PISATI INU OBSTATI

27.-29. MAJ
Literarna kolonija JSKD revije Mentor s pridihom Prekmurske ravnice in njene mehke govorice.

Čisto blizu kjer se odlomi Gorenjska od Primorske, leži Poljanska dolina. Na levem bregu reke Sore
se iz Poljan nad Škof. Loko vzpne cesta na Stari vrh 1032 m visoko smučišče, največje v škofjeloškem hribovju. Le dvesto metrov niže na 860 m čepi znamenita Žgajnarjeva turistična kmetija, na 50 ha strmega pobočja z mogočnim stoletje in več starim gospodarskim poslopjem, s šestimi sobami in tremi apartmaji za goste in slikovitim razgledom na polhograjsko hribovje desnega brega Sore. Pogled na gorenjsko stran pa se usede na verigo Kamniško Savinjskih Alp z najvišjim vrhom Storžičem, ki kot osamelec kuka izza loškega hribovja. 
Domačija je prijazno ponudila gostoljubje enajstim ukaželjnim literatom iz vse Slovenije.
Organizatorica prof. in samostojna svetovalka za literarno dejavnost in glavna urednica revije Mentor
Dragica Breskvar je tokrat izbrala za mentorja Dušana Šarotarja pisatelja, pesnika, publicista, scenarista in glavnega urednika Študentske založbe Beletrina,
Slušatelji smo v en glas pohvalili njegov pristop in individualno temeljito pretresanje naših lit. prispevkov, ko je delil pohvale in dobronamerne kritike brez olepšav. Seveda je poleg učenja in kreativnega pisanja to bil edini cilj naše udeležbe na delavnici.
K intenzivnosti učenja spada tudi ostala kultura, zato smo imeli prvi večer v gosteh Franca Miklavčiča, ki kot gozdar in odličen opazovalec narave ve vse o drevesih. O tem priča njegova knjiga "Drevesa posebneži Poljanske doline" v kateri so zbrane fotografije in opisi vseh najdebelejših, najstarejših in najvišjih zaščitenih dreves tega pogorja. Za pokušino je imel s seboj likerje in marmelade, ki jih izdeluje sam iz raznih drevesnih plodov in listov. Njegova gostobesednost nas je prepričala , da so bukovi listi, ki se ravno izvijejo iz popja, najboljša pomladanska solata, najbogatejša s c vitaminom in marmelada iz smrekovih vršičkov, a ja, za kaj je že tista ... za slabotne in kašljave se ve. In še in še, se je pogovor ob pokušanju njegove kačje sline, zavlekel pozno v noč.
Tokratne nevihte, ki so se začele že ob našem prihodu so ponoči dodobra ohladile ozračje in sobotno jutro ni obetalo preveč sonca. Zato je odpadel popoldanski pohod na Stari vrh. Vsake toliko se je dež vmešal med našo intenzivno pisanje zgodb. Popoldanska predstavitev mentorjevega življenja ob dolgoletnem liter. ustvarjanju, v katerem največ opisuje svoje Prekmurje. V romanu Biljard v Dobrayu, se celo dotakne svojih židovskih korenin po starem očetu Šwarcu, ki je preživel taborišče in se vrnil v rodni kraj, v brezdomstvo. Iz te knjige je pisatelj prebral odlomek. Iz zadnje od osmih knjižnih izdaj Nostalgija, ki naj bi bilo nekakšno nadaljevanje prejšnje, smo slišali pretresljivi odlomek Lastovka.
Kot bi mignil sta minili dve uri ob njegovih iskrica iz plodovitega ustvarjanja, ki jih je tako doživeto nizal vidno zaljubljen v svoje rodno Prekmurje.
"Samo še sekundo," je zakrilila Milena Miklavčič, ko smo že vstajali. Nato je ob njenem skrivnostnem nasmešku počil šampanjec." Ja, po letih se žensko pa ne sprašuje!" in smo ji zapeli tisto ...

Večer so nadaljevali gostje naše kolonije, člani KUD Dr. Ivan Tavčar iz Poljan v zasedbi treh orgličarjev: Milana Kalana, Toneta Kreka in Jožeta Dolenca, ki so nam pričarali nekaj nepozabnih ljudskih melodij.
Ko so utihnile orglice, je skozi vrata zavelo Cvetje v jeseni. Luca iz Tavčarjeve povesti je svojo srčno bol ob izgubi za lakoto umrlega deteta tako pretresljivo in živo izpovedala, kot ne zmore niti filmska upodobitev, in do solz je ganila naše skromno poslušalstvo. Takrat se nam je bolj senzibilnim osebam zdelo, da čeprav le ob zaigranem prizoru, od ganjenosti skoraj malo umreš. Tako v živo in prepričljivo kot je bil podan ta, pa sploh.
Anica Berčič že 50 let živi z deli Ivana Tavčarja in baje zna vsa na pamet. Ni važno kje in kdaj, kot molitev začne žebrati besedila in mož pravi, če se ji je že zmešalo, se pošali prikupna igralka.
"Še kakšno leto, potem bo treba nehati," baje zatrjuje že leta in ostali člani ji nič ne verjamejo.
BaritonistkaValerija, ki šele peto leto igra na to glasbilo in njen mož Jože Dolenc, ki poleg orglic igra tudi harmoniko, sta nam zaigrala melodije brez katerih včasih ni minila nobena ohcet v Poljanski dolini. Po željah poslušalcev sta dodala še dve Avsenikovi, seveda Na golici in njihov najlepši valček Jadraj z menoj.
Ja pa zaradi nas so prišli, zaradi Slavice, Nataše, Roka, Dragice, Jerdt, Jureta, Stanke, Tatjane, Vladimirja in Ane.

Ponoči so se Kamniške Alpe pokrile s snežnimi kapami in sončno nedeljsko jutro nam je ponudilo čudovit pogled najprej na mlečno jezero megle pod nami, v daljavi pa na belo verigo gora. Še zadnjič smo pod mentorjevo dirigentsko palico izumljali tekste in vse prehitro se je približala popoldanska ura slovesa s pobožnimi željami, da se zopet srečamo.
Dragici in  Mileni Miklavčič gre zasluga, da sta izbrali kraj s toliko pozitivne energije, v katero je bilo vključeno Dušanovo strokovno in odlično vodenje delavnice. Še dolgo pa bo ostal v spominu kulinarični prispevek in prijaznost gospodinje Jane in gostoljubnost njenega moža s kmetije Žgajnar, ki je nosilka Rdečega nageljna.

 
Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni udeleženci kolonije in ostali prijatelji. Ana Balantič

Kres mladosti na Griču

Zanj je prišla prepozno, nam pa v izpolnitev

Na večer pred nekdanjim praznikom mladosti je zagorel kres na Griču. Dvorana psihiatrične bolnišnice v Idriji se je še enkrat napolnila s prijatelji pokojnega pisatelja, humanista in predvsem priznanega psihiatra dr. Jožeta Felca, nekdanjega predstojnika te ustanove, ki mu je bila do konca tudi dom.
Zadnja njegova knjiga, lahko bi ji rekli dnevnik, "Živeti življenje", ki je izšla le nekaj prej, da so jo lahko še pogladile njegove usihajoče roke, je bila predstavljena na tem večeru.
Nitke, ki so se pletle skozi delo samotnega jezdeca , so vodili: pisateljeva žena Alenka Felc, direktorica idrijske Mestne knjižnice Milanka Trušnovec, direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel, Janez Bizjak, ki je napisal prolog in Marko Pišljar, ki je knjigi dodal epilog. Pisateljev stanovski sodrug primarij dr.Jože Darovec pa se je sprehodil med njegovim življenjem in delom psihiatra.
Pisatelj Jože Felc je ustvarjal svoje in življenje 15 knjig ob ljudeh, ki so k njemu prihajali predvsem po besedo, in ob glasbi Mozarta, Stravinskega in Bacha. Zato je bila tudi tokratna prireditev zavita v dela Bacha, ki jih je izvajal mladi in priznani idrijski violinist Erin Čoralić.
Ob dramskem igralcu Idrijčanu Silviju Božiču, ki je prebral odlomek iz knjige smo se potopili v žlahtno besedo Jožeta Felca.
V nas pa bo za vedno ostala njegova Duša imena. 

Sem samotni jezdec. Samotar sem, osamljen pa nisem. Ljubim in sem ljubljen.
Dvomljivec sem, zato sit samega sebe. Vse mi morajo priznati drugi, sam se ne upam pohvaliti, si povedati da sem kljub telesnemu propadanju duhovno močnejši, kot sem bil včeraj.


Samo  onadva vesta, koliko brezpogojne podpore in medsebojne naklonjenost, koliko ur in dni obupa, nemočnih klicev in prošenj se je nabralo v tridesetih leti.
Ona je na prvem mestu mojega življenja ... Z njo prenašava srečo, tragičnost, žilavost, vztrajnost, vero, upanje, ljubezen.
Alenka živi in ohranja eno najbolj plemenitih in neizumetničenih podob slovenske žene. 
Tako se mu je vedno zapisalo ali reklo, kadar je bila beseda o njegovem in njunem življenju.

Preden pa se je iztekel njegov čas, je za založbo prebral še Toresinijevo knjigo Brez glave in zanjo napisal strokovni zapis, ki naj bi bil kar njegov nekašni credo, Tudi sam se je srečeval s podobnimi primeri kot jih omenja knjiga, saj je pisal tudi strokovna poročila in izvedenjska mnenja za sodišča o storilcih kaznivih dejanj.
To pa je resnično zadnje Felčevo delo, ki ga bomo dodali k njegovi zbirki

Fotografije Vladimir Kržišnik


Lepo pozdravljeni ljubitelji lepe besede in njegovega spomina!
Ana Balantič

DAJMO MIRU PRILOŽNOST

21. Maj
Večjezično branje poezije na kolovraški Poti miru

Pot miru vodi po gorskem grebenu Kolovrat, kjer je še nedavno potekala močno zastražena državna meja. Današnji občutek svobode, da smeš stopati po nekdanjih graničarskih poteh, kjer so marsikateremo pohodniku, ki je zašel, grozili celo volčjakovi zobje ali streli v zrak.
Ob jasnem vremenu se na eni strani čez Benečijo, vasico Dreka , malo niže kot orlovo gnezdo pribito na strmino Topolovo, poznano po letnem festivalu kulture, še nedavna zadnja postaja pred začrtano državno mejo, pogled, ki najprej preči furlansko nižino, ustavi prav ob morju.
Če se nagneš čez rob na našo stran, se ti odkrije v vsem svojem razkošju dolina Soče in izjemen pogled na nekdanje bojišče soške fronte od Kanina, krnskega pogorja do Svete gore.
V prvih dneh bojev na Soči so maja 1915 Italijani prestopili avstrijsko-italijansko mejo, utrdili svoje položaje na Kolovratu in krvavo fronto obdržali za dve leti in pol. Tu so določili Lineo d´ armata in Gregorčičevi preroški verzi: "Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla" so se uresničli. Leta 1917 so bavarski vojaki pregnali Italijane iz njihovega gnezda in tako se je počasi sesula italijanska fronta.
Na kolovraškem gradu so še danes vidni obroči utrjenih jarkov s topniškimi položaji in opazovalnicami in  podzemnimi bunkerji takrat najbolj utrjenega obrambnega sistema.
Hodniki smrti, ki jih je prekrila narava, da so iz njih pognale breze, simbol miru in pogled na čudovito pogorje Krna. Kaj hočeš še več ti mali človek?

Na jasi nekdanje karavle pa se je 21. maja dogajala kultura. Namen branja poezije na festivalu DAJMO MIRU PRILOŽNOST, ki poteka po vsem svetu, je v tem, da naj bo več branj kot je vojaških baz po svetu.
Inštitut za slov. kulturo v beneškem Špetru je k sodelovanju povabil tudi Slovence in skupaj s severnoprimorskim lit. društvom PO.BE. RE. izvedlo večjezično branje poezije na kolovraški Poti miru. To poezijo je slišati tudi na radiu Primorski val in Onde furlane od 19. do 24. maja vsak dan po 13. uri.
Kot bi narava k spravljivi poeziji hotela dodati tudi spomin na nekdanje vojno trpljenje, se je ravno takrat grmenje s sekanjem strel, kot bi nebo bojevalo zadnjo bitko, razlezlo čez krnsko pogorje do kambreškega. Ko pa se je po uri in pol klicev po miru, Krn že vdal soncu, se je nad furlansko nižino razparalo nebo in na zaključek branja poezije poslalo znatno mero dežja, kot bi hotelo zaliti žlahtne besede, da bi obrodile čim več miru v srcu človeštva.
Kako je že rekel pesnik Pablo Neruda?:
"Nisem tukaj, da bi kaj rešil, prišel sem, samo da bi pel in da boš ti pel z mano ..."
Tudi mi smo bili tam zato, da bi besede, ki jih pišemo in pojemo v jeziku, ki sta ga znala naša mama in ata, vsaj v nas meso postale, da ne bodo le črnilo na papirju. 

 

 

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji  in mir v srcu vam želim ANA BALANTIČ

Predstavitev druge pesniške zbirke Sabine Eržen

"Samo list sem"
pravi pesnica Sabina Eržen, ki je dodala novega na svoji literarni poti.
Z njenimi verzi smo se posladkali 10. maja v Bevkovi knjižnici v Cerknem in 12. maja v Idrijski Mestni knjižnici.
Po plodnem ustvarjanju bi vsakdo podvomil v njenih skorajšnjih 80 let, (naj mi ne zameri tega razkritja), čeprav sama pravi med vrsticami "Samo list sem" in ta moto je izbrala tudi za naslov druge knjige.
Skromna v sebi, a bogata v izrazju in list, ki ga ne morejo prisiliti vse grenke zime, da odpade, nam je razgrnila svoje stvaritve v razmislek in razvedrilo.
Pesmi so preproste (ljudske, včasih s socialno tematiko razburkajo kritike), kljub temu napisane s posluhom za ritem in dobro izpeljano rimo. So prepolne emocij in kljub nostalgiji za vsem minulim, ona z optimizmom zre naprej.
Ker jo je usoda pustila na poti, ki sta jo prej ubirala dva, je naprej stopila sama.
Kako ljudje poznajo Sabino in jo cenijo, so dokazali v cerkljanski knjižnici, za katero bi res lahko rekli, da je skoraj počila po šivih.
"Saj ne bo veliko ljudi, tu v Cerknem pa sploh ne," mi je še nekaj minut prej zatrjevala.
Mešani pevski zbor DU pod vodstvom Vojke Svetičič, ji je za oddih med njenimi recitacijami odpel nekaj dušo božajočih ljudskih pesmi in spustil rožni nadih na njen obraz, poslušalcem pa roso na oči.
Tudi idrijska populacija jo je v teh letih dodobra spoznala skozi njeno poezijo, zato se je Mestna knjižnica naslednji večer resnično nadihala pozitivne energije in vsaka dodana beseda poslušalcev, bi odvzela čar poeziji in glasbi.
Čudovite glasbene bisere je dodala Vokalna skupina VEDRINA  iz Doma upokojence v Idriji pod vodstvom Darje Pavšič.
Ob zaključku so obiskovalci kot v ekstazi obsedeli pričakujoč še kar nekaj.
"To je sedaj pa vse!" jih je šele zdramil Sabinin glas.
Sama pa dodajam, da smo vsi njeni prijatelji veseli in srečni, da jo imamo.
Naj jo na to še nekaj časa spominjajo podarjeni šopki cvetja, (mednje bi sodil vsaj še en velik Bidermayer ...?). Objemi, stiki rok in nasmehi pa naj ji ostanejo za vedno.
Kako malo je treba, da je človek srečen, še dolgo potem, ko ugasnejo odrske luči, se je videlo na Sabininem obrazu in vseh, ki smo z njo delili ta dva prekrasna večera.
 Draga Sabina, še enkrat vse čestitke in hvala, da si nam podarila sebe in pesmi v glasno branje,
Hvala, da si mi zaupala oblikovanje tvojega drugega otroka. Bilo mi je v čast in ponos.

 

V Idrijski Mestni knjižnici

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo se imejte ob prebiranju Sabininih listov. Ana Balantič