Z Gregorčičem smo prestopili pomladni prag

20. marec 2011

V nedeljo 20. marca je lit. društvo PO BE RE že tretje leto zapored v počastitev dneva poezije prestopilo z Gregorčičem pomladni prag. Dan kot nalašč za vezanje besed, sonce in jasnina, bleščeča belina Krna v katerega je zagledano obličje našega slavčka. Dan, ko si ne moreš kaj, da ti srce enostavno zapoje.
Po stari navadi smo se ljubitelji poezije zbrali pred njegovim spomenikom in po nagovoru Alda Klodiča položili šopek prvih znanilcev pomladi v sklenjene roke črnega marmorja. Ja sem prebrala Gregorčičevo pesem Življenje in smrt. Vmes je svoje dodajal veter in odnašal besede,  kot bi hotel, da čim več sveta sliši ujetega ptiča tožbo.
V prostorih Fundacije poti miru v Posočju je kasneje potekal recital poezije v počastite treh že pokojnih pesnikov: Simona Gregorčiča, Ivana Volariča-Fea in Zlatka Smrekarja.
V venec njihovih pesmi se je vpletala tudi poezija pesnikov iz društva PO BE  RE, to so bili:
Marjeta Manfreda Vakar, ki je vodila prireditev, Daniela Skočir,Vojko Rutar, Darko Rutar, Mila Uršič, Stanka Golob, Vladimir Kržišnik, Ana Balantič in Benečani; Aldo Klodič, Andrina Trusgnach, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig in Cecilija Blasutig. 
Svoje pesmi je prebiralo tudi pet članov idrijskega lit. društva RIS, poleg že iz prejšnjega društva omenjena Kržišnik in Ana, še Sabina Eržen, Rafael Lapajne in Andra Jereb.
Rdeča nit so bile improvizacije ansambla Salamander salamander, ki je ob zvokih rogistke, tolkalista in raznovrstnih glasbenih pripomočkov, med drugim predstavil iz obsežnega opusa osmih pesniških zbirk nekaj Feove poezije.
Lep in čustveno obarvan pesniški maraton posvečen Kobariškemu slavčku, se je predvsem dotaknil nedavno preminulega mladega pesnika, ljubitelja glasbe in vsega lepeg, Zlatka Smrekarja.

 

 

Fotografije je prispeval Vladimir Kržišnik

Vsem piscem in ljubiteljem lepe besede čestitke ob svetovnem dnevu poezije in prvem pomladnem dnevu.  Lepo pozdravljeni Ana Balantič

Labodji spev v prizivnici Antonijevega rova

16. marec

Skozi utrip živosrebrnega mesta smo se sprehodili člani lit. društva RIS ob spremljavi Godbenega društva rudarjev Idrija, ki je prav za ta večer naštudiral troje skladb. Zadnjemu glasbenemu utrinku so dodali tudi vokal Andreja Lazarja, ki je zapel pesem o knapu.
Lesene klopi, kakor se za nekdanjo prizivnico Antonijevega rova spodobi, so bile zasedene do zadnjega centimetra, zmanjkalo je celo stolov in so bila na voljo le še stojišča za tiste zapoznele obiskovalce.
"Saj nisem mogel noter," se je jezil sosed Viler. Ja kaj pa de, bi se pa malo stisnil, ali pa prišel prej!
Da smo vsi, ki smo želeli nekaj povedati o našem rudarskem mestu prišli na vrsto, smo za debele pol ure podaljšali spored. A zaradi tega ni bilo nič predevanja po klopeh in kašljanja in smrkanja. Lepo poslušno so obiskovalci srkali naše pripovedi in na koncu ob ocvirkovci in geružu so se tudi sami razživeli.
Če to ni nekaj lepega za naše mesto, prejšni večer je dobilo v dar čipke, včeraj smo obudili spomin na tisto nekoč, na knapovsko življenje in njegove posebnosti.
Vse to smo skozi scenarij, ki ga je oblikovala Irena Cigale in v rudarsko uniformo preoblečen povezovalec Raf Lapajne, ostali člani s poezijo in prozo polnili večer.
 Matej Cigale pa je na velikem platnu vlekel rdečo nit s projekcijo Idrije s konca 18. stoletja s poudarkom na pomembnih tehničnih dosežkih.
Izpostavila bom samo slikarja Rafaela Terpina, ki nam je odmotal nekaj stare Idrije, ki je ni več. Le v njegovi knjigi, ki bo izšla v kratkem, se bomo lahko še sprehodili po njej in nekateri obudili spomine. Odslikal nam je Antonijev rov in njegovo sosesko.
Vsak po svoje smo se trudili, dati mestu svoj pečat, obiskovalcem pa v deževni večer kapniti nekaj topline in prisrčnosti.
Darko Likar, Dragica Gruden, Martina Šelhaus, Andra Jereb, Manja Plešnar,Vladimir Kržišnik, Sabina Eržen, Radica Pahor, Slavica Uršič, Jelka Trček in Ana Balantič. 

To pa je zaključek Labodjega speva

 Fotografije je prispeval Vladimir Kržišnik




Lepo pozdravljeni Ana

Kraljica ročnih del Čipka idrijska

15. marec 2011

Na gradu Gewerkenegg smo bili priča prijetnemu večeru. Tokrat je pod idejnim vodstvom in scenarijem Lade Bizjak v vsem svojem sijaju zaživela idrijska čipka s prikazom, kako so se nekoč dekleta in žene zbirale ob skupnem opravilu, klekljanju.
"Gremo v vas," je bil njihov vsakdan.
Čeprav so v mesto vedno prihajali tujci iz vseh evropskih dežel in so z njimi prišle tudi čipke, so ženske hitro našle  skupni jezik. Kakopak ob buli in in klekeljnih. To je bila komunikacija, ki jo je razumel vsak. Zato je tudi nastala taka mešanica idrijske šprahe.
Od prihoda čipke v naš rudarski kotel, prvi viri so nekje iz leta 1696, do danes, nas je skozi zgodovinski prerez kot rdeča nit vodila Maruška Trušnovec.
Ker so ženske pri rudniku (ponavadi so bile prebiralke rude) zaradi posodobljene tehnologije začele izgubljati delo, so za izboljšanje gmotnega položaja družine, razen vrtičkanja, začele izdelovati čipke. Med njimi ni manjkalo moških, ki jih ni bilo sram prebadati papirce. Če ne drugega, so si dekleta prislužila balo, fantje pa nov gvant.
Tudi ta večer je bil delček takega vsakdana,
Začetek zbiranja klekljaric od najmlajših naprej, regljanje klekeljnov in pomenek, ki je tekel seveda v idrijski, v nemški, v francoski, v italijanski in malo v makedonski in hrvaški šprahi, so glasbeno popestrile sestre Mohorič. Brez obvezne kave tudi tikrat ni šlo, seveda prave. Včasih pa je pel le zoc, samo da je bil in so bili jeziki podmazani.

Ta čudovit večer me je popeljal v mojo mladost. Kar videla sem tisto hruško pod katero je vse dneve
vasovala naša soseska.
Zato čestitke in hvala Ladi Bizjak, Maruški Trušnovec in klekljaricam;
Anici Makuc, Svetlani Peternel, Dragi Sedej, Justi Troha iz Univerze za tretje življensko obdobje in Maruši Mlakar, Deji Prelovec iz Čipkarske šole Idrija.

Lepo vas pozdravljam Ana

Otvoritev razstave risb Vida Sarka Nevidna mesta

4. marec Borovnica

V Nevidnih mestih pisatelja Itala Calvina se pogovarjata marco Polo in Kublaj Kan. Le ta sprašuje o mestih, ki jih nikoli ni videl in Marco mu jih opisuje, ker pa ne govorita istega jezika, vsak besede drugega iterpretira po svoje. Zato si tudi mesta postajajo med sabo različna in hkrati podobna poznanim. Obiskana mesta, ki jih Marco zelo slikovito opisuje, Kan v svoji domišljiji razstavi in znova po svoje sestavi.
Podobno se je risanja Nevidnih mest lotil mladi slikar in glasbenik Vid Sark in svojim likovnim delom dodal tudi prozni opis le teh. K njegovemu odprtju razstave smo v Domu krajanov Dol-Laze v Borivnici 4. marca člani lit. društva Zeleni oblaki dodali svoj kulturni program. Ob glasbeni spremljavi Žana Bezka in povezovalke Branke Novak, smo brali svoja videnja Nevidnih mest še: Bojana Levinger, Barbara Bezek Rot, Vanda Lavrič, Vladimir Kržišnik in Ana Balantič.

Vid Sark s svojimi risbami in z Zelenimi oblaki

Lep dan vam želim Ana