ponedeljek, 26. oktober 2009

Obrobja rosnih juter, nizanja dotikov besed

Obrobja rosnih juter, nizanja dotikov besed
23. oktober

Tako se je zapisalo Vandi Lavrič članici lit. društva Zeleni oblaki, besedni veseličici, ko nas je povabila v svojo vas Laze, prav tja na rob, kjer ob hudih nalivih izmezi iz Planinskega polja, jezero in vasica skoraj pade vanj.
Je rekla, da bomo gostje TD Lanski vrh. Smo bili za. Nas je dež priplavil in smo se bali, da ga med našim nastopom polje ne bo več srebalo vase. Potem bi rabili čoln, da bi se med potunkanimi drevesi speljali domov.
Da nas bo v dobro voljo spravljal gledališki in filmski igralec Janez Škof s svojo nepogrešljivo frajtonarco, s katero odene pesmi Daneta Zajca in Milana Jesiha.
Smo mu ploskali..
Vanda pa nas je popeljala (to so njene besede) na OBROBJA razgibanega gozda, ki se nekje še kosi. Ki zna biti poraščen z razcefranim grmičevjem, ki ga vsake toliko spomladi kdo poseka. Ki  včasih, kadar je okolje poraščeno s praprotjo, pod njo domujejo gobe in če se hočeš splaziti skozenj zjutraj, ko je praprot še polna nočnih solz, tvegaš, da prideš na drugo stran moker in premražen.
Da so obrobja tisti prostorčki, ki so pokriti s trohnečimi panji posekanih dreves in razpadajočimi drevesnimi koreninami.
Obrobja so nekaj, kar je nekje ob robu - so parobki ali porobki rosnih juter.

ROSNA JUTRA so tista.... najlepša jutra. Jutra, ki so sveža in se počasi prebujajo. Vanje so vpletene pajčevinaste koprene, ki se raztezajo z drevesa na drevo, z veje na vejo - kot zgodaj zjutraj obešeno perilo, nastavljeno soncu, da ga pobelijo drzni, skoraj beli sončni žarki. Ti stopijo in posušijo mokro, mrzlo roso.
Na zemljo se za rosnim jutrom spusti jedro novega dne. Ko se dan konča, prevesi v večer, svet prekrije tema in takrat se spusti na drevje v gozdu, na steklo v oknih, na klopi v parku - večerna rosa.
In zgodba novega dne se začne z jutranjo roso...

NIZANJA DOTIKOV BESED bi lahko obstajala brez obrobij rosnih juter. A ne na mojem vrtu. Ne, ne gre! Na mojem vrtu so nizanja dotikov besed v tem oktobru lahko le v povezavi z obrobji. Z nečim, kar ni glavno, je pa pomembno.  Z nečim, kar nas dela bogate, zadovoljne, tako - mimogrede. In mimogrede nizamo tudi besede. Nizamo jih v stavke. In nizamo stavke. Nizamo jih v zgodbe in pesmi. Nizamo v knjige. Na obrobjih rosnih juter nabiramo na zlato nitko nize dotikov besed.

Mi pa smo se lotili večera vsak po svoje, ko je Vanda zaukazala, da lahko tudi pošljemo k vragu jesen in roso in pečen kostanj, mošt in rumene buče in naj ostanemo le pri besedah, naj dodamo čustva, toplino ali led, barve in vonj življenja.
Ob spremljavi Janeza Škofa, smo svoje umotvore oblečene v kar kaj, razgrnili številnemu očinstvu (90 osebkom brez nastopajočih) So nam ploskali.
Ja, tukaj v Lazah se pa res grejo kulturo! Skoraj dve uri (Vanda, da je predolgo), se ni nihče naveličano presedal. Od jesenskega dežja shlajena dvorana, se je segrela do zavihanih rokavov.
Kot skoraj vedno imamo na koncu za na torto tudi smetano. Vando in Tineta Vučka, ki je tokratni konec zopet začinil v njegovem teatralnem slogu in ponovil še posonetene Slike z razstave Modesta Musorgskega.
V uho smo pospravili smetano in načeli dobrote obložene mize s kapljico rujnega.

"Da mi Zeleni oblaki slučajno ne bi pobegnili v noč, ko bo tukaj konec!" nam je Vanda že na začetku zagrozila. Končno odlepljeni od praznih krožnikov, smo se odpeljali domov k zvezdi večera.
(še dobro, da se jezeru od naliva ni kolcnilo proti Lazam).
"Ja, kdo vam je pa rekel, da se sezujte? Ko bo naš kuža po hiši hodil v copatih, bodo pa tudi gostje morali:"
se je pojezila Vanda, ko smo pridrsali že ocopateni v toplino njenega prvega nadstropja.
Najprej so nam oči zakrožile po ženinu in nevesti, ker so bile mize tako bogato obložene.
Ja, kot na ohceti bi rekel.
"Ampak za božji čas ljuba Vanda, saj ni bilo treba, saj smo samo svojo malenkost razprli med hvaležno poslušalstvo in to z veseljem!" nam je bilo nerodno.
Ob dobrotah je šumelo kot v panju ( in pes, ta tvoj prijatelj vdani / ki v tvojem srcu, svoje ima srce...poByronu ) ki so ga pustili na verandi, je skozi šipe vsake toliko potegnil žalosten pogled in obliznil dobrote, ter pritajeno bevsknil, kot češ: "Čigav sem pa jaz?" Ja, saj so ga pobožali, a se je užaljen protestno vrgel v košaro in pokazal hrbet.

Draga zvezda večera in vsi tvoji, vas imamo radi, hvala!



To pa je moj jesenski preblisk temu večeru 


Jesen tostran

Na tej strani je jesen.
Za robom so ostala poletja.


Nikoli nisem pogledala čez,
me je bilo strah rosnih juter,
vlažnih in pomečkanih rjuh,
vrat, ki so izrivala naročje.

Na tej strani se krajša dan.
Tam je ostalo sonce.


Nikoli ni žarkov poslalo nazaj, 
ne smeha in mavric,
ne brazd in semena,
le korake v nasprotno smer.


Na tej strani bo vedno jesen
in jaz bom tvoj dolg.


Nikoli ga nisi polačal
in pot si zasukal nazaj,
na oblake narisal grafit:

"Pusti ljubezen nežno umreti!"



Ana Balantič



































Ana Balantič

nedelja, 25. oktober 2009

Andra Jereb Presledek v času 21. 10 2009

Samo, da se je, spet zgodila nova knjiga.

Pravijo, da se v Idriji nič ne dogaja. Res izgleda tako klavrno kot bi nas kotel preveč tiščal.
Nikomur se nikamor ne da, nič ne da, le od kavča do tv in postelje in drugi dan ponovitev.
Vmes pa dolgčas.
Teater, knjižnjica, galerija pa kot popotnik v puščavi žejno kličejo po obiskovalcih.
Ja, obiskovalcev, teh primanjkuje.
Podob je že Apel zadosti na ogled postavil. Pa saj jih ni zase. Razumite že enkrat ljudje božji!
Le predstavitev  monografije o živem srebru in žgalništvu na idrijskem gospe Ivice Kavčič decembra lani, katere knjiga je potem pošla v mesecu dni,
promocija najnovejšega dela prof. Vinka Cudermana o umetnosti in književni vzgoji 3. marca letos
in odprtje restavrirane rudniške črpalke Kley v stavbi Frančiškovega jaška so potegnili  idrijsko  smetano iz svojega udobja.
Kot vreme. Po nekaj neurjih tu in tam nekaj kapljic. Da bi človek tudi tistim petim odlimancem iz kavčev, ki so se ob neki likovni otvoritvi pa le potrudili premagati stopnice do Galerije, rekel, naj gredo kar lepo domov.
Ja, samo jamramo, da se nič ne godi. Verjetno, da se za domačimi vrati res vsak dan isto.
Kadar pa se kaj posebnega,
se u Idari čist zagatau, m pa sam, pa zmiirej zgadi u četartk.
Seveda so tudi izjeme. Tako se je danes v sredo 21. oktobra po tednu dni že zopet zgodila ena
nova zbirka pesmi. Kdo bi si mislil, da smo idarci tako opesnjeni in na gosto?
"Le tako naprej Andra Jereb!" so ji čestitali številni sorodniki in občudovalci njene poezije, ko je razgrnila pred njimi svoj prvenec Presledek v času. Skozi improvizacijo večera, smo tisti zadaj skozi šepet interpretov le ujeli nekaj utrinkov poezije. Le recenzorka g. profesorica Ivana Slamič, je poživila njeno liriko z dobršno mero prepričljivosti. Njen jasen in odločen glas, kot se za nekdanjo predavateljico spodobi, da so Andrine pesmi kot oblak, ki raste, se spreminja in še toliko misli, je razgibalo poslušalstvo. Le škoda, da vsega tega ni sprejela vase tudi knjiga, da bi dobila svojo težo (obleko), ker se je založniku g. Bogataju to zdelo brez veze. (nekaj listov več seveda podraži zadevo) in kot trdi on, se poezija itak ne bere. Ta je itak tako za usput.
Ja, pa se! Roman, ko ga prebereš, odložiš za dolgo ali za vedno. Pesmi pa vzameš v roke večkrat, ob različnih razpoloženjih in tudi vsakokrat ti pove nekaj drugega.
Tisti ki smo bili na predstavitvi, smo čudovito podajanje g. Slamičeve že vtisnili v spomin, ki pa kmalu zbledi. Ostali, ki bodo to knjigo brez obleke le brali pa bodo za to prikrajšani.
Škoda, ker imajo pesmi nekaj zelo lepe sporočilne note, le o pesnici tisti, ki jo ne poznajo, ne bodo vedeli nič in recenzija g. Slamičeve, ki tako strokobno utemelji zadevo, bo ostala v predalu.
Knjiga je sicer lepo oblikovana, le škoda, da so cenene fotografije vzete iz internetnih strani. S pomočjo pesničinega moža, ki ima precej smisla za te reči, bi lahko dala na svetlo nekaj pristne izvirnosti ali pa zamenjala založnika.
To sem namreč storila sama. Prva zbirka Modra srebrina je bila oblikovana po njegovi meri in meni nič všeč. (seveda jo nekateri hvalijo, hvala pa je dvoličen pojem)
Druga, Globina praznine in tretja Slana vitica življenja pa sta zame, in čisto zame, in po meni,
in ne po modi in skomercializiranosti založnika.
Tudi to me ne moti, če bom vseh 300 izvodov zadnje knjige pošenkala po sloveniji (10 so jih že dobili tudi v Beneški Sloveniji)  Prva je sedaj po šestih letih v domači knjigarni končno pošla, (160 izvodov) se je založnik danes pohvalil ( ja šest let) jaz pa sem jih ostalih 100 od honorarja in 40 odkupljenih od njega  v enem let spravila v promet. Saj sem tudi drugo zbirko, ki jo je ostalo le še za vzorec poklonila.
Prijateljem in tistim, ki milo gledajo v tvoj kup in si ne morejo privoščiti  pa tudi ne moreš zaračunati knjige. Denar ni vse in bo še, ko nas ne bo.
Pa mnogo bralnega užitka take in drugačne literature in ne mislite samo na denar, tu sta še človek in narava.



Tako pa je vstopila Andra s svojo knjigo v literarni  svet.

Veter piše reko.
Oblaki parajo luno.
Koraki dušijo tlak.
Noč čaka.
Da vstopim.


Ubeseden ekran sedaj prepuščam vam, do naslednjega nabadanja črk  Nasvidenje!            Ana Balantič

sobota, 17. oktober 2009

Slana vitica življenja

15 oktober 2009
Ker sva z računalnikom že dodobra ohlajena, sva pogruntala, da so nama od strašne vročine zaradi zabadanja črk v računalnik celo fotografije pobegnile in jih sedaj ponovno nalagava na to stran.
Pa še enkrat čao.                                                                                          










Slana vitica življenja

15. oktober 2009

Šele danes, ko se je zvezdni prah slave malce ulegel, me je spet vzelo k sebi, da lahko ves oh in sploh, ki je mrgolel v meni in okoli, napikam v računalnik.
Tako je, ko se ti zopet zgodi knjiga.
Ne pravijo zastonj, da smo pesnik taka čudna sorta, da se kar slečemo, potem pa je kar je.
Ko se prvič, si še naiven in ljudje te sprejmejo iz radovednosti. Odziv je: "No ja!"
Ko se drugič, že tipajo malo bolj kritično in se tudi zmrdnejo.
Ampak, ko se razgališ tretjič, hočejo slišati najmanj  Bukowskega, Majakovskega, Larkina in celo Šalamuna in kot pri kuharju, ko jim postane domač, hočejo že kar kaviar za desert.
Ti pa jim vsiliš le svojo povprečno preproščino in si srečen, če ti nihče ne požvižga. 

V tišino naše knjižnice, ki ji je velikodušno odprla vrata ravnateljica gospa Milanka, nas je bilo posedenih (še stojišča so bila polna), za skoraj tri razrede, ko smo jemali snov iz moje tretje pesniške zbirke
Slana vitica življenja.
Pa ženski pevski zbor iz Spodnje Idrije pod vodstvom gospe Monike Rijavec nam je zapel uvod, da so se zmehčala srca in pripravila za srkanje poezije.
Tu in tam so se prsti pianistke Marije Rijavec sprehodili po tipkah in nam pričarali nekaj temperamenta argentinskega libertanga priznanega Astorja Piazzolle.
Pa o Branki Novak in Bojani Levinger in njuni interpretaciji ne bi izgubljala besed (da pa znata, so ju vsi pohvalili.)
Ta večer je res zašumel v vseh odtenkih jeseni in nas pripravil na zaspano zimo.
Pa nič se ni v avditoriju zdehalo in kašljalo od dolgčasa, le včasih se je v tišino skozi nos potegnila kakšna solza.
Vsi prisotni, ki jim je bil večer namenjen, so se imeli (rekli, da zelloooo lepo).
So mi čestitali, so bile rože in darila in solze.
Logaški Zeleni oblaki, sicer v okrnjeni zasedbi, so itak lepo zloženi v kombi, že tretjič pripluli na moje pesniško nebo in se tam za ogromnim šopkom v stilu slane vitice, razpotegnili v puhasto mehkobo in me tako prisrčno objeli. Sploh Vanda Lavrič, ki je za konec dodala nekaj v njenem pesniškem stilu. (bo za v spominsko knjigo)

  Draga Ana!  Tvoji prijatelji iz Zelenih oblakov ti iskreno čestitamo ob izidu tretje pesniške zbirke in se ti zahvaljujemo, da si nas povabila v goste v prostore idrijske knjižnice, kjer smo posedeni na zelene oblake.
Odtenek oblaka na katerem sediš ti pa je med vsemi zelenimi oblaki prav posebno drugačen. Podoben je cirokumulusu, ovčki med oblaki. Po njem so kot bele snežinke potresene besede, ki so tam zato, da jih predevaš, se jim odpiraš, z njimi trkaš na naše duše.


 Tvoje besede so...


besede, ki poljubljajo papir,
se dvigajo iz rež globine,
sejejo prešernost, mir,
čas spreminjajo v spomine.


Sejejo žarke sonca v morje,
veter bivanja lovijo,
v dalji rišejo obzorje,
trepete srčne umirijo.


Rišejo objeme sreče,
pletejo dotike v kito,
stiskajo v past trpeče,
potresajo življenja v sito.






Draga Ana, kot je žlahtnost idrijske čipke lahko dragocena le izbrancem, tako je nam Zelenim oblakom dragoceno klekljanje  tvoje poezije. Naj bodo blazinice v tvojem naročju v času juter, ki so pred tabo ravno prav napete, da boš čeznje lahko polagala papirce z najlepšimi besednimi vzorci in čipkasto ustvarjalo.
Ana, naj ti še enkrat iskreno čestitam in se ti zahvalim za skladovnice poetičnosti, ki jih deliš z nami!


Vanda


Drugo moje lit. društvo idrijski  RIS  me je tudi pobožalo s šopkom rdečih amarilisov, dodalo objem in lepe želje po skupnem sodelovanju in uspešni poti naprej.
Pa recite, da mi ni bilo lepo!
No ja, škoda za tiste, ki so dobili vabila in ostali doma brez razloga

Tistim pa tole:

Najprej bi vam rada rekla nekaj o sebi. Ampak kaj? Tisto, da sem kot čebula, ki se majim.
Če se preveč? Vedno se preveč. Itak pa moji boleči omajki nikogar ne ganejo.
Ampak omajki nasploh, saj ne, da bi jih pogoltnila žrela smetišnic?
Ne, tiste nizam v marjetkaste venčke. Ampak zakaj?
No ja, za kar tako, zame, za dolgčas? Ne, ne!
Za vsa tista zgrbljena drevesa, za vsa prerezana morja, za vse nabrekle žile, za vsa zatemnjena obzorja, za vse krvave reke, za tebe, za nas, za ljubezen, za trpeče duše, za zadnji krik, za...
Kadar nisem rada v svoji koži, se z vsemi jadri razpotegnem čez svet.
Takrat kričim, se tepem z mlini na veter, trgam micelij zla...
Nazadnje vendar pobožam in sem spet rada v sebi.
Ne maram, da moji robovi štrlijo preveč navzven.
Kdor hoče, me tudi v ozadju vidi in sliši čisto dobro.
Danes si ne služim več kruha z iglo in škarjami, le tu in tam še zabrni pesem šivalnega stroja, da je ne pozabim. Tudi tisto iz otroštva pri mami in obeh babicah.
Rada imam sonce, moje ognjeno znamenje. Temo pa zato, da me skrije.
Moja barva je modra kot peščica ljudi, ki se ne ogibajo moje sence.
Kadar sem čisto sama, sem modra od metuljev v glavi, od svetlobe juter, ki čakajo na moj dan, od gnezd iz katerih vzletajo tisti, ki me imajo radi, ki na široko razpirajo svoja krila zato, ker me preprosto želijo objeti.
Strah me je komolcev, laži in zavisti. Bojim se norega sveta. Samota mi pomaga biti.
Nobenih zanikanj mi ni treba, nobenih laži.
Sem samo to kar se je omajilo z mene in škoda bi bilo, če se ne bi.
Zato si reče: "Smej" se imeti rada!" in se res smem imeti rada, da me je en velik, čez celi svet, na široko razpotenjen "smej"



Ko bom čisto tiho




Kot odtrgan z veje bom sedla na veter,
da me odvrtinči daleč od gneče,
v brezpotje, v enost,
kjer bom pokrita z letnimi časi,
prepuščena njihovi muhavosti
ne boječ se tujih stopinj,
 ki mrvinčijo ,ojo krhko skorjo,
še zadnjič zadišala v vročo noč.


 Kot od skal spodrezana reka
bom zvlekla za sabo vijugasto strugo,
ne meneč se za mehke bregove,
ki se posedajo vame,
v zapleten dialog enodejanke.


Takrat bom polizala sol z ustnic
in čisto tiho postajala nič.



Hvala vam moji zvesti prijatelji, da ste že tretjič delili z mano veselje ob izidu pesniške zbirke!
Hvala gospodu Zoranu Pevcu, ki j egrebel po moji poeziji in luščil sedimente mojega biti in jih tako lepo nanizal s spremno besedo!
Hvala gospe Lidiji Kleindienst, ki mi je z velikim veseljem priskočila na pomoč in vso zadevo rešila pravopisnih napa!
Hvala prijateljici in pesnici Ptriciji Dodič, ki mi je v akrostih na zadnjo platnico podarila pesem in ob tem zapisala: Ko se pokrijem s tabo, me več ne zebe. Vduši...
Hvala pesnicama Branki Novak in Bojani Levinger za čudovito interpretacijo
in ženskemu pevskemu zboru iz Spodnje Idrije pod vodstvom gospe Monike Rijavec in pianistke
Marije Rijavec za prijeten sprehod v svet glasbe in petja!
Kaj naj rečem za konec?
Da sem srečna, ker sem vas zopet lahko pobožala s svojim vencem pesmi v tej tišini prekrasne knjižnice, ki tako lepo diši po preteklosti in tisočih zgodbah, ki šibijo police.
Zato prisrčna hvala gospe Milanki za prijaznost, da je lahko nastal ta literarni večer!
Še enkrat hvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sem danes spet med vami!
Rada vas ima!


 Uh, kako me je to metanje ven spotilo in mislim, da se je iz računalnika pravkar malce pokadilo.
Še nekaj fotografij za boljšo predstavo in pozdravljeni do takrat, ko se oba malce pohladiva! Čao!






sreda, 7. oktober 2009

Zaris v čas

17. september

Ja, tako je pa, če sediš na dveh stolčkih, se ti eden gotovo spodmakne.
Zato se mi je tudi pomotoma zapisala najprej logaška predstavitev zelenooblaškega literarnega zbornika, ki se je sicer zgodil teden dni kasneje kot idrijskorisovski.
Motiti se, je modro (modno). Zato opravičilo RISovi klapi. Verjetno se bo še kdaj ponovilo.Obljubim!

Po spominu bom opisala ta RISov zbornik ZARIS V ČAS, ker ga trenutno nimam pri sebi in sploh ne vem kje se je zataknil, ker samo od dveh izvodov, ki smo jih dobili člani društva zastonj, res ni nobenih šans, da da bi bil kateri vedno v moji posesti, ob tolikih radovednežih brez ficka, ki bi si ga radi prebrali. Jaz pa trmasta, nočem kupiti še kakšnega, ker je navada, da Zelenooblačnih ČAS BESED V OBLAK UJET iz Logatca, dobim vsako leto  toliko zastonj, da jih za promocijo raztalam  po celi sloveniji.
Kdor ima v spominu lanskoletni logaški Oblaček, si lahko ustvari sliko o letošnjem idrijčanu.
Nekako tako kot bi sossedje rekli materi o njenem detetu: "Čisto po njem je, po očetu".
Samo notri so umotvori drugih piscev in slike so delo akademskega slikarja Rafaela Terpina. Tej neizvirnosti ni kaj dodati. No ja pa pustimo podobnosti ob strani, se bodo že staknile prave glave in to prežvečile.

Kakor koli že, Kendov dvorec v Spodnji Idriji je privabil številno publiko ob izidu tega zbornika.
Mogoče je k številčnosti pripomoglo veliko ime našega gosta orgličarja Mira Božiča.
Ja, dvorana v vsem svojem blišču je skoraj počila po šivih.
"Tam je, je že prišel!" se je šušljalo za mojim hrbtom, ko se je med publiko pomešal Idrijčan Miro Božič, ki naj bi svojo glasbeno umetnost prepletel z našim zbornikom.
  Tokrat je imela v svojih rokah vse nitke povezovanja voditeljica in moderatorka kulturnih dogodkov, sodelavka radia Odmev, članica kult. umetniške skupine, samostojna slikarka in oblikovalka Sanja Rejc, ki je z besedami Manje Plešnar zakrmarila Risovo ladjo.
Manja ljubiteljica morja, si je večer zamislila takole:
Morje življenja nas premetava. Meče na čeri učenja, za počitek nam podari kratek pristan ali potegne na ladjo sobivanja.
Kapitanka Andra Jereb s podkapitanko Ano Balantič uspešno krmari med svojimi mornarji. Vsi skupaj pa plovemo v ustvarjalnosti.
Za ime ladje in zbornika je poskrbel dr. Jože Felc tudi uspešen literat.
Zato so danes med nami mornarji z odprtimi jadri svoje literaturne ustvarjalnosti in kapitanka Andra, ki ima jekleno moč. Kajti ustvarjalna hrana ji daje moč, da nas drži skupaj.
IRENA CIGALE nas je že dvakrat zapeljala v pristanišče Kresnih noči. Danes pa nas želi skozi besedno umetnost seznaniti z doživljajskim svetom otroka.
MATEJ CIGALE  je  vstopil v Ledeno palačo in razkril samopogovor.
IVANKA ČADEŽ pisateljica nam je razložila recept za peko življenja.
SABINA ERŽEN si v eni od pesmi želi, da bratu bi brat spet roko podal, da človek človeku bi človek ostal.
Današnji nori svet je poln nasprotji, zato ljudje še toliko bolj potrebujemo drug drugega in tudi živali kličejo, da jim prisluhnemo. Tako DRAGICA GRUDEN.
Z nami so krmarili tudi VLADIMIR KRŽIŠNIK, RAFAEL LAPAJNE, RADICA PAHOR, ki hočejo še več.
TOMAŽ PAVŠIČ pa je stal na mostu in pod njim gledal reko MIRABEAU. Ali je v njem nekaj APOLINAIRJA katerega pesem je sam prevedel v Slovenščino.
Z ROŽO PEČNIK njenim spominom na umrlo sošolko,
ANO PODGORNIK, ki niha med Slovenijo, Avstrijo in Češko,
MIJO SKVARČA, JELKO TRČEK, ki nas v svoji preprostosti vedno popelje v spomin,
SLAVICO URŠIČ, ki nam vedno odpre oči in srce in
RAFAELOM TERPINOM, ki sicer ostaja na palubi, čeprav njegovo srce hrepeni po hribih, smo izpeljali svoj ZARIS V ČAS. In konec!
Melodija orglic se je prilepila na valove, ki so jo odplivlali v trajen spominski zapis in Kendov dvorec, ki očara v vsakem letnem času, j enavdušil nas in poslušalce.
Profesorica Draga Urbas Keravica je kot pridružena članica društva začinila konec z bidermajerskim šopkom, ki se je tako čudovito zložil v ambient dvorane in ga podarila predsednici Andri z izbranimi besedami zahvale vsem, ki so kakorkoli prispevali k ustanovitvi tega lit. društva.

Kot se šika na taki prireditvi ne manjka pogostitev. Ne boste verjeli, da je večina od tam odšla celo žejna. Potem, ko se je skoraj izpraznil celo foaje se tam ni dogajalo nič več. Da pa se je potem še jedlo in pokušalo mladi mošt, smo izvedeli teden dni kasneje. Pa dober tek tistim, ki so za to vedeli.
Tako se godi tistim, ki se držimo preveč nazaj in z rokami na križu, kot poslušni šolarčki v klopi, ko učiteljica dvigne prst.

Moja malenkost pa je k temu večeru dodala tole noto.

BITI  NIKJER  IN  NIKDAR


Biti tu je težko.
Raje potujem po labirintu, v neznane puščave,
prisluhnem nebu, ki je čisto tu,
skoraj se dotaknem njegovega plašča.
Poslušam utrinke, ki zacvrčijo,
ko se zvrnejo za temni rob
in bledijo dalje do drugih svetov.
Potujem v druge galaksije.

Biti zdaj, je težko.
Dotaknem se znamenja časa,
odkrhnem svoj košček,
kot zreli plod mi ostane v dlaneh.
Utrgam list regrata,
ki se ravno pripravlja k cvetenju,
obsijan je le z ene strani,
pohodim ga.
Po drugi strani je lezel črv.







    Orgličar Miro Božič           povezovalka Sanja Rejc                  profesorica  Draga Urbas Keravica