Pismo mami

Vstopamo v mesec z najkrajšimi in po navadi ne preveč prijaznimi dnevi, a mu kljub temu pravimo Veseli december. Narava pozaspi in zdi se, da pušča človeka na cedilu.  Kdo se takrat ne sooči z nostalgijo, naj si bo po soncu, daljših dnevih, z osamljenostjo. Ravno to je pravi čas, da se spravimo sami s sabo, da začnemo brskati po sebi, prikličemo zavest in vest. Da temeljito premislimo, kaj bi morali spremeniti za obogatitev svojega in življenja bližnjih. Ta čas, ko je tako malo svetlobe, je najboljša priložnost za to. Ni treba nizati celo rajdo obljub, na to itak čez pet minut pozabimo, le ob bližajočem  Sončnem obratu, ko bo to premagalo temo, globoko vdihnimo in sprejmimo novo luč, nov začetek in novo življenje.

Saj poznamo tisto, da ob nenadni težavi nezavedno poveznemo veke in mrak za njimi nam odstre rešitev, tolažbo. V temi so skriti tudi spomini, ki so na svetlobi le bleda senca in zdaj jim lahko posvetimo največ časa. Lepo je, če si najsvetejšega celo zapišemo.

"Potem, ko je čas za osebno izpoved že davno prekrila zemlja in ni več stebra na katerega bi se še tako samoumevno naslanjali, nam ostane le bolečina." Tako si očita večina med nami.

Pismo mami

    Ko je bil še čas, sva imeli tako malo besed ena za drugo. Do danes, so se preveč na debelo naložile plasti in omet je popustil. Okruški se mi zabadajo v srce in bolijo. Moram ti napisati nekaj besed, čeprav tja, čez, na ono stran.

Komaj šestnajst let mi je bilo in naenkrat ni bilo več ata. Da bi mi vsaj ti znala pokazati pot! Nisem verjela, da tako mlada, še svojo komaj zmoreš. Zamerila se ti, misleč, da me ne maraš, vendar nisi nikoli potožila. Si sploh jokala? Toliko se še spominjam, da ti je bilo prvič hudo, ko ti je umrla mama. Bili sta skoraj bolestno povezani. Še danes vidim ata, kako te je objel, kadar si se zvila. Ko je z njegovo smrtjo drugič zarezalo v našo družino, sem videla jokati le sebe. Kdo te je takrat  stisnil k sebi? Koga si stisnila ti? Vsa begava si neprestano hodila od doma in se še hitreje vračala. Kot da nekaj iščeš. Jaz ti tistega nisem znali dati. Objela bi te pa me nisi nikoli naučila tega. Vedno manj te je bilo. Nisi se več ukvarjala z mano. Komaj si še vedela zase in za vsako stvar, ki je nisva zmogli, si ponavljala: »Če bi bil ata!« Begala si po svoji poti kot ujeti ptič, da bi se rešila svojega in mojega nemira. Vem, da je bilo pod tvojo na videz hrapavo kožo vseeno veliko tiste mehkobe, ki ne zaobide nobeno živo bitje, le pokazati je nisi znala. Leta si začela kar tako vlačiti za seboj in jih kljub vsemu nanizala triinosemdeset.

Nikoli te nisem dobro poznala, ker si tako malo povedala o sebi. Ata pa je bil takrat še preveč zaljubljen vate, da bi govoril o tebi. Več sta si imela povedati med sabo. Daleč od tega, da bi me ne imela rada. Vendar, preveč napojena sama s sabo, sta pozabljala name. Če si otrok zaljubljenih staršev, si kmalu sirota, tujek, izključek in postaneš ljubosumen.

Sploh zvečer sem bila nekakšen odrinek v svojo sobo. Včasih sem previdno pokljukala na vrata, če me je žeja nagnala v kuhinjo in sem morala mimo vaju. Odeja je več odkrila kot skrila, ko sta splašeni ptici razklenili telesi in prhnili narazen. Zakaj sta imela vedno prižgano luč? Zakaj sem se čutila krivo, strmeč v tla, ko sem se plazila mimo?

Ko ata ni bilo več, sva bili kar ena mimo druge, brez oči, brez rok, brez besed. Samo koraki v eno smer, vedno globlji, vedno daljši. Vlak, ki drevi skozi pokrajino brez zavor. Okoli naju je bil svet brez vrat. Nihče mi ni pomagal iz naenkrat nastale praznine. Prijatelji so brez besed, le bolj mehko hodili mimo, pričakujoč, da se rana sama zaceli.

Ali se je kaj premaknilo v tebi, ko sem jaz trgala prvo zaljubljenost? Nikoli nisi potresla name  svojih izkušenj. Si bila v rosnih letih, preden je prišel pravi, tudi ti zaljubljena? Kot bi odganjala, skrivaj podoživljala ali pa že zdavnaj opravila z vsem tistim. Za vedno. Le večno trpek pogled si včasih uperila vame, kot očitek za svojo izgubljeno radostjo. Morda si si celo želela, da se izluščim iz tvojih skrbi, da bi v svoji neutolažljivi sapi izživela svojo samost. Niti za hipec nisi pomislila na tolažilne besede, ki bi me morda potegnile iz kakšne stiske. Moje življenje, si ga sploh dojela ali ti je ostal le v vidnem polju? Si bila ob meni le zato, ker si bila mama?

Nekoč je kapnil črn madež v najin korak. Tako otročje spozabljen. Grdo besedo sem zalučala vate. Nisi odgovorila, le pogledala si nekam skozme. Ko sem čez dolgo prosila, da pozabiš na rano, je iz globokega tolmuna tvojih oči prišel odgovor: »Saj greš za mano!«

Kmalu si postala samo še roža, da sem te zalivala in predevala po soncu. Nisi se branila, le pila si mojo skrb in se včasih zasmejala.

Smejala si se pa rada. Da si pozabila. Tudi tvoja mama se je, kljub nesrečnemu življenju. Po smehu so vaju poznali. Kot da sta z njim ubijali klice zla, notranje razkrojenosti in skrivali tesnobo.

»Ja, ti, se pa tako lahko zasmejiš,« ti je marsikdo navrgel skremžen očitek, kadar so se ti kljub atovi smrti raztegnile ustnice. Vem, da te je to razoroževalo. Ko si pozabila že skoraj vse, ti je ostal le še smeh.

Dokler si lahko še hodila, se ti je vedno kam mudilo, a nikjer nisi našla obstanka. Vračala si se hitro, ne vedoč,  kje si bila. Potem so se ti uprle stopnice in samota je še bolj pritisnila nate. Po štiridesetih letih od tiste nesreče se je poletje zopet zneslo nad tabo.

Še nekaj let se je tvoje negibno telo upiralo koncu, um je bil že skoraj onstran. Včasih si zapela pesem in jo potem ponavljala in mladosti si se spominjala. Tudi poznala si me. Vedno bolj sem bila tvoja in ti moja. Vendar je bilo že prepozno za vsako stično točko, ostal je le molk, oči polne vprašajev in večkrat v njihovih kotičkih slane kapljice. Daleč v tujem kraju sem ti lagala, da si v zdravilišču. Si se sploh zavedala, da tisto ni tvoj dom? Koliko vrašajev me bo še stiskalo, ob misli nate? Kepa, ki je toliko let rasla, se ne stopi, vedno bolj boli.

Takrat, ko se je poletje kopalo v sopari, je klic je končno našel svoj vzrok in te združil s cvetom, ki ti je bil nekoč odtrgan.

Nikoli prej nisem premišljevali, danes šele vem, za kaj si živela. Da sem.

Ničesar ni uničil ogenj, le telo. Vse je ostalo za večno v tistem pepelu pod prižgano svečo, na fotografiji, v tvoji jopi, ki jo oblečem, ko mraz zagospodari po moji koži, da mi je toplo in sem tvoja, samo tvoja, prepuščena spominom, na ata na življenje s tabo, na mladost, na...

Nikoli nisi rekla, kako ti je hudo, ko je med sveče se ulegla tvoja sreča. Molče si tavala in zrla mimo, hitela svoje sanje. Utrujena si vase se posedla in tiho, tiho le za mene si živela. Kako pogrešam tvoj dotik, besede, tiste zame, brez zamegljenega spomina, toploto tistega poletja in vrt, ko sem v naročju tvojem, slika. Potem si rekla, da ne veš, kako si daleč stran od doma, zakaj ležiš negibna in gledaš bele stene, in da ne veš, kako cvetijo vrtnice v poletje. Verjeti sem hotela, a tiho, tiho »Barčico« si mi zapela.

Dragi prijatelji lep pozdrav, vaša Ana

Modrost in modrost

Modrost in módrost

Kaj je res vso kmečko pamet in logiko odnesel hudič? Je res danes človek postal v svoji samozadostnosti tako kratkoviden, da ne loči med prav in narobe, se ne zaveda, da bo na tem modrem planetu, ki se mu obeta vsaj še štiri milijarde let vrtenja okoli svoje osi, še naprej kdo prebival. Za sigurno pa njegovi potomci, za katere se baje tako grebe, da jim celo zida hiše, v katerih ne bodo nikoli bivali in mu bojo na stara leta le v breme, ker mladi gredo itak po svoje. Ampak videti je, da ravno med te zidove prodre najmanj vesti in vésti. Ali je kriv domet ali možganska nepismenost, da ima vest danes tako malo maneverskega prostora in se ne more razmnoževati? Pa bi se, narava jo s pomočjo posameznikov venomer potiska naprej. A gneča pred njo ji neusmiljeno mečka pljuča. Ona bi, kisika bi, tistega iz Zelene tovarne. Ampak v tisti tovarni, ki ji grozi propad, je ostalo tako malo stečajne mase, da ne bo dovolj niti za poplačilo dolgov.

Približno pred štirinajstimi dnevi, je nekomu vrag odnesel vso pamet, le toliko mu jo je pustil, da so roke lahko držale žago, ki je potem neusmiljeno pustošila med bogato obloženimi, sicer še ne popolnoma zrelimi  plodovi slivovih dreves. Pa ne tako kot to storijo strokovno usposobljeni delavci, ne, da bo ironija še večja, so po rezu ostali skoraj pol metra visoki panji. Le kdo je videl še kaj podobnega? Ta ubogi Pront, zaselek, ki je ostal brez hiš, v zadnjih dveh leti še brez stoletnih hrastov, brez največje ciprese, brez množice ljudi, je doživel, upam, zadnjo človeško neumnost. Saj za kakšno novo tam ni več pogojev. Kaj pomaga sedanje javkanje mimoidočih o škodi, krivdi in neumnosti? Sedem že zelo odraslih dreves bi rabilo samo še dva tedna, da bi njihovi zreli plodovi napolnili verjetno več kot sto kozarcev posladka. Po tem pa le z žago po njih, potem ja! Sedaj se tam, ko so potegnili še zadnji sok iz debel in po ciklusu narave poiskušali postati čisto modri, krotovičijo skupaj z osušenim listjem na mrtvih vejah. Kajpak v opomin, da je na svetu toliko lačnih ust, ki ne premorejo takega razkošja, kot se je še do nedavna bahalo na parceli, katero je baje kupila lovska bratovščina, da bi si na njej zgradila hladilnico.  Zgradila, teden dni prej ali slej. Vse skupaj bo slej kot vedno in povsod. Zaradi "zapleta", bojda še čakajo na občinski blagoslov. Čakajo, kot bi po pravilih morali z vsakršnim vnaprejšnjim delovanjem na zemljišču. Pa so vseeno malce prehiteli, kot je v naši domovini že ustaljena praksa.

"Najprej bo padla prva linija, nato druga," tako so se v salonih nekoč igrali generali svoje vojne. Se danes z naravo počne kaj drugače? Najprej se poseka ali podere potem se vpraša za vzrok in dovoljenje. Tam gori na tleh leži sovražnik številka ena, ki se ni mogel braniti. Samo, da je škoda in sprevržen adrenalinski občutek, ki se razlije po žilah ob uničevanju in jemanju. Kako se bo branil človek, če se vloga zamenja in se znese narava? Lakota marsikje že pritiska, le na naša vrata še ni potrkala tako množično. Samo, da ne bi. Čeprav bi opomin verjetno zalegel, da postavi pamet spet na pravo mesto. Nekateri tudi že v naši kotlini previdno potipajo marsikaterega lastnika, če lahko poberejo sadje, ki je črvivo popadalo z drevja. To je morda začetek nečesa, kar si nihče od nas ne želi.        

Baraka lastnice, ki je okoli najetega vrta zasadila te uboge slive, pa še kar stoji. Nad njo se ni znesel nihče, saj bi jo lastnica morala odstraniti sama. Po mojem, so tudi tukaj možgani sedanjih lastnikov na napačnem polu. Stroji, ti vsemogočni zmaji, ki bodo tam že zaradi izkopa temeljev in ostankov debel, jim tako majhno sračje gnezdo ne bo predstavljajo bog ve kakšnega težkega zalogaja. Ji bodo pa ja kos, da se ženske roke ne bi ubadale s sekiro in podobnim morilskim orodjem.

"Za slive mi je najbolj žal. Davno nazaj sva jih posadila s prijateljem. Barako naj podrejo kar sami," mi je lani, ko so ji vzeli vrt, potožila ženska.

Če so z neumnostjo že začeli, naj vsaj s pametjo končajo. Poiskusijo naj z uživanjem sliv, tistih temno modrih, seveda iz domačega sadovnjaka, ki so gori zrasla brez dodatka dušičnih gnojil in obrana, ko so že čisto zrela, z razliko od onih iz blagovnic, ki so dognala svojo zrelost šele na dolgih transportih ne samo iz Španije, celo iz Sirije njihove pradomovine.

Izmed vsega sadja so prav domače slive največja zakladnica antioksidantov, že en sam sadež jih vsebuje več kot pest borovnic. Upočasnjujejo procese staranja in ob rednem uživanju nam zlepa ne bo šlo kaj na jetra. Preprečujejo nemir in depresijo, odganjajo slabo voljo. Baje so zelo dobre za utrujene možgane, ker jih oskrbijo s prepotrebnimi minerali in sladkorji. Potem takem je potrebno samo nekaj modrih sadežev in že je tu zdravilo.

Ne nazadnje se lahko vprašamo, zakaj so bili Križarji tako modri, da so te univerzalne modre sadeže prinesli celo v naše kraje.

 Pa lep pozdrav iz Zelenega kotička!  Ana

Ne dam, ne dam, moje fige ne dam ...

Figa sredi betonske puščave

V cementno odprtino mojega  kletnega okna, je pred desetletjem prineslo seme. Sredi mesta, betonske puščave, je pognala neznana zel. Prvi drobni listi mi niso povedali nič. Soseda cvetličarka tudi ne. Vsako leto, ko se je iz vedno daljšega stebla izvijalo listje, je bilo le mnogo ugibanja. Pa se mi je nekako tretje leto le posvetilo, da so to figovi listi. "Imela bom figo!" in sem jo hotela izruvati iz neuglednega okenskega kanala, v katerega so mimoidoči vedno metali odpadke, ki so potem tam gnili, smrdeli in sčasoma naredili humus. Vendar dober meter visoka sadika ni hotela iz svojega gnezda. Nobeno orodje ji ni prišlo do živega. Oklepala se je nečesa globoko pod asfaltno prevleko. Kdo ve, kam je med tem zidovjem stegnila svoje žile in črpala hrano.

A glej ga zlomka, vsako leto je nekomu to zelenje šlo na živce in je, če ne drugega prav nemarno polomil vejice, kasneje, ko se je rastlina razbohotila, so se pred brezvestnežem uklonile celo debelejše veje. Nikoli nisem odkrila storilca. Celo na smetarja sem pomislila. Samo tisti neugledni štrclji so mi potem vsakič, ko sem šla mimo,  pognali jezo po požilah. Kaj jezo, bolj pomilovanje nad vandalom. Vest, pravim takim. Tisto nekaj živega, ki tako trmasto vztraja, dela vsako leto svojo pokoro. In kot bi hotelo že enkrat dopovedati, da je narava neuničljiva, da je samo človek minljiv, se bori za svoj prostor pod soncem. Do kdaj še, se sprašujem, saj bo lahko šel  človek v svoji objestnosti nekoč predaleč.  Tako me je leto za letom metalo med njenimi nauki.

Zato, ker, ne samo figa, nežno drevo, ki ponavadi uspeva samo v toplih krajih in se je udomačila tudi v tem surovem podnebju, nekaterim so napoti tudi lastovke, ki pridno gnezdijo pod našo streho, vrabci, ki onesnažujejo fasado in smetijo okenjske police. Za pijance, ki onesnažujejo vogale nima nihče slabe besede. Pasjim gospodarjem nihče ne upa ziniti, naj počistijo za svojim ljubljencem. Otroka je mama komaj ukrotila, ko je po vsej sili hotel prijeti tisti nadrobljeni posušeni gravž.  

Te dni pa mi je spet vse padlo doli. Figa. Lotil se je je sosed. Tokrat je njegove škarje usmerjale oseba, ki se na to spozna in opomin, da je to moja last. Saj res, zakaj pa ne moja, saj raste iz moje kleti. Usmiljenje, ki ga je tokrat prvič doživela, da ji je ostalo vsaj še malo dostojanstvenega zelenja. Upam, da vsaj do zime, ne bo nihče več segal v njeno drobovje. Res ni več tako lepa in bujna, kot pred ropom, a vsaj živa je še. Sosed pa menda tudi zadovoljen, ker je imel nad čim pokuriti nekaj svoje odvečne energije. Vse to in še več se mi je bliskalo pred očmi in najraje bi mu skočila v glavo.  "A si ti ...?" sem se ga lotila hladna kot pir in mi je  usta že vleklo v nasmeh. Živahne in tiste nedolžne oči, da mu je soseda pač potožila, da se mora pretikati mimo zelenja, ker se je ta nenavadna zver preveč razbohotila in da on ni ravno bog ve kakšen strokovnjak za obrezavo takih zadev, zdaj pa je kar je. Zato jo je tudi prejšnja leta kar na približno oskubil. Kaj bi človek na to odgovoril. Zasmeješ se kratkovidnosti in pustiš, da mladi pač razmišljajo po svoje. Pamet itak napade šele sive lase. Da bi med nama začele frčati sekire, le zakaj? Figi tako ne bi prej kot drugo leto pognala nova bujnost. Sosedski odnosi, če so taki kot v naši hiši, pa tudi niso za odmet. Drugo leto bomo to pa drugače, sva sklenila. Po moje.

Sama pri sebi meljem, če se danes sploh kdo vpraša, kako bi živeli samo od betona, ki bi bil za povrh še vsak dan očiščen z belo krpo, kako brez ptičjega cvrčanja, brez čebel, tako prepotrebnega kisika in sence, ki je že skoraj izginila iz mesta. Bomo po vse to šli kar v blagovni center, tisti najcenejši. Zakaj ne bi moja figa postala nekoč mestna posebnost? Zakaj ne bi bil v morebitni krizi, to zgled, kako narava  liže rane, ki ji jih povzroča človek in to, da si zna tudi v niču z neznatnim  semenom ustvariti pogoj za preživetje.  

 V Usrani gasi nasproti naše hiše se je ne dolgo nazaj, v starem skladišču  naselila družina kun, ata, mama in leglo mladičev. Taaaka je, z dolgim  košatim repom pa taaaka. Kakšen rompomom zaradi živalic, ki nas branijo pred podganjo zalego, namnoženo ob Nikovi čez vsako mero. Postreliti, morda na kakšen drugi način živalim odvzeti življenje, ker baje lahko priplezajo v spalnico drugega nadstropja in spečemu "kaj odgriznejo". Mislila sem oni dan da je to šala. Vendar tako resnih obrazov in zaskrbljenosti, celo jeze, še nisem videla, kot bi bila pravkar razglašena  tretja vojna.

Vojna, upam, da nikoli več, niti tista z naravo za preživetje, niti med sosedi. O njih, živalih in rastlinah vse najboljše.

In še po Šifrerjevi pesmi o Jarčevi hruški.

"Ne dam, ne dam, moje fige ne dam, ne dam ..."

Lepo pozdravljeni v sveže poleten dan, vaša Ana

 fotografija Ana Balantič

Če ne bi bilo pisma ...

Narava te nikoli ne užali, le tisto ti da, kar si zaslužiš.

Pa me je nekega dne doletelo. Pismo. Intelektualec, kaj je po poklicu mi ni znano, nekateri pravijo, da je bil pedagog. Kakor koli, midva baje ne bova nikoli na isti- podobni valovni dolžini, (si tudi jaz ne želim) tip se je razgrudil v svojem žolčnem pisemskem  nastopu. Da naj se ne delam bolj neumno kot sem v resnici." Halo! In sem se od vsega srca nasmejala. No, pa sem dobila potrditev o tako imenovanih izobraženih ljudeh.

 (Hujša od sodnika je ostrost jezika.) Je v besedi "neumna" mogoče nevoščljivost? Zna biti, saj je merjenje z valovno dolžino enako manjvrednostemu kompleksu.  

Kar slišim pokojnega pisatelja in psihiatra Jožeta Felca.

"Nak, besedo neumen, celo psihiatri ne smemo uporabljati."

Vidiš ga vraga, nekateri pa s to besede opletajo kot smetar z metlo in nič ne dajo na svoj ugled. Še na mar jim ni, da je izbruh znak privitivizma in pomanjkanja takta. Mislijo, da so ... no naj pač mislijo, če sploh kaj, na primer, da imamo nekateri celo vest.

Ampak krasen poletni dan, po nevihti, ki je razsajala prejšnji dan, še ves umit in radoživ, si pa ne pustim vzeti. Vsaj to nekaj šteje. In misel, da bom v svojem raju ob ptičjem petju  spet vsa romantična. Tam med zelenjem bo prisotna le zdrava logika in toliko zaželjen neposreden stik z zemljo, virom vsega živega.  Tam se nihče ne bo spotikal ob moj IQ in otresal z nevoščljivostjo. Tam bom lahko jaz, neumna ali pametna, med malimi ljudmi in tistimi z visokimi naslovi, ki imajo srce in omiko. Ja, tudi taki tam vrtičkajo.

Tako kratko je bivanje na tem svetu, pa toliko ljudi nam pije kri, le jaz se še vedno učim od mravelj in zemlje in spreminjam svet, da bolj človeški bi postal. Še bolj neumni od mene me svarijo, da je škoda časa in zdravja. Vedno jih ne poslušam, le včasih, ko dobim kakšno kolerično  pismo ... in si mislim ali ima narava res zmeraj prav. Zakaj znam le tisto, kar me ona uči sproti in še vedno in me bo še do ...

Tako kratko je poletje,  nekateri pa bi se ubadali samo z neumnimi ljudmi. Nič sonca, nič cvetja, le preteči oblaki, nevihta in žalost.

Jaz pa bi smeh in dobre ljudi in šentjaževo rožo. Pozdrav iz Zelenega vrta. Vaša Ana   

 

 

Fotografije Ana in Vladimir