SOSED TVOJEGA BREGA

17. april 2010
Golobi vseh dežel združeni nad sončnim Piranom

Sončno dopoldne, od zasneženih Alp potegnjen hladen veter nas je stisnil k zakurjeni peči gostišča Panorama.
Čeprav bi raje na terasi uživali čudovit pogled na rdeče gnezdo piranskih streh globoko pod nami in z azurno barvo morja v ozadju.
Pesnica, esejistka in publicistka Meta Kušar je ogrela ozračje s predavanjem o metaforiki v literaturi. S svojim pronicljivim brskanjem po besedilih prisotnih tujejezičnih avtorjih, je vzbudila burno debato. Njen način, za vsako ceno priti do srži avtorjevega razmišljanja, je bila odlična popotnica za nadaljnje ustvarjanje vsakega posameznika. Tak je moj občutek, ker sem že bila na njeni delavnici, a tokrat samo kot sopotnik tega srečanja.
Čas, ta neusmiljeni preganjalec, ni dopustil, da bi lahko posrkali še več njene učenosti. Kadar se razpriča ona, nisi ne žejen ne lačen. K sreči, da je z nami ostala oba dneva in je še med drugimi predavanji dodala kaj svojega.
Ko smo si napolnili želodčke, preklepetali vse po dolgem in po čez, je že Djurda Strsoglavec docentka na filozofski fakulteti za področje hrvaške in srbske književnosti, prevzela svojo trdo predavateljsko taktirko in nas popeljala skozi jezikovno delavnico Moj najboljši prijatelj jezik. Toliko burne debate pa še ne, o jekavščini ijekavščini, ekavščini, ki jo rabijo vsi južnoslovanski narodi.
Pa je zarezal, dobro da ga ima tako rezkega, v jato razpršene perjadi: "Miiir, a bi nadaljevali z začeto temo!"
Kadar se tujerodnemu piscu, ki do potankosti obvlada slovenski jezik ob prevodu v južnoslovanske jezike pritakne slovenska beseda, pomeni, da že tudi razmišlja po slovensko.

V tem duhu smo se poslovili od nje in se pražnje oblečeni, jaz, ki sem ponavadi vedno predprva in še nekateri z zamudo, odtipali nizdol po strmih piranskih ulicah (kanalih) do Tartinijeve dvorane, kjer je bil tujejezični literarni večer ob spremljavi  treh mladih pianistk pod mentorstvom skladatelja Bojana Glavine. Prireditev je bila primerno obiskana in polna pozitivne energije. Vzpon nazaj sicer po manj kanalski poti, je bil že ožuljen in še danes nezaceljen.

Večer, neopisljiv. Noč nad Piranom, luči, razsvetljene barke, obzidje stražar.
Po večerji pršut in vino in Sevdalinke Aleksa Šantiča- Emina, ciganski melos in kolo in Abba, do onemoglosti. Temperament, ki ga sosedom z vsem srcem zavidam. Pravijo, da gospodar odide zadnji. Ne, on je omagal in predal ključe. Naša kapitanka Dragica Breskvar, ta pa ni zapustila ladje,  ki je že tonila v zgodnjo tretjo uro. Bravo!
Naša soba se kljub prižgani električni pečici ni segrela. Že misel, da bi se slekel, je pregnala željo po tuširanju. S cimro Sabino sva spali kar oblečeni pokriti s trojnimi dekami. Ko je zadnji potnik zapustil parnik nad Piranom, je v sobo, pssst, priropotala Senada s premraženim sosedom, da bi mu dala eno deko, ker je baje naša soba imela največ taborniške rezerve. Ja, a tista je bila že pogrnjena na dveh nežnejših bitjih.
Brrrrr!
"Pa tri frajerje sem vama pripeljala zjutraj, vidve pa hladno mrzli pod odejo!" je resno zažugala zjutraj(dopoldne). Sabina ji je skoraj verjela.
Zmačkano nedeljsko jutro, ura je že devet. Ob desetih predavanje.Sabina jo je že pobrala na zajtrk, se vidi da mlado telo še rabi jutranjo podporo. Jaz sem pa mrvila tisto kar je ostalo od domače potice in se zalivala z jogurtom.
"Kaj pa pol. če je že tolk ura?" krmežljavo zagode Senada. "Jas bom tako zamudla. Veš, kaj bi nucala zdej? Eno šalco kave, en cigaret in mir!"
Pobrala sem se iz sobe in ji poklonila samo mir. Cigareta in kava sta prišli pozneje v kompaniji številnih kadilcev.

Sodobna italijanska književnost prevedena v slovenščino skozi učno uro dr. Irene Prosenc Šegula, je zopet vsevprek pognala kolesje debate. Čeprav je tema večkrat zašla s poti, je bila tudi ta poučna.
Nismo vedeli, da so že v Kolumbovem  času leta 1491 ustanovili prvi literarni natečaj v Firencah.
Nagrade so bile simbolične, krone iz vrtnic.
Kako malo se prevede italijanskih avtorjev in zakaj. Nasploh dela iz prejšnjega stoletja pravijo založniki niso več aktualna. So le nekateri prevodi lanskoletnega nagrajenca Vilenice Magrisa, Tabucchija in Cristiano Cavina z njegovo V deželi Penavrit, Tomizzejeva  Obiskovalka in drugi.
Polni novega znanja pozitivne energije in novega prijateljstva smo se poslovili, nekateri prej drugi so še utrjevali skupne vezi in sklep, da se zopet srečamo na 33. srečanju tokrat v prestolnici.
Vsem prisrčen pozdrav, posebno cimrama Sabini Dežman in Senadi Smajič s katero prijateljujeva že kar nekaj let, Dragici pa zahvala za povabilo na to čudovito srečanje. Nam, katerim je osnovna šola omogočila triletno učenje srbohrvatskega jezika, je tako srečanje še bolj zanimivo.

Čao! Pa lepo, toplo in rozasto pomlad vam želim in živel prvi maj Ana Balantič