Literarna čajanka

12.februar 2011

Koščke jabolka, mandljev in cimeta vam bomo ponudili v kolačkih besed in skodelicah čaja. 
Pomarančno lupino in cvetne liste vrtnic bosta v notno črtovje prelila flavtist Vid Sark in kitarist Bojan Šen.
Tako se je v scenarij zapisalo voditeljici večera Anji Sedej članici Lit. društva Zeleni oblaki.
Literarno čajanko restavracije Marche na Lomu smo posladkali še Vanda Lavrič, ki je njen humorni zapis izpljunil tiskalnik le na polovico, kar je opazila med potjo na prireditev in hajd domov v Laze, kjer je napadla računalnik, da je izdavil zadevo v celoti. Tako je bil smeh dvakraten. 
Tim Uršič se je opravičil, ker je skodelica čaja v njegovih dveh pesmih omenjena le enkrat.
Obložena miza z vsemi mogočimi sladkimi dobrotami, ki jih restavracija peče v lastni pekarni in množica kozarcev z raznovrstnimi čaji, (imena le s težavo izgovoriš, kaj da bi si jih še zapomnil). V vazi je bil celo šop svežega žajblja. To je bilo kot nalašč za mojo prvo pesem Kadulja-Salvija Officinalis.
Da bi številni obiskovalci ne poslušali s premalo sline v ustih, je po prvi trojki bralcev sledila čajanka. Vmes smo od Anje izvedeli še marsikaj o čaju, tudi kako so ga iznašli.
Ko se je namreč kitajski cesar Chen-nung vročega poletnega dne leta 2374 pr.n.št. želel v senci osvežiti, je poletna sapica v zavrelo vodo zanesla nekaj listov z bližnjega grma. Cesar se je po zaužitju te tekočine počutil neverjetno osvežilno in rodila se je nova pijača., ki so jo imenovali Čarobni zvarek. Čaj je tako postal privilegij bogatašev.
Kako se je farmacija začela ukvarjati z zdravljenjem iz rastlinskih izvlečkov, nam je odstrla Tilka Jerič, upokojena magistra farmacije. Obširna razlaga, kako je iz človekoljubne rabe naravnih učinkovin današnja kemična industrija prvinsko poslanstvo, humano pomagati človeku, pohabila z vsiljevanjem vedno dražjih strupenih drog.
Jože Omerzu je naravovarstveno obdelal najstarejšo bukev, ki zaščitena uživa svoj mir nekje na ...
Pa je bolje zamolčati njeno domovanje, da se ne bi kdo spomnil, da že predolgo razrašča svoje korenine po preljubi zemljici, kot se je nedavno zgodilo s tristoletnicami v Idriji.
Lara, Helena in Branka, ja tri, ki ti s svojimi viticami vedno sežejo do srca, so nas tudi tokrat posladkale. 
Vladimirju se je zapisalo o zdravilnih napitkih in zdravi hrani. 
Zraven mene sedeči Borut Petkovšek pa je ves čas nekaj pisal in ko je končno dobil svojo šalico čaja, se mu je tudi jezik razvezal. Spotoma, ko je srebal opojno pijačo in se zalagal s sladkimi prigrizki, je tudi nastalo za dve pesmi besedila o čaju.
Gregorju se je kot opojna pijača namesto čaja vsedel v možgane dolenjski cviček, seveda le na papirju in ga je v dolenjščini tudi predstavil publiki.
Za konec je naš Marcel Stefančič, ja kaj bi rekla, kot vedno prodorno in udarno, tokrat malce z žalostnim koncem predstavil namesto čaja revščino ob krompirju, pred, med in po vojni na Primorskem.
Čisto za konec je Gvido iz logaške knjižnice vehementno prebral Žigonovo kritiko iz leta 1971, ko se je na Prešernovi proslavi v Logatcu mladina ob recitalu nedoraslo izživela in razgrajala.
Včerajšnja nedelja pa je bila videti kot nalašč za pošiljanje sporočil, kako nam je bilo na naši čajanki lepooooooooooooooo.
Hvala Anji, Branki in Mrcheju in prisrčen pozdrav vsej zelenooblaški druščini v imenu petčlanske idrijske delegacije, ki je na prireditev prilepila pet skodelic rožnega čaja. 
Čao! Ana

 

     Fotografije Vladimir Kržišnik

Kulturni praznik v Domu upokojencev Jožeta Primožiča Miklavža Idrija

10. februar 2011

Kako je med ljudmi, ki svoja upočasnjena leta preživljajo v veliki domski družini.

Na povabilo domske animatorke gospe Eme, sem se odzvala, da ob izidu svoje zadnje knjige Moja poletja prispevam svoj delež za obeležitev kulturnega praznika.
Ker pa ima tudi Sabina Eržen iz Cerkna vedno odprto srce za podobne prireditve in na razpolago mnogo pesniškega blaga, na pohodu je namreč že njena druga pesniška zbirka, sem povabila tudi njo, da sva v enoličnost vsakdana stanovalcev skupaj kapnili nekaj svojih iskric.
Avlo doma so do zadnjega kotička napolnili obema znani obrazi.
Približno petdeset udeležencev je pod vodstvom gospe Eme v pozdrav kulturnemu prazniku najprej zapelo Gregorčičevo pesem "Veseli pastir". S tem uvodom so se začeli jasniti resni obrazi in kmalu je med prebrane vrstice planil tudi smeh. Sabina je mehčala poslušalce s pesmimi, ko jih je popeljala skozi letne čase in na njej tako ljubo planino Porezen. Sama pa sem mednje zasejala nekaj šaljivih idrijskih utrinkov iz knjige.
"Prišla bo pomlad", so zopet za intermezzo enoglasno zapeli stanovalci doma, kot bi hoteli pospešiti njen prihod.
Obdarjeni s ciklamnima šopkoma in neskončnim zadovoljstvom v srcu, sva se poslovili od hvaležnega poslušalstva. Nemalo jih je kar obsedelo v avli, čakajoč na še nekaj.
In Sabina je komaj dočakala naslednje jutro, da mi je telefonirala, kako je srečna, presrečna in bo še cel teden srečna in še delj, ker sva tako nekaj lepega poklonili starejšim občanom in jih za poldrugo urico potegnili iz malodušja. Ja, Sabina, hvala ti, se pridružujem tvojemu občutju!
 Zaključila pa je Sabina s tole njeno pesmijo:

Za lahko noč


Ko se dan z mrakom zgubi
v objemu zvezdnate noči
se poklonim dnevu
za vsak žarek svetlega trenutka,
ki bil mi je dan
v ta, včasih zamorjeni dan.

S tančico nasmeha ta žarek ovijem
tiho prav tiho ga vase skrijem
in si rečem:
"Glej, glej, pa je bil tudi ta dan
malce lep in srečen
z drobnimi stvarmi obdan.


In jutri,
jutri morda nov pramen zažari.


Sabina Eržen

 

Na levi je mama Jožeka Štucina glasbenega pedagoga, urednika  in mentorja lit. delavnic.

Fotografije  Vladimir Kržišnik


Da so se obrazi še bolj spotegnili na smeh sem dodala še mojo pustno prigodo iz knjige, ker se ravno bliža tak čas.

Bilo je v prvem razredu. Vsi so govorili samo o maškarah.
"Jaz bom tudi maškara!" nisem dala miru toliko časa, da me je mama oblekla v dimnikarja, ata pa namazal z rdečim tušem. Bila sem seveda brez kompanije in sem se odpravila na plac.
Bolj ko sem se oddaljevala od doma, bolj me je postajalo sram in potiskalo v zavetje zidov.
Razposajena mularija se je zaganjala vame, jaz pa sem tekla k starim staršem pod grad. Tam sta me babica in ded obračala.
"Ja, od kod ta maškara in čigava praviš, da si?" sta se delala nevedna.
"A me ne poznata?" sem cepetala.
"Pa prav zares ne bi vedela, na, tu imaš pomarančo in pozdravi doma!" in sta me spehala skozi vrata. Pred kavarno so me napadli trije našemljeni mulci.
"Kakšna maškara je pa to, a daš denar, če ne te naharbuntama?" so tiščali vame in mi zbili pomarančo iz rok. Začela sem teči in do doma obredla vse sence in skrite kote.
"Ja, a si že nazaj?" se je čudila mama. Začela sem metati cunje s sebe.
"Glej, ne gre do! A bom taka šla v šolo, zakaj si me tako namazal!" sem rjula, ko se tista rdeča farba na obrazu ni uklonila žajfi in vodi.
"Sedaj sem pa jaz kriv!" se je ata muzal in sam poizkusil z acetonom. Celo vim ni nič opravil, le koža je postala boleča. V šolo sem prišla rdeča, malo od tuša, več od drgnjenja in največ od sramu.

Prav kmalu nasvidenje z naslednjega lit. večera Zelenih oblakov.
Čao! ANA

Moja poletja pod Daretovim drobnogledom

"Idrija, dobila si darilo in prav bi bilo, da to čimbolj opaziš!"
Tako je mesto nagovoril  Darko Likar ob izidu moje zadnje knjige Moja poletja in še dodal:



Ko sem dobil od kolegice pri idrijskih literatih Ane Balantič v dar njeno novo knjigo, sem vedel, da bom o tem moral napisati vsaj kratek zapis na svojemu blogu. Pa ne le zato, ker me je knjiga presenetila s svojim izgledom in zajetnostjo. Skoraj tristo strani dokaj drobnega tiska zvezanih med trdimi platnicami in okrašeni z diskretnimi in okusnimi ilustracijami res ni kar tako nekaj. Sem pa z gotovostjo vedel, da me tudi v tekstu čaka marsikaj, kar mi bo dalo misliti. In nisem bil razočaran. Nasprotno! Lahko govorim edino o nadvse prijetnem presenečenju. O tem dosti pove že dejstvo kako sem delo hitro prebral. No, za nekatere to ni nič posebnega, če knjigo prebereš v treh štirih dneh, meni pa se to ne zgodi prav pogosto.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej naj omenim prijeten večer v idrijski knjižnici, kjer je avtorica predstavila svojo četrto in prvo prozno knjižno izdajo. Zelo številen obisk, posebno za literaren večer, dober program in res lepa predstavitev pisateljice in njene knjige. Pevski zbor, prebiranje izbranih odlomkov in strokovno mnenje profesorja Kavčiča, ki je tudi avtor spremne besede. Sam je sicer najprej omenil, da gre le za komentar, saj ni literarni kritik in se ne čuti kompetenten, da bi napisal recenzijo. No, jaz še marsikaj drugega nisem, zato ta moj današnji zapis ni niti komentar ampak kvečjemu prgišče misli, ki prešinejo moje možgane ob takšnih dogodkih in ob prebiranju takšnih stvari.

Sama knjiga je zares nekaj posebnega. Avtorica v lepem, tekočem jeziku predela rudarsko mesto in ljudi kakor so živeli in se spreminjali skozi zadnja desetletja. Opisi in dogodki so me potegnili in vlekli od poglavja do poglavja z nezmanjšanim zanimanjem. Spretno napisana in berljiva pripoved je polna metafor in celih zelo poetičnih sklopov, ki niti za trenutek ne pustijo kopici podatkov, da bi izgledali suhoparni ali nepomembni. Pred očmi se bralcu kar rišejo vegaste prontarske hiše in posebneži, ki so v tistih letih kolovratili po Idriji.

Knjiga sicer vsebuje zelo globoko intimno pripoved, posebno zaključne zgodbe v bistvu predstavijo tistega, ki je knjigo napisal, vendar pa sem vseeno najbolj občudoval tisto rdečo nit, ki je vsekakor nekakšna kronika mesta, ki živi samo še v njenih in spominih njene generacije. Prav iz tega tudi izhaja tisto kjer se najlaže in najbolj z veseljem identificiram z avtorico. Poleg nezatajevanja ampak celo nasprotno, ponosnega poudarjanja delavskega stanu je to predvsem ljubezen in simpatija do svojega kraja in ljudi. In da nekdo napiše knjigo in to pove. Spomnim se Felcove Duše imena pred leti. Ne želim in nimam potrebe, da bi delal kakršnekoli primerjave, ampak zdi se mi nekaj neverjetno prijaznega in lepega. V bistvu nekaj najlepšega kar lahko narediš za svoje mesto. Da mu podariš takšno knjigo.

Ja, ne živimo v časih, ko bi pisec od svojih izdelkov imel materialno korist. Izdaja takšne knjige je nekaj kar narediš zase, nekaj s čimer si olajšaš dušo in izpolniš nekaj v sebi. Zato naj še enkrat ponovim svojo misel in jo namenim Idriji kar tako na splošno: »Dobila si darilo in prav bi bilo, da to čimbolj opaziš!«

Dare Likar

Hvala lepa1
Čao Ana