7. 2. 2010
Včerajšnja sobota kot vsaka druga boste rekli tisti, ki imate službo pa vnuke in starše in vam pestrosti tudi ob sobotah ne manjka. Odkar sem mojim strankam (bilo jih je zelooo veliko) odpovedala pokorščino in je šivalni stroj
ves skremžen od zamere, le še muzejski sksponat, je v mojem bivaku zelooo mirno.
Vikendi pa sploh. Ker Ana nekaj ni razumela (jo daja pač skleroza Roza), okoli nove izdaje Zelenooblaškega zbornika, je v petek nujno rabila Vandin nasvet. A ta je bila ravno takrat pri frizerju nedosegljiva.
In sobota se je začela z vstajanjem ob peti uri. Ha, penzjonisti, ki ne morejo spati!
Saj res nimam časa. Pa že spet! Do sedmih sem komaj spravila skupaj sebe, stanovanje, da mi je bilo vsaj malo podobno in pripravila vse za kosilo, ki se ponavadi začne že po deseti uri. Ja, nova moda neodvisnikov.
Saj tisti štirje kiviji in dva zlata rajska jabolka (kaki), samo priženejo ta pravo lakoto, da začne tako zgodaj razsajati po možganih.
Ob sedmih me je že začel matrati računalnik. Komaj sem se pretolkla skozi nove dodatke, ki mi jih spomin še vedno niza v besedilo moje, kao nove knjige, je že po dvanajsti uri pozvonilo na vratih.
Da se zvlečem skozi kilometer dolgo stanovanje in skozi dvoje vrat, da dosežem vhodna, že drugič zvonec, malo bolj nestrpno.
Ja, ja, še polna tipkovnice odprem.
"No sedaj sem pa tu," profesor zgodovine J. K. pripravljen, da odnese moje umotvore domov v recenzijo.
"Joj samo še nekaj besed mi manjka," sem nerodna pri opravičevanju.
"Nič hudega, pridem pa jutri," in mi dopolni še neke zgodovinske podatke. Aaah!
Olajšanje, saj se mi je še isti hip utrnilo nekaj novega in tega pisanja je videti, ne bo zlepa konec.
"Ana, boš kar morala enkrat odrezati," mi pravi Dragica Breskvar, ki bo iz mojega besedišča stepla smeti.
Vso zmedo, ki sem jo spravljala skupaj dve leti, sedaj razkopavam in probam, da bo divizija z vsemi bataljoni in četami postavljena v pravo formacijo.
Kar zdi se mi, da bo uboga Dragica "strašno vesela" že tretjega popravka, ki je še daljši.
Žel mi je, ker mi pa ravno zdaj, ko so že utečeni, klikerji tako hitro delajo.
Ko se mi je zdelo, da je že ves vesoljni svet pojužinal, sem se spravila na telefon.
"Prosim!"
Ja, to pa ni Vandin plavolasi glas se ustrašim. Vseeno pobaram gospo, če je Vanda.
"Ne, ste se pa zmotili!"
"Ja, Tilka, a ste vi?" previdno izstrelim, ko se mi zazdi glas nekam znan.
"Ja Ana, le še večkrat se zmotite (včasih me je že tikala), me je pobožala, kao vesela mojega glasu.
Odtipkala sem zgornjo številko, namesto Vandine spodnje.
In sva klepetali.
"Joj jih je že deset!" Vrže Tilka sliko svojega zasneženega vrta med impulze. Pred ptičjo hišico se je drenjalo ptičkov.
"A ni lepo gledati naravo, srce ti kar igra?" Se je raznežila naša drobna taščica, članica lit. društva Zeleni oblaki iz Logatca. Najin pogovor bi se še nadaljeval, če ne bi drugi telefon kar poskakoval od nestrpnosti in sva se poslovili.
"Halo, Ana, ste vi?" je na drugi strani iz Laz prihajal Vandin glas. Ja, temu se reče pa telepatija ali pa ista valovna dolžina. Naj še reče kdo, da nad nami ni nič.
Nato opravičilo zaradi moje skleroze, malo o tem in onem, o krivicah na tem svetu in o čudovirem vzdušju, ki vlada med Zelenooblaško druščino pesnikov in pisateljev logaškega društva.
Zdi se mi, da je v njem toliko pozitivne energije, kot je premore le malokateri kolektiv.
Nič podmetkov, dovolj svobodne volje in vsi smo glih, kljub različni izobrazbi. Da bi se kdo metal ven še nisem zasledila.
"Ja vas - tebe pa preprosto moram objeti, me kdo preseneti.
Dragi prijatelji, le še tako naprej pa bomo zmagali za "Naj društvo"! Huuuura!
Zunaj pa je lepo in mehko snežilo in ptički na vrtu so Tilki delali kratek čas in polnili srce.
Kako lepo je živeti brez elektronske pošte in v živo slišati glas človeka, ki ti nekaj pomeni!
Tudi to je kultura in vrednota, ki se danes izničuje z elektronskimi mašinami. Človek postaja robot brez duše.
Takih sobot si želim in pristnih človeških odnosov.
Pa vse najlepše ob jutrišnjem kulturnem prazniku.
NAJ ŽIVI KULTURA!
ŽIVEL FRANCE PREŠEREN!
Čao! Ana
