nedelja, 30. junij 2013



Inventura prvega polletja

Mnogi me sprašujejo, zakaj nič več ne napišem na spletno stran. V letošnjem letu se je res nabralo nekaj svetlih iskric, premalo za eno stran. Ampak dragi moji, kje pa naj najdem kakšen spodoben navdih, ker se mi je, bog pomagaj, raztrgalo toliko perila, da mi ga je, s svojo občutljivo dušo, do danes uspelo komaj nekaj zavreči. Da bi ga zakrpala. Toliko energije pa spet nimam. Pameti, ja, te je pa še kar. Saj ravno to je tisto, če jo imaš, vsako nepremišljeno potezo posameznikov takoj zaznaš.
Pandemija povzpetništa, hinavščine in kar je še takih prekletih bacilov, se je razširila tudi v moji okolici.  Ogrožene je bilo potrebno cepiti s preizkušenim  odmerkom  (Dostojanstvo & Strpnost). Jaz sem sicer že tako precepljena, a dodaten odmerek nikoli ne škodi.
Tako daleč je že, ko sem sama zaplavala v  pesniške in prozne vode, zasanjana, očiščena navlake prejšnjih let, in sem mislila samo na svobodo, ki je takrat zavela okoli mene. Ja precej let mi je šlo gladko. Med enako mislečimi sem krmarila zlagoma in tu in tam me je kdo celo pohvalil. Vsi smo krvavi pod kožo, in se mi je prileglo. Toliko sem imela opraviti s svojo pisano besedo, s prijatelji,  da kratko malo nisem ob sebi opazila ptiča,  ki je malo preveč očitno rinil v oblake in stegoval kremplje. Dokler tega niso občutili tudi drugi in kajpak, v strelovod najprej trešči, vprašanja so bila namenjena meni, da kaj si pa ta misli. Za božji čas, kaj pa mene briga to, če so motnje, jih bodo že odpravili sami. Potem je sila vzpenjanja okrušila moj vogal. Ja, takrat se je utrgalo pa mojemu listu. Če znam jaz uporabljati rokavice ...  In  spletna stran je bila prvič priča, da sem se morala opravičiti neimenovani osebi, ki se je našla v mojem opominu. Moje opravičilo, zaradi higiene, in ponos na ta podvig. Potem pa spet, če sem trapasta, da se opravičujem.
Rokavice so očitno ovira in kremplji so še kar strgali. Žrtve, ob zadnji intrigantski zarezi niso več sklanjale glav. Zato je ptič, z višine, kjer se že težko diha in s preobteženimi krili strmoglavil in si umazal podobo.
Taka je ta, tudi v pesniških vodah kdaj butne val ob čer, pa se tudi odlije.  Odlije mehko, če je podstavljena prijateljska dlan in lepa beseda, če ni več napetih žic, ki bi zadrževale, da, tako iskano človeško blago, kot je čustvo, svobodno zakoraka med poštenjem in ponosom. To se je tudi na srečo in veselje premnnogih zgodilo.
Samo, da si sedaj ne bi mislili, da sem na kakšnem sirskem bojišču in pišem reportažo.
Kar sledi pa so tiste iskrice, ki jih omenjam na začetku.  Iskrice, ki smo jih člani RISa v tem polletju prižgali v očeh oskrbovancem doma starejših v Idriji in Spodnji Idriji in v Psihiatrični bolnišnici pred hvaležnim poslušalstvom prebrali nekaj razvedrilnih in modrih misli.
Te in še mnoge dobre misli mojih prijateljev,  so tokrat zašle v  to  čudno poletje, ki ga niti Kresnik ni predvideval.
Zdaj zima, potlej me vročina  tare, koga, razen mene, danes sploh še gane.
Da ne pozabim na kresovanje v Dolah pri družini Cigale, ki je letos že tretjič naložila grmado in medse blagohotno povabila še ostale člane RISa. Literarna prireditev in gostija je bilo namreč spet čudovita. Začetek je res požegnala ploha, a je sonce potem nadoknadilo in nam podarilo sprehod do čudeža narave, znamenite ogromne kamnite mize, vredne Stonehenga, v Ravnah, baje obdane s pozitivno in zdravilno energijo. Marko je celo splezal nanjo, Vinko jo je samo pobožal, dekleta pa smo s fotoaparati ostala v spoštljivi varnostni razdalji  pred morebitno preveliko odmero »sevanja«. (Strah ima velike oči.) Ampak tistim, ki smo ta čudež doživeli, je v dušo leglo precej žameta.  Nekje sem prebrala, da je obisk tega kraja posebno priporočljiv ženskam, ki ne obvladajo svojih agresivnih čustev (spletna stran). Škoda, da smo tja šle le mirovnice ...   
Junij je že pojenjaval, ko nas je doletel še en dogodek. Pesnica iz Podnanosa, nekdanja medicinska sestra v idrijski Psihiatrični bolnišnici, Ida Semenič, nas je presenetila s svojo poezijo. Skupaj s profesorico Ivano Slamič sta nam priredili prijeten in čustveno obarvan večer v rudarski hiši, kjer je pesnica nekoč tudi stanovala.  
Zaradi obiska japonskega princa in princeze  v Idriji, so ogromna vrata stare osnovne šole dobila novo barvno prevleko in preperele zastave na pročelju so zamenjale nove. Princ mi je celo poziral, ko sem na svojem oknu strašila s fotoaparatom. Baje so drugje po Sloveniji, ta znameniti par lahko fotografirali le izbranci. Torej ...?
Ima danes še kdo moč, da mi prepove, pisati blog in se bom morala tudi za današnjega javno in z velikimi črkami opravičiti neimenovani osebi, menda ne princu in njegovi ljubki soprogi?    

Ja, čisto za konec pa vesela novica. Sem v pričakovanju svojega petega otroka, (knjigo namreč) ime mu bo Odrezana sreča, ki bo luč sveta ugledal konec tedna.
Lepo vas  pozdravljam moji dragi prijatelji vaša Ana











Japonski kraljevi par


 Ida Semenič in Ivana Slamič