nedelja, 26. december 2010

Novoletna pozlata

Toliko pozlate je vržene na prag novega leta. Toliko lukenj je prižganih v temo, izrečenih in napisanih toliko lepih želja. Pa so iskrene, ali nam padejo z jezika le zato, ker pašejo v ta čas?
Ne vem zakaj, kar nekam pobegnili so mi dnevi, da nisem začela s pisanjem čestitk. Vendar je poštar vseeno nanesel na moj naslov zajeten kup prisrčnih misli. Ja, letos so me prehiteli. To je božanski občutek, da se je iz množice vsakoletnih dam, daš, končno izluščilo tisto, kar je pride iz srca.

Novo leto je darilo
pred vrati pričakovanj.
Da bi v njem našli ednino mnogih src,
dvojino rok, prezrte dotike,
zatajene solze, strte orehe,
modrost s kančkom norosti,
zlate sani, ki vas popeljejo po nedotaknjenem snegu,
mamine rokavice in hčerine kodre,
odvite poti in zavite čokolatine,
pomarančo veliko kot sonce
in mošnjiček s čarobnim prahom miru.
Ana

To je voščilo za vse moje prijatelje, ki so bili dobri z mano. Še posebno za one, ki so  me spodbujali in kakorkoli pripomogli k nastajanju mojega proznega dela, ki ga danes v knjižni obliki, po dveh letih in pol nastajanja, končno držim v rokah. Četrtega otroka. 20. januarja ga bomo krstili v Mestni knjižnici.
K vsakemu voščilu paše tudi šopek. Tokrat pošiljam nekaj klekljanega tihožitja, ki je nastalo letošnjo zimo.

















Lepo praznujte in si nasujte svetlih zvezd na pot!
Čao! Ana Balantič

3 komentarji:

dare pravi ...

Človek kar ne ve kaj dodati. Ne slikam ne besedam. Vse najboljše ti želim in veselim se predstavitve knjige skupaj s teboj. Dare

Anonimni pravi ...

Čestitke...za slike, za vse zapisano, v prozi in poeziji.
V novem letu pa zdravja in navdihov...

Irena Cigale pravi ...

Iskreno ti čestitam. Za izdajo knjige je potrebna nadarjenost, znanje in pogum. Vse imaš. Samo še v lepe želje prijateljev verjemi. Se vidimo na predstavitvi knjige.

Irena