Nam, ki živimo samo od spominov pa tole razmišljanje, ki se je pred desetimi leti zapisalo v mojo prvo knjigo.
Pogrešam
Sem popotnik brez prtljage,
na razpotju v stare zrem sledi.
Pogrešam dež, da prazen kažipot umije,
zgubljene najde mi poti.
Kako pogrešam, da poletje spet zadiha,
soparo, veter, da lase mi viha,
telesa potnega dotik,
vročo sapo nekega navdiha.
Pogrešam zime čas, ledene,
solzo, ki bi led topila,
nemir pogrešam, tisti zvok tišine,
da bi se ob nekom pogrela.
Pogrešam jih pomladne plohe,
ki sence najinih sledi so sprale,
v vrtinec časa odplaknile.
Tam le spomin je košček raja.
Čao Ana
Ni komentarjev:
Objavite komentar