ponedeljek, 10. januar 2011

In memoriam Zlatko Smrekar


Nikoli več ne bo napisal pesmi, nikoli več je ne bo prebral na njegov svojstven način, s prepletanjem rok in čisto posebnim žarom v očeh. 
Sami bomo prebirali njegovo zapuščino besed. Pa jo bomo znali tako kot on?
Bomo čutili tako kot on, kaj je hotel povedati?
Za vedno se je poslovil, vendar ga bo spomin prinašal pogosteje med nas, ga polagal globlje v naša srca. 
Na Livku ne bo več sončni zahod božal njegovega pogleda,
le na njegovem grobu bo odmevala večna pesem.


Življenje

Jasno
nepokošeno
Nedeljsko jutro
V spovednici
z molitvenikom
v malhi
V glavi
polno prešuštnih
idej
Izobraženega kosca

Zasvetilo je sonce
in z žarki predrlo
megleno jutro 
 Dež je napojil
žejne poljane
in veter je božal
njih lase
ki so se poslavljali 
od Življenja

Zlatko Smrekar

Za vse, ki ste ga poznali in morda imeli lani priliko poslušati njego pesniško literarni večer v idrijski kavarni Ana Balantič

3 komentarji:

Irena Cigale pravi ...

Tvoje besede so prihajale iz dna ranjene duše. Pretresljivo še za tiste, ki smo ga le bežno poznali in imeli priložnost slišati temu, kar je bil in bo v naših srcih ostal.

Irena

Marta pravi ...

"SEM TAK KOT SEM...."to je stavek,iz tvoje pesmi.Da, tak si bil, poln pozitivne energije, nasmejan...prijazen.Tvoje inpretacije pesmi so bile posebne, doživete.Srečanja z teboj so človeka poživila.Za teboj bo ostala praznina...v pesmih, ki jih ne boš več napisal in v naših srcih.Spominjali se te bomo.
Marta Šavli

Anonimni pravi ...

Dnevi polni otopelosti
se vlačijo v nos.
Življenje ne diši več
po radoživem.
Tišina je pusta.
Mir boli.

Marjeta