaj članicam, med katerimi so nekatere že več kot trideset let zveste petju, in Gallusovih značk, je sledila še recitacija Andre Jereb  MOJE MESTO  kateri so pevke za zaključek dodale  RUDARSKO v priredbi Ivana Rijavca st.







Skoraj dveurni program je z ubrano besedo povezovala Metka Rupnik iz radia Odmev in konec prepustila stanovskim društvom, da so s priložnostnimi darili in plaketami čestitali jubilantkam in jim zaželeli en velik
ŠE NAPREJ.








Za posvetilo s kaligrafsko pisavo in  lepo uokvirjeno,  ki so ga izročile članice pevskega društva iz Spodnje Idrije naj mi darovalke ne zamerijo, če besedilo vseeno na tem mestu podpišem z svojim avtorskim imenom.
Glasi se pa takole:

25  LET S PESMIJO NA USTIH


S pesmijo na ustih,
gre človek lažje skozi čas.
Zato ste ve četrt stoletja
kot Orfej ubrano združile glasove,
pogumno z njimi preorale to ledino, 
kjer mnogo srčnih je ljudi.


Ker vsak ima svoj vrt,
v katerem rastejo njegove sanje,
je tudi vaš razkošno 
in ljubeče s petjem prepleten.
Klub zrelim letom, 
še dovolj mladostnim,
da seže v skrite kote vsakega srca.


Tudi me smo zapisane pesmi 
in isto sporočilo druži nas,
zato se veselimo vaših vztrajnih let
in vam čestitamo iz srca 
kot zna le cvetu, cvet.







 Ker tudi jaz čutim, da mesto že desetletje spremlja mojo ustvarjalno pot in me na vsakem koraku prijazno podpira, sem nekaj tega blaga v obliki zadnje pesniške zbirke poklonila tudi pevkam, se pravi mestu katerega del kulture so. Posvetilo je prebrala Metka Rupnik.




Kakor moje pesmi,
tudi vaše družijo ljudi.
Čeprav s srebrno nitko v laseh
prepletate to kito že častitljivih 25 let.

Da bi vas še dolgo družila pesem,
njena sporočilna moč pa stkala
in ohranila mnoga prijateljstva. 


Da te pesem res drži pokonci, so dokazale pevke in kot da res ne morejo iz svoje kože, so po dveurnem
stanju na odru v prostorih društva upokojencev, ob seveda obilno obloženih mizah še vedno prepevale, od veselja, ponosa in prijateljstva.
"Kaj boste hodili domov, me še vedno pojemo!" so nas ustavljale, ko smo nekateri po enajsti uri že tiščali proti izhodu. 
Še enkrat jim čestitam in naj se jim uresniči želja, da dosedanja predsednica Vera Gregorač, ostane to še naprej.




Ko bo zopet kaj zanimivega se pa vidimo. Čao!
Za današnjo umotvorščino stoji Ana Balantič

sobota, 21. november 2009

Nagradno srečanjo seniorjev

13. november 2009

Ljubno ob Savinji

No ja, bom začela kar s samohvalo, čeprav to ni res lepa čednost. Saj je pa itak Dragica Breskvar seštela moje nagrajene udeležbe na javnem natečaju za pisce seniorje in javno razglasila vseh osem, od teh sem jih do sedaj v desetih leti obiskala šest.  Za zadnje, ki se je rodilo v Vipavi pod tankim ušesom prof. Ivane Slamič, mi je neka pesnica navrgla tako za usput, po primorsko:
"Kaj morjo vedno izbrat tebe?" Noben odgovor  mi ni prišel na misel.
Kriva?  Zakaj?
Sram? Pred kom?
Foušija?  Za gotovo!
Tako so odločili uni tam gor, hi hi, ha, ha, ho, ho!  (Iztok Mlakar)
Ali naj zaradi takih opazk pospravim kufre in se zalezem v kot. Jok! Dokler ne pride bolezen in stric Alzhajmer.

Samostojna svetovalka JSKD in glavna urednica revije Mentor, Dragica Brekvar je s pomočjo predsednice JSKD Mozirje Ivane Žvipelj pripravila nagradno srečanje piscev seniorjev v Juvanju / Ljubno ob Savinji.
17 najboljših iz preljube Slovenije po izboru območnih selektorjev smo se za dva dni ugnezdili v športnem centru Prodnik. Večina smo bili stari znanci, nekaj piscev, je pa to postalo sedaj.
Začelo se je z ogledom mašnih plaščev v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija, ki jih je darovala smetana mogotcev, vključno s cesarico Marijo Terezijo. Neprecenljiva vrednost, ne tako z žlahtnostjo zlate in srebrne niti, ampak zaradi milijonov potrpežljivih ubodov.
Nadaljevali smo s kosilom. Pri Prodniku so nas nahranili kot se spodobi, za ukaželjne goste. Nič se ni šparalo kot tam na Primorskem in Milena Miklavčič (najbolj gobčna, seveda novinarka) pa kot da ne more pozabiti: "A se spomniš Dragica tistih makaronov v Škocjanu?" Kar dvignilo nas je ob tem spominu. Tega je že dve leti in so še vedno vredni pogrevanja. Verjetno jih bomo ob naslednji dostojno obloženi mizi privlekli spet na krožnike. No ja, kakor koli obrneš je...
Mentorica Ivana Slamič, se nas je lotila po kosilu in tri ure predavanja kot bi mignil. Tako je bilo zanimivo.Nato je sledil kot kulisa stalnica, naš literarni večer. Najprej kot se za nastop spodobi, toaleta in malo treme, sploh če si na vrsti predzadnji. Ampak glasbeni vložki citrarke in kitaristke so poskrbeli za sproščenost. Gost tega večera je bil zmagovalec lanskega natečaja Urška Gregor Rozman iz Ljubljane, ki je bil vidno navdušen nad našimi prebranimi umotvori in za piko na i je dodal nekaj utrinkov iz svojega nagradnega prvenca (crux. ansata).
Nato je bilo vino in potica. Profesorica Ivana Slamič pa mi je mimogrede navrgla nekaj pohvale na račun moje interpretacije dveh pesmi.
Spreletelo me je ob spominu na prvi nastop pred sedmimi leti v Dobrni, kjer je bil mentor Peter Kuhar.
"Jaz pa ne bom brala pred publiko!" sem se ga lotila previdno.
"O tem pa sploh ni govora, kar pripraviti se!" me je trdo postavil na tla.
Na hodniku sem kar lezla skupaj in tuhtala kako se tej zadevi ogniti. Ja, Ana kaj se ti pa lahko zgodi?" me je nekaj udarilo v možgane in sem bila ozdravljena. Razdeljeni v pare sva z Zvonetom Batista potem odbrenkala vsak svoje besedilo in Kuhar na koncu:
Ana kje ste pa vi že nastopali?" Malo debelo sem ga pogledala. "Zakaj?" Ja, ker ste tako lepo z občutkom prebrali."
No ja, to sem napisala zato, ker me nekateri v društvu Ris stalno masirajo, naj berem lepo s poudarkom in še vse kar paše zraven. Vsak sicer sliši le drugega in ker nismo profesionalci, naj nam bo oproščeno.
Itak pa če beremo slabo, beremo v svoj špot in preveč pojasnjevanja nekaterih nastopajočih, zakaj, kje, kako je nastalo besedilo, poslušalcev tudi ne prepusti k svobodnemu razmišljanju.
Tako, naj bo dovolj poduka!
Zaključek večera ob dobri hrani in z nekaj osebki, ki se nam je še kar družilo, skoraj do polnoči.
Potem pa smo le potegnili dreto.
Zjutraj sem seveda zamudila telovadbo in ujela le še nekaj taktov tega prijetnega opravila, seveda, če ga vodi Dragica.  Doma je to opravilo preveč dolgočasno.
Po obilnem zajtrku, brez odmora spet tri ure intenzivnega predavanaja in razčlenjevanja naših umotvorov. 
Prof. Slamičeva je svoje trditve podkrepila z ocenami štajerskega selektorja Marjana Pugartnika ( pravijo, da vsako besedilo precej trdo prime v roke - natrže). Res nam je navrgel kar precej poučnih in dobrohotnih ocvirkov. Ja, če ti taka učena glava kaj podmetne, si lahko samo vesel.

Drugo je, če ti nič hudega slutečemu in nič krivemu, ob prijetnem pogovoru z nekom, oseba okužena z virusom foušije ali čim podobnim, tako v mimohodu, podmete grenak ocvirek in to na konec dveh čudovitih dni. Kar je preveč, je pa too much. Taktnost in manira se je nekaterim res izneverila ali jim je že ob rojstvu izpadla in ne ločijo meje zasebnega pogovora in ti frfotaje pritaknejo nekaj v smeh zavitega sarkazma. Haloo!

So me potem podučili, naj za božjo voljo že enkrat naredim črto. Bom!

Po kosilu, ki  smo ga nekateri raztegnili, ker se je zunaj ponujal siv v dež nagnjen dan  pa slovo, ki ga nikoli ne maram.


















mentorja Ivana Slamič in Marjan Pungartnik

Kar veter odloži, odloži z namenom! 
Se vidimo! Čao!   Ana Balantič

torek, 17. november 2009

BENEČIJA

BENEČIJA
16. oktober 2009

Srečanje severnoprimorskih literatov je bilo tokrat v majhni zamejski vasici Zgornji Tarbij.
Nič hudega, če se malo zgubiš med nadiškimi griči. Vidiš pa malo več lepote kamnastih domačij nasajenih v brege. Kot majhna orličja gnezda vsa bela z obveznim zvonikom na sredi, špegajo po nas kalilcih miru, ko kolovratimo zdaj po eni cesti, potem se nam zdi, da je druga prava in končno ta prva je čisto zares prava, ki nas pripelje v eneg izmed njih. Nikjer žive duše, še zavesa se ne zgane, ko iščemo pravo stavbo.
"Ja kakšen jezik pa govorite?" jo lomi po hrvaško moški, ki se je snel iz nič in sliši našo špraho.
"Ja slovensko!"Naenkrat ve vse o Idriji in njihovih lovcih. Ha, ha.
Jaz sem topel objem zamejske govorice na literarnem srečanju doživela že drugič.
Tokrat se je med nami iz tostran meje, pridružilo še 13 zamejskih Slovencev. Na srečanju so se predstavili s svojo literaturo. Skupaj z našo mentorico prof. Ivano Slamič, smo se predali njihovim razmišljanjem.
Z glasilom "MI SMO TU", tuka, izde, kle, tle, se oglašajo člani kulturnega društva Ivan Trinko, vsak po svoje, vsi pa v edinem jeziku, ki ga poznajo poleg italijanščine. Knjižno slovenščino se manjšina šele sedaj uči v privatnih dvojezičnih šolah.
Ko so se baje slovanska ljudstva na poti na zahod in jug pred 1300 leti ustavila pred langobardskim orožjem, so naselili telele dolince in njej ni so ji dali svoje beside, wiže, te jošt piisanjee in nediškega kantavtorja Kekka.
Kot pravi Marina Cernetig v svoji knjigi PA NIČ NIJE UMARLO, ki je izšla v antologiji
BESIDE TELE ZEMLJE
Ob njihovih besidah po sloviensko, so naše izgubile ves lesk.
Še posebno so pobožale mene, kot me že toliko let tiste čisto podobne, tam čez v breginjskem kotu, kjer svoje korenine greje moja sošolka Ida.
V 19. stoletju živeči profesor Giovani Clodig, je rekel, da goste sprejmejo velikodušno in prijazno. Njihove hiše in kleti so kot brez vrat, ki bi zapirale. Samo odpirajo.
Tudi nas so sprejeli, toplo in prisrčno, najprej s kostanjem in vinom. Zvečer, ko je tam doli v tržaški zaliv utonilo zadnje sonce pa še z bogato tipično kulinariko nadiških domačij. Njihovo vino je ogrelo in razmnožilo naše in njihove BESIDE. Do naslednjega srečanja.













In tako dalje, s popotnico za dolge kilometre do doma.

La vita e bella! Čao! Se vidimo

Ana Balantič